VSL Sodba I Cp 664/2018

Jedro

Ker dediči vstopijo v zapustnikov pravni položaj, jih ni mogoče šteti za "nadaljnje" pridobitelje v smislu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki bi jih varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. So v položaju prvega pridobitelja iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. in točki III. izreka spremeni tako, da ti dve zdaj glasita:

"II. Ugotovi se, da so predlagani vpisi

- ID osnovnega položaja ... pri parceli 5/1 k.o. X ter namesto izbrisanega osnovnega položaja vpisani osnovni položaji z ID znaki ... (ID znak parcela 5/4) in ... (ID znak parcela 5/5) ter vsa vknjižena bremena – hipoteka ID pravice ... in zaznamba neposredne izvršljivosti ID pravice ..., ki obsegajo delež 1/1,

- ID osnovnega položaja ... pri parceli 5/2 k.o. X (ID ...), ki obsega delež 1/1,

- ID osnovnega položaja ... pri parceli 5/3 k.o. X (ID ...), ki obsega delež 1/1,

- ID osnovnega položaja ... pri parceli 3/1 k.o. X (ID ...), ki obsega delež 1/1,

- ID osnovnega položaja ... pri parceli 4 k.o. X (ID ...), ki obsega delež 1/1,

in drugi morebitni predhodni zemljiškoknjižni vpisi v korist pokojnika na celotnih deležih vseh parcel, neveljavni, ter se pri vseh parcelah 5/1, 5/4, 5/5, 5/2, 5/3, 3/1, 4, vse k.o. X, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se namesto pokojnika J. B. in tožene stranke P. B. vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke A. D., EMŠO ..., R., povsod v deležu do 1/1.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti sodbe, in sicer v 15 dneh od izdaje sklepa o stroških, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške tožeče stranke v višini 528,00 EUR v korist proračuna RS, in sicer na TRR Okrožnega sodišča v Kranju št.: SI56 ..., s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 600/2012), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka ugotovilo, da sta kupoprodajna pogodba in darilna pogodba z dne 12. 3. 2008, sklenjeni med tožečo stranko in pokojnim J. B., nični in nimata pravnega učinka med strankama.

V točki II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vpisov lastninske pravice in drugih vpisov v korist pokojnega J. B. pri v izreku navedenih nepremičninah ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se namesto pokojnega J. B. in druge tožene stranke P. B. vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke do celote.

O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v točki II. tožbe s povračilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno ocenilo, da ničnost zavezovalnega pravnega posla povzroči tudi neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila in da so zato materialnopravno neveljavni vpisi lastninske pravice v korist J. B. in P. A. Kljub temu je ocenilo, da je zahtevek iz izbrisne tožbe neutemeljen zaradi dobrovernosti pridobitelja pravice na nepremičnini (tretji odstavek 244. člena ZZK-1²). Vprašanje dobrovernosti oziroma nedobrovernosti je relevantno le glede nadaljnjih in ne neposrednih pridobiteljev. Sodišče je v luči dobrovernosti druge toženke ocenjevalo, da je bil pokojni J. B. v času sklenitve ničnega pravnega posla dobroveren in da je bila s tem dobroverna tudi druga toženka, ki je postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, ki so bile predmet nične pogodbe, po sklepu o dedovanju. Navedena ocena sodišča je kontradiktorna. Z dokazno oceno o dobrovernosti pridobiteljev se tožnica ne strinja. Okoliščine, v katerih je bil sklenjen ničen pravni posel, kažejo na nedobrovernost pokojnega J. B. in njegovih dedičev. Dokazna ocena sodišča je neprepričljiva, deloma protispisna. Niso izvedeni vsi dokazi, ali pa so nepravilno in nepopolno ocenjeni. Podaja svojo oceno okoliščin ob sklepanju pogodbe in trdi, da pokojni in toženka nista bila dobroverna. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev. Tožnica je po pritožbenem mnenju upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Graja odločitev sodišča, ker ni odločilo o priglašenih stroških tožnice z odgovorom na nasprotno tožbo.

4. Toženci so odgovorili na pritožbo tožeče stranke. Predlagajo njeno zavrnitev. Sedanjo zemljiškoknjižno lastnico varuje 10. člen SPZ³ in 8. člen ZZK-1, kar potrjuje sodna praksa. Dejansko stanje o dobrovernosti pokojnega J. B. in dedinje je pravilno ugotovljeno.

5. Toženci s pritožbo izpodbijajo obsodilni in stroškovni del sodbe. Predlagajo razveljavitev (prav: spremembo) sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma zavrženje tožbe s plačilom pravdnih stroškov. Sodišče je po pritožbenih navedbah zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev materialnega prava. Pogodba, ki jo je pokojni J. B., mož in oče tožencev, sklenil 12. 3. 2008 s tožnico, je bila v celoti realizirana in izvedena v zemljiški knjigi. J. B. je na nepremičnini izvrševal tudi posest. Zahtevek za izdajo izbrisne sodbe je pravilno zavrnjen. Nepravilna je odločitev o vmesnem ugotovitvenem zahtevku (točka I. izreka sodbe), ker ta ni bil potreben. Sodišče bi o ničnosti pogodbe lahko odločalo kot o predhodnem vprašanju. V obravnavanem primeru niti to ni bilo potrebno, ker je tožnica nepravilno postavila zahtevek zoper dobroverno nadaljnjo pridobiteljico pravice na nepremičninah, ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi sklepa o dedovanju po smrti prvega – dobrovernega pridobitelja. Zato bi moralo sodišče celotni primarni zahtevek vključno z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zavrniti. Ta zahtevek je tudi napačen oziroma nesklepčen, ker je tožnica napačno poimenovala pogodbo in osebo pogodbe. Odločitev o ničnosti pogodbe temelji na nestrokovnem, nejasnem, nepravilnem in pristranskem mnenju izvedenke psihiatrične stroke. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev novega izvedenca. Izvedenka tudi ob zaslišanju ni bila prepričljiva. Ni razumljivo, da tožnica samo ob sklepanju obravnavanega pravnega posla ni imela sposobnosti razsojanja, pri vseh drugih opravilih pa jo ima. To bi bilo treba preizkusiti z novim izvedencem. Pritožba trdi, da ima tožnica sposobnost odločanja, saj sama opravlja in vodi vse življenjske aktivnosti in ima polno poslovno sposobnost. Pritožujejo se še zoper stroške, češ da bi jim jih morala povrniti tožnica, skupaj z obrestmi.

6. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožencev. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov z odgovorom na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožencev pa ne.

8. Tožeča stranka je v pravdi uveljavljala ničnost pogodbe, ki jo je 12. 3. 2008 sklenila s pokojnim J. B., in sicer zaradi svoje nesposobnosti razumeti pomen vsebine pogodbe v času njenega sklepanja. Po spremembi tožbe je namesto prvotno zahtevane vrnitve nepremičnine v posest in izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se ponovno vpisala kot lastnica s pogodbo odsvojenih nepremičnin, z izbrisno tožbo uveljavljala nevaljvnost vknjižb pri odtujenih nepremičninah v korist J. B. in druge tožene stranke kot njegove dedinje, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, za katero pogodbo in pogodbenika gre. Zato ne tožbeni zahtevek ne izrek sodbe, ki mu je sledil, nista nesklepčna oziroma nerazumljiva, čeprav vsebujeta navedbo, da gre za kupoprodajno namesto prodajno pogodbo in je tožnica označena s sedanjim namesto z dekliškim priimkom, ki ga je nosila v času sklenitve pogodbe.

9. Drži, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe po svoji vsebini vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Tožnica ga je uveljavljala skupaj z nadaljnjim zahtevkom – izbrisno tožbo. Od ugotovitve ničnosti pogodbe je odvisna odločitev o nadaljnjem – dajatvenem tožbenem zahtevku. Gre torej tudi za predhodno vprašanje o njegovi utemeljenosti. S postavitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka je predhodno vprašanje preraslo v neposredno vsebino enega od zahtevkov v tožbi. Zato se sodišče prve stopnje o njem ni moglo opredeliti le v obrazložitvi, kot pravi pritožba tožene stranke, ampak je moralo o njem odločiti v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Ravnanje sodišča je bilo torej pravilno.

O ničnosti pravnega posla oziroma o pritožbi tožene stranke

10. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ⁴). Dodatna predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe je sposobnost razsojanja. Po pravilnem pojasnilu sodišča prve stopnje slednja pomeni dejansko sposobnost razumeti pomen svojih dejanj. V zvezi s pravnimi posli gre za sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava povzroči. Tožnica je že v tožbi in ves čas postopka trdila, da kot oseba s posebnimi potrebami v času sklepanja pogodbe ni bila poslovno sposobna, da se ni zavedala, kaj je podpisovala, ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja in imeti v oblasti svoje volje. To je dokazovala z listinsko dokumentacijo (odločbe pristojnih organov) in izvedencem psihiatrične stroke. Uveljavljala je ničnost in ne izpodbojnosti pravnega posla. Opisana trditvena in dokazna podlaga je bila zadostna, zatrjevana pravna posledica pravnega posla (ničnost) pravilna, nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke pa so neutemeljene. Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima potrebne sposobnosti razsojanja, tudi če ji poslovna sposobnost sicer ni odvzeta, po ustaljeni sodni praksi nima pravnih učinkov, je neobstoječa oziroma nična (86. člen OZ).

11. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je poslovna sposobnost pravno priznana lastnost izjaviti poslovno voljo. Sposobnost razsojanja, ki je izhodišče poslovne sposobnosti, pa je njena dejanska lastnost. Ugotavljati jo je treba v vsakem primeru posebej in je odvisna od konkretnih okoliščin primera. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je bila za presojo veljavnosti pogodbe torej odločilna dejanska sposobnost tožnice razumeti pomen in pravne posledice obravnavane pogodbe v času, ko jo je sklepala oziroma izjavljala poslovno voljo v zvezi z njo, ne pa njena siceršnja poslovna sposobnost, sklepanje drugih pravnih poslov, sposobnost odločanja v drugih življenjskih situacijah, na kar je opozarjala tožena stranka in to ponavlja v pritožbi.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica pri sklepanju prodajne in darilne pogodbe z dne 12. 3. 2008 dejansko ni bila sposobna razumeti pomena svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic, ki jih je taka izjava volje povzročila. Oprta je ne le na pravilno ocenjeno mnenje izvedenke psihiatrične stroke, kot trdi pritožba, pač pa tudi na izpovedbo tožnice same in listinsko dokumentacijo (odločba pristojnih organov o razvrstitvi v razvid oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in o usmeritvi v program izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo – A3 in A4). Izvedenka je na podlagi te dokumentacije pojasnila, da gre pri tožnici za blažjo duševno manjrazvitost, ki je ni mogoče odpraviti v času z nobenim terapevtskim ali drugim postopkom. Strokovnjakom je prepoznana in je ni mogoče zaigrati, tudi če navzven sicer oseba daje videz, da določene stvari razume. Izvedenka je strokovno argumentirano pojasnila naravo in značilnosti pri tožnici ugotovljene motnje v duševnem razvoju. Na tej osnovi je sodišče lahko zanesljivo ugotovilo, kdaj in katere aktivnosti tožnica zmore in jih razume, kdaj in katerih dejanj pa ni sposobna razumeti in zakaj. Tako iz strokovnih pojasnil izvedenke izhaja, da blaga duševna manjrazvitost omogoča razsojanje na številnih življenjskih področjih, na nekaterih pa ne. Zmanjšane intelektualne kapacitete omogočajo odločanje z nekaterimi omejitvami. Na nekaterih področjih življenja lahko oseba s tako motnjo dobro funkcionira, ker se tega nauči, v novih, nepričakovanih situacijah in v situacijah, v katerih je treba uporabiti inovativne načine sklepanja, pa odpove. Pri pravnih zadevah in pri odločanju o svojih pravicah take osebe potrebujejo asistenco, ki jim omogoči, da je njihova odločitev v skladu z njihovimi pravicami. Slednja ob sklepanju obravnavane pogodbe tožnici ni bila dostopna. Njene mentalne kapacitete pa so bile zaradi blage duševne manjrazvitosti premajhne, da bi lahko osvojila, razumela in predelala besedilo zapletene pogodbe ter se potem glede tega pravilno odločila.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je izvedenka pravno kvalificirala pogodbo. Podala je le strokovno mnenje o tem, ali je bila tožnica glede na svoje stanje in okoliščine primera sposobna razumeti pravni posel in njegov pomen. Bistvene so njene ugotovitve, da človek z blago duševno manjrazvitostjo ne razume kompleksnih tekstov in pogodbenih vsebin, če mu pri tem nekdo ne pomaga z ustrezno, njegovemu razumevanju prilagojeno asistenco. Z zaslišanjem tožnice se je sodišče prepričalo, da je pogodbo podpisala le zato, ker ji je to svetoval njen tedanji partner, in ne da bi sploh vedela, da prodaja nepremičnino in da je njena lastnica (ugotovitve pod točko 26 sodbe). Izvedenka pa je po pogovoru s tožnico, ki je bil prilagojen njenemu stanju, kar je izvedenka posebej obrazložila in pojasnila, ugotovila, da tožnica ob podpisu ni bila sposobna razsoditi, kaj je podpisala. Zaradi svoje sugestibilnosti jo je podpisala na podlagi sugestije tedanjega partnerja oziroma pod njegovim pritiskom, ker mu je zaupala, ne pa na podlagi informativnega premisleka. Po takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna presoja, da tožnica v konkretnih okoliščinah primera ni imela potrebne sposobnosti razsojanja, da bi sklenila veljavno pogodbo. Dejansko stanje je na podlagi pravilno ocenjenega dokaznega gradiva pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev o ničnosti pogodbe pa pravilno oprta na 41. in 86. člen OZ.

14. Pri odločanju tudi ni bilo zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Izvajanje dokaza z izvedencem je sodišče izvedlo skladno z določbami 252. in 253. člena ZPP. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je izvedenka na vse v pritožbi ponovljene pripombe tožene stranke jasno, strokovno argumentirano in prepričljivo odgovorila v pisni dopolnitvi mnenja in ob ustnem zaslišanju. Sodišče jih je argumentirano zavrnilo v točkah 31 in 32 sodbe. Z razlogi se pritožbeno sodišče strinja in se nanje sklicuje tudi pri odgovoru na neutemeljene pritožbene navedbe o neutemeljenem, pristranskem, pomanjkljivem in nepravilnem mnenju izvedenke. Nestrinjanje tožencev z mnenjem izvedenke, ki je ovrgla njihovo prepričanje o razsodnosti tožnice v času sklepanja pogodbe, ne zadošča za predlagano dokazovanje z drugim izvedencem. Navedeni dokazni predlog je pravilno in obrazloženo zavrnjen in tudi očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

15. Pritožbeni razlogi tožencev niso podani. Odločitev o ničnosti zavezovalnega pravnega posla je pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O izbrisni tožbi in pritožbi tožeče stranke

16. Sodišče je pravilno ugotovilo ničnost zavezovalnega pravnega posla, posledično tudi neveljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in neveljavnost vpisa lastninske pravice v korist pokojnega J. B. ter njegove dedinje (druge toženke). Po ustaljeni sodni praksi⁵ izjava volje osebe, ki nima sposobnosti razsojanja, nima pravnih učinkov in je pogodba nična. Pogodba, ki jo "sklene" poslovno nesposobna oseba, sploh ni nastala⁶. Kadar je očitno, da do nastanka pravnega posla ni prišlo, ravnanje strank ne more imeti nikakršnih pravnoposlovnih posledic⁷. Ker tožnica že ob sklepanju obravnavanega zavezovalnega posla ni imela sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikovala pravno relevantno voljo za sklenitev prodajne in darilne pogodbe, do soglasja volj glede sklenitve navedenega pravnega posla med pogodbenima strankama ni prišlo. To ima za posledico neobstoj zavezovalnega pravnega posla. Tudi nadaljni posel tožnice (ZK dovolilo kot razpolagalni pravni posel) je ničen in neobstoječ. Kot tak ni mogel imeti nobenih pravnih učinkov. Presoja o ničnosti pravnega posla in neveljavnih vknjižbah na tej podlagi je torej pravilna.

17. Tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vpisom lastninske pravice v korist tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 po ugotovitvi, da je bila tako kot njen pravni prednik – J. B., po katerem je pridobila lastninsko pravico z dedovanjem, dobroverna. Štelo jo je za nadaljnjo pridobiteljico, ki jo varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Taka odločitev je materialnopravno zmotna.

18. V sodni praksi je zavzeto stališče, da se določba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, ne nanaša na neposrednega knjižnega naslednika osebe, ki vlaga izbrisno tožbo (konkretno: na J. B.), temveč izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini. Prepoved vlaganja izbrisne tožbe proti dobroverni osebi pomeni izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se lahko sklicuje le tretja poštena oziroma dobroverna oseba⁸. Varuje tistega, ki v pravnem prometu (s pravnim poslom) pošteno ravna in se zanese na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi (10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1). S tem se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet oziroma varstvo tretjih dobrovernih oseb. Druga tožena stranka, ki je dedinja pokojnega pogodbenika, ni taka tretja oseba. Lastninske pravice na obravnavani nepremičnini ni pridobila s pravnim poslom (oziroma nadaljnjim pravnoposlovnim razpolaganjem svojega pravnega prednika), pač pa z dedovanjem. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti (41. člen SPZ). Gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki pomeni prehod vseh lastninskih in drugih premoženjskih pravic z umrle fizične osebe na njene dediče. Pokojnikova zapuščina preide na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD⁹). Za prenos lastninske pravice niso predpisani nobeni dodatni pogoji (morebitni nadaljnji razpolagalni pravni posli). Ker dediči vstopijo v zapustnikov pravni položaj, jih po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za "nadaljnje" pridobitelje v smislu tretjega odstavka 244. člena ZZK, ki bi jih varovalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. So v položaju prvega pridobitelja iz prvega odstavka 244. člena ZZK. Ta določa, da se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe lahko uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice.

19. Niti ugotovljena dobra vera pridobitelja – pokojnega J. B. – ne more sanirati ugotovljenega ničnega oziroma neobstoječega zavezovalnega pravnega posla. Na njegovi podlagi po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi razpolagalni pravni posel tožnice ni nastal. Obravnavane nepremičnine na podlagi neobstoječega pravnega posla niso postale zapustnikova last niti last druge toženke, ki je kot dedinja vstopila v njegov pravni položaj. Ugotavljanje dobrovernosti pokojnega J. B. in njegove dedinje je bilo zato odveč, saj dobra vera prvega pridobitelja pri ugotavljanju neveljavne vknjižbe ni relevantna.

20. Ob sicer pravilnih ugotovitvah o ničnosti zavezovalnega pravnega posla, ki ni mogel nuditi osnove za nadaljnje razpolagalne posle, je sprejeta odločitev materialnopravno napačna. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo v točki II spremenilo tako, da je tudi v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

O pravdnih stroških

21. Odločitev o pravdnih stroških je bilo treba spremeniti zaradi spremembe izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevaje načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) odločilo, da je tožena stranka, ki je v pravdi v celoti propadla, dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Sklep o višini stroškov bo izdalo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek 163. člena ZPP). Pri tem bo ponovno upoštevalo le pravdne stroške, ki so nastali v obravnavani pravdi, stroškov z odgovorom na nasprotno tožbo, ki jih izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, pa ne. Pravda po nasprotni tožbi je namreč izločena iz te pravde (sklep sodišča na red. št. 68 spisa in razlogi v točki 53 sodbe) in se bo obravnavala ločeno.

O pritožbenih stroških

22. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP upoštevaje načelo uspeha za obe pritožbi in upoštevaje načelo potrebnosti za oba odgovora na pritožbo. Ker slednja nista prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, pravdni stranki nista upravičeni do povračila stroškov zanju (prvi odstavek 155. člena ZPP).

23. S pritožbo je uspela le tožeča stranka, tožena je propadla. Zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Povrniti mora pritožbene stroške, ki so nastali tožeči stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 206 spisa in upoštevaje ZOdvT¹⁰, ki se uporablja v tej pravdi.

24. Ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, je odvetniška nagrada dodeljenega odvetnika znižana oziroma določena po 36. členu ZOdvT. Nasprotno naziranje tožeče stranke je zmotno.

25. Ob vrednosti predmeta nad 3.000,00 EUR znaša količnik 1 258,00 EUR. Odvetniška nagrada po tarifni številki 3210 znaša 412,8 EUR, po tarifni številki 6002 20,00 EUR in po tarifni številki 6007 95,21 EUR. Odvetniški stroški skupaj znašajo 528,00 EUR. Skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP¹¹ jih mora tožena stranka povrniti v korist proračuna Republike Slovenije namesto neposredno tožeči stranki. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala zakonske zamudne obresti od izteka izpolnitvenega roka naprej (378. člen OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, Občna seja z dne 13. 12. 2006¹²).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 58/2003 s spremembami.
³ Stvarnopravni zakonik, Ur.l. RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Ur.l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ Sodba VS RS II Ips 73/2013 in v opombi 2 navedena sodna praksa.
⁶ VS RS II Ips 13/1999.
⁷ VS RS II Ips 240/2012.
⁸ VS RS II Ips 167/2014.
⁹ Zakon o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.
¹⁰ Zakon o odvetniški tarifi, Ur.l. RS, št. 67/2009.
¹¹ Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur.l. RS, št. 48/2001 s spremembami.
¹² Pravna mnenja 1/2006, stran 7.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2427/2010
• VSL sodba I Cp 839/2015
• VSL sklep II Cp 209/2014