<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 1805/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1805.2018
Evidenčna številka:VSL00015303
Datum odločbe:19.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - nenadomestljiva škoda - nujnost izdaje začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti

Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe se uporablja dokazni standard verjetnosti, kar je sodišče v celoti upoštevalo že pri navedbi zakonskih določil, pri ugotavljanju verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ter pri ugotavljanju verjetnosti obstoja nastanka težko nadomestljive škode.

Ker za izdajo ureditvene začasne odredbe ni podane ene izmed treh kumulativno zahtevanih predpostavk, to je, da težko nadomestljive škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe, je bil predlog tožnikov za njeno izdajo pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki s tožbo zahtevajo od toženke, da vzpostavi streho večstanovanjskega objekta v prejšnje stanje, kot je bila pred izgradnjo zimskega vrta. Skupaj s tožbo so podali predlog za izdajo začasne odredbe v identičnem besedilu, kot je podan prvi tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da verjetnost vtoževane terjatve obstoji, tožniki pa niso izkazali verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, niti da toženka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi tožnikom nastale v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe.

2. Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter navajajo, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Sodišče je mimo zakonske ureditve postavilo strožji pravni standard nenadomestljive škode namesto težko nadomestljive škode. Napačno je tudi tolmačilo dokazni standard, saj morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izkazani verjetno, za razliko od stopnje standarda prepričanja. Nepravilno je tožnikom očitalo, da naj bi zgolj pavšalno zatrjevali nastanek škode, saj sta splošno znani dejstvi, da je zidna plesen v stanovanju zdravju škodljiva in nevarna ter da elektrika in voda ne gresta skupaj in lahko navedeno povzroči kratek stik ter ogroža požarno varnost objekta. Tako je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje ter je, ne glede na restriktivnost pristopa pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb, zavzelo prestrog pristop. Upoštevati bi namreč moralo, da tožena stranka za postavitev zimskega vrta ni imela soglasja ostalih etažnih lastnikov, niti ni pridobila gradbenega ali kakršnegakoli drugega dovoljenja, zato bi moralo tudi v tej luči presojati interese pravdnih strank.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in obrazložilo, da so tožniki zahtevali izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankami. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov, če so kumulativno izpolnjene predpostavke, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.1

5. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je mimo zakonske ureditve postavilo strožji pravni standard nenadomestljive škode namesto težko nadomestljive škode. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. alineji drugega odstavka 272. člena uporablja le izraz težko nadomestljive škode in je sodišče zatrjevano škodo tožnikov pravilno presojalo po tem standardu, kar je razvidno iz naslova pred 16. točko obrazložitve in iz 24. točke obrazložitve. Sodišče je res ob izrazu težko nadomestljiva škoda večkrat uporabilo še izraz nenadomestljiva škoda, vendar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je presojalo tudi postavko težko nadomestljive škode ter ugotovilo, da je tožniki niso izkazali za verjetno.

6. Nadalje pritožba sodišču neutemeljeno očita uporabo napačnega dokaznega standarda. V postopku za izdajo začasne odredbe se uporablja dokazni standard verjetnosti, kar je sodišče v celoti upoštevalo že pri navedbi zakonskih določil, pri ugotavljanju verjetnosti obstoja nedenarne terjatve ter pri ugotavljanju verjetnosti obstoja nastanka težko nadomestljive škode. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče v obravnavani zadevi odločalo na podlagi višjega dokaznega standarda, kot je standard verjetnosti. V 10. točki obrazložitve je celo obrazložilo, da je verjetnost terjatve podana, če so razlogi, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govorijo proti temu.

7. Tudi če bi šlo pritrditi tožnikom, da gre za splošno znani dejstvi, da je zidna plesen zdravju škodljiva in nevarna, ter da voda in elektrika ne gresta skupaj in lahko takšno stanje predstavlja požarno ogroženost,2 se pritožbenemu sodišču v navedene pritožbene trditve ni bilo potrebno spuščati, saj je sklep sodišča prve stopnje pravilen že iz razloga, ker tožniki niso za verjetno izkazali, da zatrjevane težko nadomestljive škode ni mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se je do nujnosti izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe opredelilo v 25. do 29. točki obrazložitve in ugotovilo, da imajo tožniki možnost zatrjevano škodo odvrniti tudi na drugačen način, ne le z odstranitvijo zimskega vrta in z zahtevano sanacijo, kot izhaja iz tožbenega predloga in predloga za izdajo začasne odredbe. Takšnim ugotovitvam sodišča pritožba ne nasprotuje. Ker torej za izdajo ureditvene začasne odredbe ni podane ene izmed treh kumulativno zahtevanih predpostavk (naštetih zgoraj v 4. točki), to je, da težko nadomestljive škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe, je bil predlog tožnikov pravilno zavrnjen.

8. Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati naravo spora, to je, da tožena stranka ni imela soglasja ostalih etažnih lastnikov in ni pridobila gradbenega ali kakršnegakoli drugega dovoljenja, ter v tej luči presojati interese in pravice strank, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje verjetnost vtoževane terjatve tožnikom priznalo.

9. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97 z dne 6. 7. 1998.
2 Od štirih zatrjevanih škod je pritožba podana glede ogroženosti zdravja zaradi plesni in požarne ogroženosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMzIx