VSL Sklep II Cp 473/2018

Jedro

V sporu, ko eden od izvenzakonskih partnerjev zahteva povračilo vlaganj v tujo nepremičnino in terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, ki predstavljajo skupno premoženje bivših zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, tožniku, ki se sklicuje na svoje prikrajšanje (48. člen SPZ), s tožbenim zahtevkom ni potrebno zajeti tudi bivše izvenzakonske partnerke, saj sta bila le toženca tista, ki sta bila obogatena na račun vlaganj (tako kot tudi v konkretnem primeru). Ima pa tožnik pravico do povračila samo tistega dela sporne terjatve, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju. O tem pa je mogoče odločiti (le) kot o predhodnem vprašanju.

Izdelava pisnega mnenja, njegove dopolnitve zaradi pripomb strank, kot tudi zaslišanje izvedenca, je enoten dokaz, zato mora plačilo dopolnitve izvedenskega mnenja bremeniti tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem. Vendar dopolnitev iz razloga, kot sta ga navajala toženca, ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna v roku 30 dni tožniku plačati 11.364,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.086,82 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavljata, da je bilo dano soglasje za adaptacijo mansarde le njuni hčerki A. R. in ne tudi tožniku. Takšno soglasje pa ne more predstavljati pravne podlage za vlaganja tožnika iz njegovega posebnega premoženja. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnik in njuna hči A. živela v izvenzakonski zvezi od začetka leta 2006 do začetka 2013, ne more biti dvoma, da je v tem času pridobljeno premoženje iz naslova dela, njuno skupno premoženje. Sodišče ugotovi neobstoj skupnega premoženja zgolj iz razloga, ker ni vsaj eden od nekdanjih partnerjev vložil tožbe na ugotovitev obsega in deležev na njem! Po veljavnem pravu je tak zaključek seveda zmoten, saj pravni režim skupnega premoženja nastane z obstojem izvenzakonske zveze in ne na podlagi ugotovitvene sodne odločbe. Sodišče ni imelo pravne podlage za sklepanje, da izvenzakonska partnerja v času do vlaganj nista ustvarila skupnega premoženja. Oba sta bila zaposlena, s približno enakimi mesečnimi dohodki 300,00 do 500,00 EUR, in sta po mnenju tožencev že pred pričetkom vlaganj razpolagala s skupnimi prihranki vsaj v višini 6.000,00 EUR. Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da je A. R. sama pokrila vse mesečne stroške v približni višini svoje mesečne plače, kar je nedvomno omogočilo tožniku, da svoje prihodke porabi za vlaganja, kar pa ne spremeni dejstva, da gre še vedno za skupno premoženje. Upoštevati je potrebno tudi njen prispevek glede vzdrževanja gospodinjstva in vzgoje skupnega otroka. Sodišče bi moralo kot predhodni vprašanji ugotavljati obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnikom in njuno hčerko ter ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju. Sicer pa tožnik niti ni izkazal, da so bila vlaganja opravljena tudi s pomočjo njegovega posebnega premoženja. Ni izkazal kakšnih višjih prejemkov od prejemkov njune hčerke, niti ne prihrankov, ki naj bi jih "odkril" šele decembra 2006. Sodišče tudi neupravičeno pripisuje prevelik pomen listini iz leta 2008, ki ni sestavljena v predpisani obliki notarskega zapisa. Vlaganja so bila opravljena tudi s pomočjo denarnih prispevkov tožencev, česar sodišče neutemeljeno ni štelo za izkazano. Sodišče ni upoštevalo, da je v izdelani cenitvi prišlo do očitne pomote v navajanju empiričnih podatkov in sicer glede postavke "dozidana jedilnica", v delu 6.0, stran 25 izvedenskega mnenja, v rubriki "finalna dela v mansardi", kjer je navedena vrednost 3.500,00 EUR, medtem ko tožnik že v tožbi zatrjuje vrednost te postavke na zgolj 670,00 EUR. S tem je izvedensko mnenje in s tem sodba, presegla tožbeni zahtevek. Sodišče izvedenca ni pozvalo k popravi očitne napake, ker toženca reletivno znatnega predujma za to, nista plačala. Izvedenec bi moral to storiti že v okviru nagrade za izdelavo mnenja, zato ni bilo podlage za založitev predujma. Napačno je sodišče tudi ugotovilo, da je prišlo do povečanja vrednosti hiše v višini 11.346,00 EUR, saj ne gre samo za notranjo adaptacijo, ki ne more enostavno povečati vrednosti s sredstvi, ki naj bi bila namenjena za adaptacijo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (med drugim) ugotavlja:

- da se je tožnik k hčerki tožencev (A. R.) priselil v letu 2006 in sicer v stanovanjsko hišo v lasti tožencev;

- da sta si pričela urejati mansardno stanovanje, ker sta pričakovala otroka, pri čemer se je adaptacija začela in končala v letu 2007;

- da je tožnik v soglasju s tožencema živel v objektu;

- da toženca adaptacije nista preprečevala, izrecno soglasje zanjo sta dala hčerki A., posredno pa tudi tožniku, kot njenemu takratnemu izvenzakonskemu partnerju;

- da sta tožnik in A. R. pričela s skupnim življenjem v nepremičnini tožencev februarja ali marca 2006;

- da je A. R. zanosila poleti 2006;

- da je njuna izvenzakonska skupnost razpadla leta 2013;

- da sta bila v tem obdobju oba partnerja zaposlena;

- da je A. R., denar, kolikor ga je imela, namenila za preživetje;

- da je tožnik v izgradnjo mansardnega stanovanja vložil lastna denarna sredstva (ki jih je pridobil pred pričetkom izvenazakonske skupnosti) v višini 13.519,00 EUR.

6. Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da je do vlaganj v nepremičnino tožencev prišlo tekom trajanja izvenzakonske zveze tožnika in hčerke tožencev, z delom (enega ali drugega ali enega in drugega, posebej ali skupno), pa tudi s sredstvi izvenzakonskih partnerjev, zato terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, nedvomno predstavlja skupno premoženje partnerjev, kot to upravičeno ves čas zatrjujeta toženca (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Kot jasno pove tudi tožnik že v tožbi, sta s A. R. živela v izvenzakonski skupnosti od spomladi leta 2006 do 23. 2. 2013 (ko se je izselil) in toženca kaj drugega ne izkažeta, ves čas v stanovanjski hiši tožencev, ki so obema, prav iz razloga obstoja te skupnosti, dovolili poseg v njuno nepremičnino z adaptacijo mansarde v stanovanje in ves čas tudi brezplačno bivanje. Oba partnerja sta bila tekom trajanja zveze zaposlena, s približno enakimi dohodki, v tej skupnosti sta se jima rodili dve hčerki. Kot rečeno je tudi A. R. svoj dohodek namenila družini in tudi z denarnim vložkom¹ tako prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja. Da bi toženca kot darilo hčerki prispevala kakšna denarna sredstva, ni bilo izkazano in je v tem obsegu dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem prepričljiva. Nedvomno pa sta tožniku in svoji hčerki znatno pomagala že s tem, da sta lahko že pred in med izdelavo mansardnega stanovanja (pa tudi po tem) brezplačno bivala v njuni nepremičnini.

7. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal, da so bila denarna sredstva za adaptacijo zagotovljena (pretežno) iz njegovega posebnega premoženja (v višini 13.519,00 EUR). Vendar to ne spremeni dejstva, da je šlo za njegovo posebno premoženje vloženo v skupno premoženje, kar vpliva le na velikost deležev izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju.

8. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval na dejstvu, da gre izključno za vložek iz naslova njegovega posebnega premoženja v premoženje tožencev. Na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Vendar je ponudil tudi dovolj dejanske podlage za zaključek, da gre za skupno premoženje njega in hčerke tožencev, tako, da je mogoča odločitev tudi na tej pravni podlagi. V tem pogledu je bila tožba delno nesklepčna, vendar odpravljivo nesklepčna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016 zavzelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče sprejema, da v sporu, ko eden od izvenzakonskih partnerjev zahteva povračilo vlaganj v tujo nepremičnino in terjatev v višini povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj, ki predstavljajo skupno premoženje bivših zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, tožniku, ki se sklicuje na svoje prikrajšanje (48. člen Stvarnopravnega zakonika), s tožbenim zahtevkom ni potrebno zajeti tudi bivše izvenzakonske partnerke, saj sta bila le toženca tista, ki sta bila obogatena na račun vlaganj (tako kot tudi v konkretnem primeru). Ima pa tožnik pravico do povračila samo tistega dela sporne terjatve, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju. O tem pa je mogoče odločiti (le) kot o predhodnem vprašanju (drugi odstavek 13. člena ZPP).²

9. Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo tudi na tej materialnopravni podlagi, tožba pa je na tej podlagi odpravljivo nesklepčna, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Da gre pri tožnikovi terjatvi za skupno premoženje torej izhaja že iz tožnikovih trditev, ne pa tudi ocena tožnika o višini deleža na tem skupnem premoženju.³ V okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) naj ga zato sodišče prve stopnje pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. Če se tožnik ne bo odzval, pa bodo obstajali pogoji za zavrnitev tožbenega zahtevka.⁴

10. Glede pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje tožencema ne bi smelo naložiti predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izdelava pisnega mnenja, njegove dopolnitve zaradi pripomb strank, kot tudi zaslišanje izvedenca, enoten dokaz, zato mora plačilo dopolnitve izvedenskega mnenja bremeniti tisto stranko, ki je predlagala dokazovanje z izvedencem (v konkretnem primeru je bil to tožnik). Vendar dopolnitev iz razloga, kot sta ga navajala toženca, ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče iz spisa ne razbere, kje in kdaj naj bi tožnik izjavil, da "izhodiščna vrednost dozidane jedilnice znaša 670,00 EUR". Pa tudi, če bi, iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja utemeljen zaključek, da je šlo za vlaganja v mansardno (vsaj) v višini 13.519,00 EUR. Drugih pripomb na izvedensko mnenje toženca nista imela (primerjaj njuno pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2017, list. št. 151), zato pritožbene trditve, da je napačen (tudi) zaključek izvedenca in s tem sodišča, da je prišlo do povečanja vrednosti hiše v višini 11.346,00 EUR, saj bi se povečanje moralo vezati tudi na novo streho objekta ter dodatne frčade in jedilnice, ki jih prej ni bilo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Poleg dela v gospodinjstvu in skrbi za hčerki.
² Tako, da odločitev o deležih bivših izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, ne bo imela učinka res iudicata, temveč bo tožnikova izvenzakonska partnerica svojo morebitno drugačno oceno o deležu lahko kasneje zatrjevala in dokazovala v drugem postopku glede delitve skupnega premoženja in bo lahko dosegla drugačno odločitev sodišča (primerjaj sodbo VS RS II Ips 225/2015).
³ V trditvi, da je premoženje njegovo posebno premoženje, namreč ni vsebovana tudi trditev, da je njegov delež na skupnem premoženju večji.
⁴ Kot rečeno tožbeni zahtevek na dejanski podlagi trditev o vlaganjih iz tožnikovega posebnega premoženja, ni utemeljen.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 389/2002
• VSK Sklep I Cp 87/2017
• VSRS sodba II Ips 225/2015