<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep V Kp 47818/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:V.KP.47818.2016
Evidenčna številka:VSL00013266
Datum odločbe:12.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Silvana Vrebac Arifin (preds.), Boris G. Hrovat (poroč.), Maja Baškovič
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - hišna preiskava - pogoji za izvedbo hišne preiskave - najdeni predmeti, ki niso v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - pričakovana zasebnost - samostojna stanovanjska enota - uporabnik prostora - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti

Jedro

V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala. Četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. V času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. Da prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, policisti na podlagi zatečenega stanja sicer niso mogli sklepati.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom I K 47818/2016 z dne 24. 5. 2018 na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog za izločitev dokazov obtoženčevega zagovornika z dne 26. 4. 2018, in sicer zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, poročila o opravljeni hišni preiskavi, poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, zapisnika o zasegu predmetov, uradnega zaznamka o izjavi B. B. in C. C., uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja ter zapisnikov o zaslišanju prič D. D., B. B., C. C. v delih, ko izpovedujejo o najdbi konoplje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik, ki predlaga razveljavitev sklepa. Stališče sodišča prve stopnje temelji na nezadostno raziskanem dejanskem stanu. Hišna preiskava je pri obtožencu potekala brez odredbe preiskovalnega sodnika. Odredba je bila izdana zoper obtoženčevega očeta, a so policisti vstopili tudi v sobi v prvem nadstropju in pritličju, ki sta v izključni uporabi obtoženca in ju je uporabljal kot svoje stanovanje ter tam našli konopljo. S tem so policisti nedopustno posegli v obtoženčevi ustavni pravici do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti iz 35. in 36. člena Ustave. Dokazi, pridobljeni na tak nezakonit način, pa morajo biti izločeni iz sodnega spisa. Na predobravnavnem naroku sta bili predlagani tudi priči B. B. in D. D., ki bi pojasnili okoliščine, relevantne za odločitev o izločitvi dokazov, a je sodišče neutemeljeno in nekritično predlog zavrnilo. Obtoženi ni imel možnosti biti navzoč na hišni preiskavi kot imetnik in izključni uporabnik navedenih prostorov, zato je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju s prvim odstavkom 216. člena ZKP.

3. Pritožbeno sodišče po preučitvi podatkov v spisu in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo predlog za izločitev dokazov.

4. Nedvomno predstavlja hišna preiskava občuten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, konkretno v pravico do varstva nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave in v pravico do človekove zasebnosti po 35. členu Ustave, zato že Ustava določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je hišna preiskava dopustna, to so odločba sodišča, pravica do navzočnosti tistega, čigar stanovanje se preiskuje (ali njegovega zastopnika) in navzočnost dveh prič.

5. Tudi ni dvoma, da v obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj.

6. Ključen je zato odgovor na vprašanje, ali so bili predmeti kljub temu zaseženi zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili zaseženi zakonito. Bistvena okoliščina je, da v času izdaje odredbe za hišno preiskavo policiji in sodišču ni bilo znano, da naj bi določene prostore na naslovu V. uporabljal le obtoženec. Predlog policije za hišno preiskavo in odredba preiskovalne sodnice sta se nanašali na kaznivo dejanje nedovoljenega prometa eksploziva po prvem odstavku 307. členu KZ-1B, katerega je bil utemeljeno osumljen obtoženčev oče B. B., ki je poleg E. E. lastnik stanovanjske hiše na naslovu V. Zato je logično in pravilno, da je bila pred hišno preiskavo odredba vročena njemu in je bil poleg prič F. F. in G. G. navzoč na hišni preiskavi ter tedaj na samo preiskavo ni imel ugovorov. Se je pa že med hišno preiskavo ugotovilo, da je bila v pritlični sobi, ki jo uporablja obtoženec, najdena konoplja, shranjena v šatulji. Za sobo v prvem nadstropju, kjer je bil najden večinski del droge, med hišno preiskavo ni bilo ugotovljeno, da bi jo uporabljal izključno obtoženec. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi, kot izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi B. B. (list. št. 26). Čeprav pri hišni preiskavi niso bile najdene ročne bombe, ki so jih iskali, temveč prepovedana droga, ki naj niti ne bi bila last B. B., so policisti ravnali zakonito, ko so jo zasegli, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje.

7. Pomemben je tudi podatek, da je bila hišna preiskava izvedena v stanovanjski hiši, torej domovanju, ki obsega zaključeno celoto prostorov, ki jih oseba uporablja za bivanje ter kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi skrito pred očmi javnosti in kjer je varovana njihova zasebnost. V obravnavanem primeru je na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, poleg lastnika B. B. živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedano drogo šele po izvedeni hišni preiskavi. Sodna praksa, ki jo pravilno upošteva sodišče prve stopnje, je že izoblikovala stališče, da gre v takšnih primerih pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Tako lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, saj je stanovanje skupen prostor, v katerem živijo vsi. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala, kot je bilo že navedeno. Povedano še drugače, četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen.

8. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. Prav nanjo opozarja pritožnik, a po mnenju pritožbenega sodišča neuspešno. Kot že navedeno v času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. V zapisniku o hišni preiskavi je le za pritlično sodbo navedeno, da jo uporablja obtoženec (ni navedeno, da izključno), za sobo v nadstropju pa še to ne. Obtoženec se je v preiskavi branil z molkom, B. B., zaslišan kot priča, pa je povedal, da ima obtoženec svoje prostore, kamor on ne hodi in šele na vprašanje zagovornice je navedel, da ima obtoženec te prostore kot samostojno stanovanjsko enoto. Da že prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, pa po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz pričanja C. C., ki je povedala, da ima obtoženec z očetom skupno kuhinjo in kopalnico, torej prostora, ki sta za samostojno bivanje zelo pomembna, ter pričanja D. D., da je bila soba v nadstropju videti zapuščena, v njej je bila samo omara. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča policisti na podlagi zatečenega stanja niso mogli sklepati, da sobi prestavljata samostojno zaključeno celoto, ki jo uporablja zgolj in samo obtoženec.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je policija upravičeno posegla v obtoženčevi pravici do nedotakljivosti stanovanja in do zasebnosti, saj je pridobila odredbo za hišno preiskavo stanovanja, ki sta ga uporabljala obtoženec in B. B., ki je bil tudi lastnik in je prejel odredbo ter bil pri preiskavi navzoč. Zato ni bilo potrebe po obveščanju obtoženca o hišni preiskavi, ki v času izdaje odredbe še ni bil osumljen nobenega kaznivega dejanja. Prav tako tudi ocenjuje, da na predobravnavnem naroku ni potrebno zaslišanje B. B. in D. D., ki sta bila že zaslišana v preiskavi, prvi je bil tudi že vprašan o naravi obtoženčevih prostorov, saj je dejanski stan na podlagi zaslišanj prič v preiskavi in listinske dokumentacije dovolj razjasnjen, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo o predlogu za izločitev dokazov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 285e, 285e/2, 216, 216/1, 217
Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (2011) - KZ-1B - člen 307, 307/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMzU0