<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 451/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CPG.451.2018
Evidenčna številka:VSL00013148
Datum odločbe:05.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - izpodbijanje dokazne ocene - nedovoljen pritožbeni razlog - protispisnost - relativna bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Sodišče prve stopnje se ni dolžno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, pač pa je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo. Navedeno ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva. S temi očitki tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.

Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s temi dokazi, kar je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41842/2016 z dne 26.4.2016 pustilo v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 1.165,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2016 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 84,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2016 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Nadalje je odločilo, da se omenjeni sklep o izvršbi razveljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.165,10 EUR od 11.4.2016 do 10.12.2016 ter, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.819,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku navedenega roka dalje do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I. in III. točko izreka, je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da bo tožeča stranka v gostinski lokal tožene stranke zmontirala svoja osnovna sredstva (v zvezi z uporabo čistil ter sredstev za vzdrževanje in higieno, katerih dobavitelj je bila tožeča stranka), pri čemer jih ob prenehanju poslovnega sodelovanja tožeča stranka demontira in odnese oziroma toženka plača njihovo dobavo in montažo, če jih po prenehanju sodelovanja še vedno uporablja ali so poškodovana. Tako je tožeča stranka toženi dobavila en kos mehčalne enote za tabletirano sol, dva kosa dozirnika za detergent in tri kose penilnika za mleko ter izvedla njihovo montažo (kot izhaja iz dobavnice z dne 13.1.2015 v prilogi A11 spisa). Stranki sta nato prenehali poslovno sodelovati, tožeča stranka oziroma zanjo njen zaposleni F. H. pa zadevnih osnovnih sredstev ni demontiral, ker se je zaradi groženj, ki jih je bil s strani tretjih oseb deležen zaradi prenehanja tožničinega poslovnega sodelovanja s toženo stranko, počutil ogroženega. Tako so zadevna osnovna sredstva še vedno v uporabi pri toženi stranki, zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka toženi skladno z navedenim dogovorom za zadevna osnovna sredstva in njihovo montažo utemeljeno izdala račun št. 229-2016 z dne 10.4.2016 (vtoževani račun v prilogi A5 spisa) v znesku 1.165,10 EUR ter posledično tožbenemu zahtevku ugodilo1, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Pri zgoraj povzetem gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ga v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mora zato, brez vsebinske presoje, zavrniti pritožbene navedbe, ki to poskušajo.2

7. Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339 člena ZPP niso utemeljene. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima jasne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj sta v zvezi z zadevnimi grožnjami odločilna ravno izpoved priče F. H. ter njegovo elektronsko sporočilo z dne 14.4.2016 (priloga B2 spisa) glede občutka ogroženosti (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je pravilno zavzelo materialnopravno stališče, da je pri presoji strahu potrebno uporabiti subjektivno merilo.3 S tem je sodišče prve stopnje smiselno pojasnilo tudi, zakaj glede zadevnih groženj ni sledilo izpovedbam prič J. H. in Č. E. ter vsebini elektronskih sporočil J. H. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vsakega dokaza, ki ga je izvedlo, pač pa je pravilno navedlo razloge le o tistih dokazih, na katere je oprlo svojo sodbo.4 Navedeno ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva. S temi očitki tožena stranka pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).5 Enako tožena stranka uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka) tudi z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanjo.6

8. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ko je odločilo v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz že omenjenih izpovedb prič J. H. in Č. E. ter elektronskih sporočil J. H. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa (napačen prepis oziroma povzemanje), pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s temi dokazi, kar je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotovanje oceni dokazov oziroma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog in zato na navedbe tožene stranke v tej smeri ni potrebno odgovarjati.7

9. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, prav tako pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo (9., 51., 80., 125. in 435. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) ter naposled tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo na način, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

10. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Tožena stranka postavkam zadevnega računa in njihovi višini ni pravočasno (konkretizirano in obrazloženo) nasprotovala (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 293/2017 z dne 14.6.2017).
2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 59/2017 z dne 26.5.2017.
3 Npr. M. Dolenc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 339 in 340.
4 Podobno npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 168/2012 z dne 13.5.2013 in opr. št. VIII Ips 22/2008 z dne 6.10.2008.
5 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 644/2016 z dne 22.6.2016, opr. št. II Cpg 1219/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. II Cp 863/2010.
6 V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe izkazala že s tem, da jo je vložila, saj gre za dajatveno tožbo, pri kateri se pravni interes za njeno vložitev domneva in je v konkretnem primeru v tem, da tožeča stranka pride do poplačila vtoževanega zneska. Pri zahtevku tožeča stranka še vedno vztraja, kar pomeni, da je vseskozi izkazan tudi njen pravni interes (smiselno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 16/2003 z dne 12.12.2003).
7 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3087/2016 z dne 18.1.2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 51, 80, 125, 435

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMjI4