VSL Sodba II Cp 2142/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je do prometne nesreče prišlo, vendar ni dokazano, da bi zaradi te nesreče tožnik dobil poškodbe, kot jih zatrjuje, zato vzročna zveza med zatrjevanimi poškodbami in prometno nesrečo ni izkazana. Če ni dokazano, da so tožnikove telesne poškodbe nastale v prometni nesreči, potem je neutemeljen celoten odškodninski zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, tako za telesne bolečine, kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožnik sopotnik v vozilu, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, v kateri je prišlo do minimalnega trka dveh vozil, ker sta se vozili zadeli zgolj z zunanjimi ogledali, zato niso nastale sile, ki bi lahko pri potnikih v vozilih povzročile telesne poškodbe. Sodišče je še ugotovilo očitna nasprotja med trditveno podlago tožnika in njegovo izpovedbo o poteku nesreče, zato je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je poškodbe dobil v prometni nesreči.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da se je prometna nesreča zgodila, da je nesrečo povzročil voznik vozila S. H., ki je bil v času prometne nesreče vinjen in je zbežal s kraja prometne nesreče. Kontradiktorna je ugotovitev sodišča, da je prometna nesreča pustila minimalne posledice oziroma da teh posledic praktično ni bilo. Sodišče ni upoštevalo, da se je prometna nesreča zgodila med vožnjo dveh vozil, zato je treba upoštevati hitrost vozil in njuno oplaženje. Zaradi trka sta se vozili odbili. Voznik B. H., ki je vozil vozilo Š., v katerem je sedel tožnik na sprednjem sedežu, je po odboju zapeljal na rob cestišča. Pred tem je zaviral, da se je avto tresel, kar je posebej občutil tožnik, ki je sedel na sprednjem sedežu. Tožnik je natančno opisa prometno nesrečo, teh navedb pa toženka ni prerekala. Trk je bil zelo močan, zaradi napačne vožnje vozila C., ki ga je vozil S. H., ki je prekoračil hitrost in zapeljal preko sredinske črte. V teh okoliščinah je tožnik dobil poškodbe kot sopotnik, ker je prišlo do zaviranja vozila, vijuganja vozila, zategovanja varnostnega pasu, nihanj naprej in nazaj ter proti vratom vozila. Sodišče analogno ocenjuje prometno nesrečo v kontekstu trčenja ali oplaženja dveh vozil na parkirišču, ko ni velike hitrosti vozil, zato so razlogi v sodbi protispisni.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V sodbi ni protispisnosti, kot to zatrjuje pritožba, posebej ne v delu, v katerem je sodišče primerjalo posledice obravnavane prometne nesreče s posledicami trčenja ali oplaženja dveh vozil na parkirišču. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka je opredeljeno prerekala navedbe tožnika o poteku prometne nesreče, kot vzroku za nastanek zatrjevanih telesnih poškodb, zato je ta sporna dejstva sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo v dokaznem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skrbno, podrobno in vsebinsko celovito v sodbi ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni dokazal, da je dobil poškodbe v obravnavani prometni nesreči. Argumentacija sodišča prve stopnje je prepričljiva, logična in celovita, zato pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti nobenega odločilnega dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do vseh pritožbenih navedb se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju le povzema odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje in na ta način odgovarja na pritožbene navedbe.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so že trditve tožnika v nasprotju z njegovo izpovedbo, saj je v tožbi zatrjeval, da je nesrečo povzročil neznani voznik, ki je iz kraja nesreče pobegnil, na zaslišanju pa je izpovedal, da je voznika, ki je povzročil prometno nesrečo poznal, da se je voznik ustavil in da so se z njim pogovarjali. Logična je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi prišlo do močnega trčenja z veliko hitrostjo, kot jo ocenjuje tožnik (90 km/h), bi prišlo do bistveno hujših poškodb na vozilih. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi poleg ogledal na vozilih prišlo do poškodbe vrat in blatnika zaradi trčenja. Izvedenec je ugotovil, da so bila vrata poškodovana zaradi poškodbe ogledala na vozilu. Ogledali sta se odlomili, zato sta prileteli v vrata, zaradi česar je prišlo tudi do poškodbe vrat. Na podlagi izvedenskega mnenja je bilo prepričljivo ugotovljeno, da med voziloma ni prišlo do kontakta karoserij. Iz zapisnika policije ne izhaja, da bi našli sledove zaviranja in če je prišlo do trčenja, kot ga zatrjuje tožnik, je nelogično, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da takšnih sledov ne bi bilo tako na vozišču, kot na travnati površini, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izključeno, da bi tožnik dobil poškodbe v prometni nesreči, zaradi tresenja, zaviranja, zanašanja, zategovanja varnostnega pasu, nihanja naprej in nazaj ter proti vratom vozila, kot to znova zatrjuje v pritožbi. Na vozilu zavarovanca je bilo poškodovano le ogledalo, zato je izključeno, da bi prišlo do nesreče na način, kot to zatrjuje tožnik.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja da je do prometne nesreče prišlo, vendar ni dokazano, da bi zaradi te nesreče tožnik dobil poškodbe, kot jih zatrjuje, zato vzročna zveza med zatrjevanimi poškodbami in prometno nesrečo ni izkazana. Če ni dokazano, da so tožnikove telesne poškodbe nastale v prometni nesreči, potem je neutemeljen celoten odškodninski zahtevek iz naslova nepremoženjske škode, tako za telesne bolečine, kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob takšnem trku vozil, kot je bil ugotovljen, tožnik tudi ni mogel utrpeti strahu, ki bi opravičeval priznanje denarne odškodnine.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

13.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 904/2018
• VSK sodba PRp 134/2009
• VSL sodba I Cp 3530/2012