VSL Sklep I Cpg 402/2018

Jedro

S tem, ko je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca ni storilo nobene kršitve določb postopka. Ravno nasprotno; ravnalo je skladu z načelom neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga ureja tudi 253. člen ZPP ter načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki je konkretizirano tudi v 289. členu ZPP. Okoliščina, da nobena od strank zaslišanja izvedenca ni predlagala, pri tem ni pomembna. Dokazovanje z izvedencem predstavlja enovito celoto, zato sodišče za zaslišanje izvedenca ne potrebuje pobude strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodnemu izvedencu D. W. iz predujma, ki ga je na račun sodišča založila tožeča stranka, izplača nagrada v višini 298,03 EUR ter tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni doplača manjkajoči del predujma v višini 258,87 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. X Pg 1422/2016 z dne 19. 4. 2017 za izvedenca določilo D. W., stalnega sodnega izvedenca za oblikovanje in preoblikovanje kovin. Izvedenec je pripravil pisni izvid in mnenje (za kar mu je že bila priznana nagrada), bil je tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 1. 2018. Po opravljeni ustni podaji mnenja je predlagal odmero nagrade, katero mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo v skupni višini 298,03 EUR. Ker je iz naslova založenega predujma na računu sodišča, po izplačilu nagrade za izdelavo pisnega mnenja, ostal samo še znesek 39,16 EUR, ki ne zadošča za plačilo nagrade za ustno podajo mnenja, je sodišče tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa založi še razliko v višini 258,87 EUR.

6. Tožeča stranka v pritožbi podaja dva očitka: prvič, da ni dolžna (niti iz predujma) plačati nagrade izvedencu za podajo ustnega mnenja na naroku z dne 24. 1. 2018, ker po podanem pisnem mnenju nobena od strank zaslišanja izvedenca ni zahtevala, zaslišanje pa se očitno ni zdelo potrebno niti sodišču, saj izvedencu ni postavilo nobenega vprašanja (po oceni pritožnice bi bila te stroške dolžna založiti in nositi samo, če bi sama zahtevala zaslišanje izvedenca). In drugič, da je bila tožena stranka tista, ki je (prva) predlagala izvedenca in je bilo na njej dokazno breme, da dokaže obstoj neustrezne kvalitete pločevine, zato bi predujem sodišče moralo naložiti v plačilo toženi in ne tožeči stranki.

7. Glede prvega očitka: S tem, ko je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca ni storilo nobene kršitve določb postopka. Ravno nasprotno; ravnalo je skladu z načelom neposrednosti (4. člen ZPP), ki ga ureja tudi 253. člen ZPP ter načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki je konkretizirano tudi v 289. členu ZPP. Okoliščina, da nobena od strank zaslišanja izvedenca ni predlagala, pri tem ni pomembna. Dokazovanje z izvedencem namreč predstavlja enovito celoto, zato sodišče za zaslišanje izvedenca ne potrebuje pobude strank (prim. VSL sodba in sklep I Cp 4273/2010 z dne 9. 3. 2011). Tudi ni mogoče slediti pritožnici, da zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno. Da je potrebno, izhaja že iz 253. člena ZPP.

8. Glede drugega očitka: V konkretnem primeru sta dokaz z izvedencem predlagali obe pravdni stranki (tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2017, tožeča stranka pa s pripravljalno vlogo z dne 30. 1. 2017). Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti, da naj predujem za plačilo stroškov izvedenca založita obe stranki po enakih delih (drugi odstavek 153. člen ZPP).

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku z dne 22. 3. 2017 sprejelo sklep, da se dopusti izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca in odločilo, da mora predujem za izvedbo dokaza z izvedencem kriti (samo) tožeča stranka. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 153. člena ZPP. Vendar pa gre pri tem za kršitev določb postopka, na katero sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka bi zato morala to kršitev (torej, da je le ona dolžna založiti predujem za izvedenca oziroma, da bi morala po njenem predujem založiti le tožena stranka) grajati že na naroku z dne 22. 3. 2017 (286b. člen ZPP). Ker tako ni postopala (pač pa je sledila odločitvi sodišča prve stopnje in prvotno naloženi predujem v znesku 700,00 EUR plačala), se sedaj na to kršitev ne more več sklicevati. S tem pa se kot pravilen izkaže izpodbijani sklep, ki je tožeči stranki naložilo, da založi še razliko v višini 258,87 EUR.

10. Ker pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 4273/2010
• VSL sklep II Cp 3609/2009
• VSC sklep Cp 429/2004