VSL Sodba V Cpg 1142/2017

Jedro

V skladu z drugim odstavkom 3. člena SS se določbe tega sporazuma med drugim ne nanašajo na prireditve, ki so organizirane izključno ali prvenstveno zaradi javnega priobčevanja fonogramov (npr. koncerti z uporabo posnete glasbe (rave-party, nastopi DJev ...) oziroma nastopi na posneto glasbeno podlago (playback ...). To pomeni, da po SS ni mogoče odmerjati nadomestil za uporabo fonogramov v primerih, ko je priobčevanje fonogramov osrednjega pomena na določeni prireditvi.

V primeru, ko je nastop v živo na prireditvi osrednjega pomena, je pravno nepomembno, koliko skladb predvaja DJ. Število predvajanih skladb (fonogramov) ne povzroči, da je nastop DJ-a treba šteti kot pomembnejši ali vsaj enakovreden element nastopu v živo, ko iz siceršnjih okoliščin prireditve izhaja, da je nastop v živo tisti, ki je osrednjega pomena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

2. Spor se je vodil zaradi plačila nadomestila za predvajanje fonogramov na prireditvah, ki jih je organizirala tožena stranka. Tožeča stranka je nadomestilo vtoževala za prireditve: "K.: M." 25. 12. 2014 v višini 922,83 EUR, "C. V." 26. 12. 2014 v višini 256,00 EUR, "L. M." 27. 12. 2014 v višini 210,58 EUR in "N." 31. 12. 2014 v višini 533,24 EUR. Zahtevala je še 40,00 EUR za stroške izterjave v skladu z ZPreZP-1.

3. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke glede prve prireditve v višini 33,01 EUR, glede preostalih prireditev pa v celoti (I. točka izreka). Preostale zahtevke je zavrnilo (II. točka izreka)¹ in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 35,36 EUR s pripadki (III. točka izreka).

4. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča (II. točka izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) iz vseh pritožbeni razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

Glede vtoževanega nadomestila za prireditev "K.: M." 25. 12. 2014

7. Sodišče prve stopnje je nadomestilo za prireditev 25. 12. 2014 odmerilo po 5. členu Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (Ur. l. RS, št. 51/2012; v nadaljevanju SS). Na podlagi prvega odstavka 3. člena se SS uporablja za prireditve razvedrilne narave, kjer uporaba fonogramov ni ključnega pomena, ampak se uporabljajo kot zvočno ozadje ali kot mašilo pred, med oziroma po nastopih, ki potekajo v živo.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil nastop DJ C. M. na prireditvi 25. 12. 2014 postranski glede na nastop glavnega izvajalca M., ki je nastopal v živo,² za kar se nadomestilo za uporabo fonogramov ne plačuje. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nadomestila za uporabo fonogramov ne bi smelo odmeriti na podlagi določb SS, saj da že drugi odstavek 3. člena SS izključuje uporabo tega sporazuma za nastope DJ-jev, pa je vzet iz konteksta. V skladu z drugim odstavkom 3. člena SS se določbe tega sporazuma med drugim ne nanašajo na prireditve, ki so organizirane izključno ali prvenstveno zaradi javnega priobčevanja fonogramov (npr. koncerti z uporabo posnete glasbe (rave-party, nastopi DJev ...) oziroma nastopi na posneto glasbeno podlago (playback ...). To pomeni, da po SS ni mogoče odmerjati nadomestil za uporabo fonogramov v primerih, ko je priobčevanje fonogramov osrednjega pomena na določeni prireditvi. V primeru obravnavane prireditve pa za kaj takšnega ni šlo, saj je bil osrednjega pomena prav nastop izvajalcev v živo (M., T.). V primeru, ko je nastop v živo na prireditvi osrednjega pomena, je pravno nepomembno, koliko skladb predvaja DJ. Število predvajanih skladb (fonogramov) ne povzroči, da je nastop DJ-a treba šteti kot pomembnejši ali vsaj enakovreden element nastopu v živo, ko iz siceršnjih okoliščin prireditve izhaja, da je nastop v živo tisti, ki je osrednjega pomena. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko je iz vsebine oglasov (velikost reklamnega napisa o glavnem izvajalcu, navedbe zgolj njegovih skladb, navedba glavnega izvajalca na zbirnem letaku, itd.), ki so se nanašali na sporno prireditev, izluščilo, kateri izvajalec je bil na prireditvi ključni in kateri postranski.

9. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo večjo težo dati prijavi prireditve in sporedom predvajanih del. Glede obrazca prijava prireditve pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ne vsebuje kakršnekoli rubrike, ki bi se nanašala na SS, temveč rubrike odražajo le vsebino Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS št. 68/2005), ki pa ni uporabljiva pravna podlaga za odmero nadomestil v primerih, ko priobčitev fonogramov ni ključnega pomena. Kar pa zadeva spored predvajanih del, pa je že bilo pojasnjeno, da število predvajanih skladb na odmero nadomestil ne vpliva.

10. Prav tako pravilna je presoja sodišča prve stopnje glede števila obiskovalcev, ki ga je treba upoštevati pri odmeri nadomestila po SS. Pritožbeno zavzemanje za to, da bi bilo treba pri odmeri nadomestila upoštevati celotno število obiskovalcev (okoli 900) na prireditvi in ne zgolj tistih, ki so bili dejansko prisotni na tistem delu prireditve, ko so se priobčevali fonogrami, je neutemeljeno. To bi namreč pomenilo, da bi tožeča stranka prejela nadomestilo za uporabo fonogramov tudi za del prireditve, kjer je šlo za živo glasbo. Odmera nadomestila na tak način pa bi nasprotovala drugemu odstavku 128. člena ZASP, po katerem fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, za kar pa v primeru žive glasbe ne gre. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinskega dokaza "Napovednik" oziroma, da ni upoštevalo celotne njegove vsebine; celotno vsebino tega dokaza je namreč sodišče prve povzelo v 11. točko obrazložitve. Zgolj pritožbeno izpostavljanje zapisa iz Napovednika, ki je reklama pred prireditvijo, da bo D. poskrbela za "uverturo", pa ne more omajati siceršnje prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je D. nastopala le kot zadnja izvajalka.

11. Sodišče prve stopnje se je do zavrnitve dokaznega predloga - priče A. K. opredelilo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbenih očitkov, da ta priča ni bila predlagana zaradi pojasnjevanja pravnih naziranj, temveč glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s sporno priredivijo pa pritožbeno sodišče zaradi njihove pavšalnosti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne navaja, kje je takšen dokazni predlog podala že tekom prvostopenjskega postopka.

Glede vtoževanih nadomestil za prireditve "C. V." 26. 12. 2014, "L. M." 27. 12. 2014 in "N." 31. 12. 2014

12. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi ji sodišče prve stopnje za obravnavane prireditve moralo prisoditi večji znesek nadomestil, kot jih je, je neutemeljeno. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe, torej v svoji trditveni podlagi navedla, da uvodoma povzeti zneski za obravnavane prireditve že vključujejo davek (zadnji odstavek na l. št. 44 pripravljalne vloge tožeče stranke). Sodišče prve stopnje zato ni imelo imelo podlage, da bi tožeči stranki prisodilo še kaj več od tega, kar je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da zahteva, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) in storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Drugačne pritožbene navedbe so torej neutemeljene.

Zahtevek po ZPreZP-1

13. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 40,00 EUR. Tožeča stranka do tega zneska ni upravičena. Ena od predpostavk za uporabo ZPreZP-1 je, da je bila sklenjena pogodba (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Pri tem je očitno mišljena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ). Ker ni bila sklenjena obveznostna pogodba med obema strankama tega spora, je tožbeni zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljen.

14. Temeljna predpostavka za to, da lahko kdorkoli zahteva povrnitev stroškov opomina na temelju ZPreZP-1 je, da je upnik gospodarski subjekt ali javni organ (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka ni niti gospodarski subjekt (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1), niti javni organ (drugi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka ima pravno obliko zavoda. Zavod pa je prav vrsta pravne osebe, ki ne sme zasledovati ustvarjanja dobička. Njena pritožba je torej neutemeljena tudi še iz tega razloga.

Stroški prvostopenjskega postopka

15. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati vse izvršilne stroške, ni utemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), razumelo kot celoto. Zato je o stroških celotnega postopka materialnopravno pravilno odločilo na podlagi uspeha strank v postopku (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (prim. sklep VSRS II Ips 454/2007). Peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. Obravnavani primer ni takšen. Šesti odstavek 38. člena ZIZ pa se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker tožeča stranka ni niti trdila, da bi takšni stroški nastali, navedeno določilo že zato ni uporabljivo.

16. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Odločitev o pritožbi in pritožbeni stroški

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zavrnilo je preostanek denarnega zahtevka glede prireditve "K.: M." v višini 889,82 EUR in zahtevek po ZPreZP-1 v višini 40,00 EUR.
² V živo je na tej prireditvi nastopila tudi skupina "T.".

Datum zadnje spremembe:

11.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 449/2012
• Sodba IV Ips 68/2008
• sodba I U 2224/2011, enako tudi I U 2022/2011