VSL Sklep IV Cp 182/2018

Jedro

Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial.

Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zvišalo preživninsko obveznost toženca na 150,00 EUR mesečno za obdobje od 28. 2. 2017 do 31. 8. 2017 in na 135,00 EUR mesečno za čas po 1. 9. 2017. Zapadle zneske je toženec dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč./I). V presežku do 180,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč./II), vsaka stranka pa je dolžna kriti svoje pravdne stroške (tč./III).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in jo izpodbija v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno predlaga njeno spremembo, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Toženec graja oceno hčerinih potreb oz. ugotovljenih mesečnih stroškov. V postopku določitve preživnine, ki je potekal le tri mesece pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi, je zakonita zastopnica tožnice zatrjevala, da zase in tožnico sestri za bivanje pri njej prispeva 80,00 EUR mesečno, v obravnavani zadevi pa sodišče nekritično sledi zakoniti zastopnici, da so stanovanjski stroški kar 250,00 EUR mesečno, pri čemer odpadejo na tožnico v znesku 62,5 EUR mesečno. Kljub temu, da se je toženec do navedenega konkretizirano opredelil že v odgovoru na tožbo, v izpodbijani sodbi o tem ni razlogov. Enako velja za oceno stanovanjskih stroškov od septembra 2017 dalje. Zakonita zastopnica bo skupaj s hčerjo bivala v garsonjeri, za katero bo plačevala 75,00 EUR mesečne najemnine in za okrog 90,00 EUR mesečnih stroškov, ki pa niso izkazani. Toženec ne prereka ugotovljenih stroškov za prehrano, obleko in obutev, medtem ko zneska stanovanjskih stroškov, ki so v obsegu hčerinih potreb največji strošek, ni mogoče preveriti. Nadalje navaja, da v sodbi ni razlogov, zakaj je toženčeva preživninska obveznost 68 %, tožničina pa 32 %. Starša je treba obravnavati enako. Če je sodišče za toženca ugotovilo, da je zmožen pridobivati dohodek, ni razumnega razloga, da ne bi enako veljalo za zakonito zastopnico, ki je prav tako delovno zmožna. Zaključek, da je bila zakonita zastopnica pridobitno nesposobna, ker je imela v varstvu in vzgoji njuno hčer, ni sprejemljiv. Tudi za čas do septembra 2017 bi si zakonita zastopnica morala zagotoviti varstvo za otroka, posledično bi lahko pridobivala tudi dohodek. Zakonita zastopnica ni izkazala, da bi si skušala najti varstvo za otroka. Na zaslišanju je celo povedala, da je vlogo za vrtec oddala šele v februarju 2017. Zakonita zastopnica je tako s strani sodišča priviligirana, saj sodišče njene situacije ni obravnavalo enako kritično, kot je obravnavalo toženčevo, odločitev, da mora toženec do septembra 2017 v celoti nositi preživninsko breme pa je materialnopravno napačen. Preživninska obveznost bi se morala porazdeliti pravično na oba starša. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil toženec zaposlen do 13. 8. 2017, po tem pa nezaposlen. Zakonita zastopnica je prejemala primerljivo denarno socialno pomoč, kot je prejemal toženec plačo, kljub temu, da je bil od 13. 8. 2017 dalje nezaposlen, mu je naložilo kritje visokega preživninskega bremena. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov iz naslova prevoza za namen izvrševanja stikov, ki jih je doslej v celoti kril toženec. Toženec je prepričan, da so mu bile kršene tudi procesne pravice. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je zastopal kot laik. Sodišče mu je na naroku vročilo pripravljalno vlogo tožeče stranke in ga ni poučilo, da se lahko o teh navedbah izreče, niti mu tega ni omogočilo, ali mu omogočilo dodatnega roka. S tem je bila tožencu kršena pravico do izjave. Sodišče je po izvedenem naroku samo pridobilo določene listine in tožencu ni dalo možnosti, da se o njih izjavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Mladoletna tožnica, rojena ... 2013, je toženčeva hči. V pravdi jo zastopa mati, kot njena zakonita zastopnica. Starša sta živela v zunajzakonski skupnosti med leti 2012 in 2016. Na podlagi njunega sporazuma je bil novembra 2016 v nepravdnem postopku izdan sklep, v skladu s katerim je bila tožnica zaupana v varstvo in vzgojo materi, oče pa je bil dolžan plačevati preživnino v znesku 25,00 EUR mesečno. Razlog za tako določeno preživnino je bil v tem, da je bil toženec dijak in se je redno šolal ter ni imel lastnih dohodkov, saj so ga preživljali starši, pri katerih je tudi prebival. Zgolj tri mesece pozneje, februarja 2017, je tožnica vložila tožbo v obravnavani zadevi, s katero zahteva zvišanje preživnine na 180,00 EUR mesečno. Ker se je toženec zaposlil, so nastopile spremenjene okoliščine.

5. Dejstvo spremenjenih okoliščin med strankama ni sporno. Toženec se je s februarjem 2017 zaposlil in je v času zaposlitve (do avgusta 2017) prejemal dohodek v povprečju 611,00 EUR mesečno. Dejstvo toženčeve zaposlitve predstavlja spremenjeno okoliščino, ki pogojuje spremembo že pravnomočno določene preživnine (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Sodišče prve stopnje je zato moralo preživnino znova določiti v sorazmerju z zmožnostmi vsakega od preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninske upravičenke (129. člen ZZZDR).

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo tožničine potrebe v dveh obdobjih. Prvo obdobje je trajalo od vložitve tožbe februarja 2017 do vključno avgusta 2017. S septembrom 2017 je namreč tožnica začela obiskovati vrtec, zakonita zastopnica pa je sklenila najemno pogodbo za neprofitno garsonjero. V prvem obdobju je sodišče ocenilo mesečne otrokove potrebe za: stanovanjske stroške v znesku 62,5 EUR, prehrano 50,00 EUR, obleko/obutev 40,00 EUR, frizerja/higieno 5,00 EUR in igrače 5,00 EUR, kar skupaj znese 162,5 EUR. V drugem obdobju pa za: stanovanjske stroške 82,5 EUR, prehrano 40,00 EUR, obleko/obutev 40,00 EUR, frizerja/higieno 5,00 EUR, igrače 5,00 EUR in vrtec 25,00 EUR, kar skupaj znese 197,5 EUR. V prvem obdobju je prvostopenjsko sodišče preživninsko breme v celoti naložilo tožencu, kot razlog pa navedlo, da je bila mati pridobitno nesposobna, saj zaradi varstva otroka ni bila sposobna pridobivati dohodka. V drugem obdobju je breme porazdelilo tako, da je 32 % otrokovih potreb dolžna kriti mati, 68 % pa oče.

7. Toženčeve pritožbene navedbe niso prepozne, kot v odgovoru na pritožbo uveljavlja tožnica. Gre za dejstva, ki so obstajala že v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem, toženec pa glede na 414. člen ZPP ni prekludiran.¹

8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da ni razvidno, zakaj so stanovanjski stroški v prvem obdobju zgolj v razmaku treh mesecev (za toliko) povišani oz. drugačni. Zakonita zastopnica je v nepravdnem postopku navedla, da prispeva svoji sestri, pri kateri je bivala skupaj z njenim sinom, za obe s hčerjo 80,00 EUR mesečno. Tri mesece pozneje pa je navedla za 50% višje stanovanjske stroške oziroma za vsako 62,5 EUR mesečno. Navedeno je izrecno izpostavil toženec že v odgovoru na tožbo, enako uveljavlja v pritožbi. Pritrditi je treba njegovi pritožbeni kritiki, da prvostopenjsko sodišče ni presojalo njegovega ugovora, ampak je nekritično sledilo tožničini trditvi. Dejansko stanje zato ni bilo ugotovljeno popolno, saj ni razvidno, katere so tiste dejanske okoliščine, ki utemeljujejo povečanje stanovanjskih stroškov.

9. Enako velja glede stanovanjskih stroškov v drugem obdobju, kjer je prvostopenjsko sodišče priznalo 45,00 EUR mesečnih stanovanjskih stroškov (skupaj za obe 90,00 EUR) pri tem pa ni navedlo, kako je prišlo do takšne ocene, kot utemeljeno opozarja pritožnik.²

10. Pritrditi pa je treba tudi pritožbeni kritiki zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bila zakonita zastopnica v prvem obdobju pridobitno nesposobna. Preživninski zavezanec je dolžan storiti vse, da pridobi dohodek, ki je potreben za kritje preživninske obveznosti do mladoletnega otroka. Upošteva se, ne le dejansko izkazani dohodek, temveč tudi splošna pridobitna zmožnost. Preživninski zavezanec je zato dolžan biti aktiven in poiskati ter izkoristiti vse možnosti, ki bi mu omogočile pridobiti dohodek. Tako kot je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo toženčevo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi zakonita zastopnica izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo in vzgojo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.

11. Njen položaj je torej primerljiv s toženčevim. V obeh primerih gre za to, da se preživninski zavezanec ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, neobstoj vrtčevskega varstva), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial. Zakonita zastopnica je zaslišana izpovedala, da je vlogo za vpis otroka v vrtec dala (šele) februarja 2017, torej v času vložitve tožbe v obravnavani pravdi. Tako je bilo tudi glede tega dejansko stanje neraziskano, o tem manjkajo razlogi, posledično je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo glede porazdelitve preživninskega bremena. Navedeno pa velja tudi za drugo obdobje, kjer je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo kritje 68 % preživninskega bremena, čeprav je bil enako kot tožnica delovno sposoben, a nezaposlen.

12. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da ni utemeljen pritožbeni očitek toženca, da je zakonita zastopnica prejemala denarno socialno pomoč v primerljivi višini, kot je prejemal toženec dohodek iz zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da se socialni prejemki (denarna socialna pomoč, otroški dodatek, državna štipendija itd.) ne smejo upoštevati pri določanju preživninske obveznosti.³ Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da niso bili upoštevani (potni) stroški, ki so tožencu nastali pri izvrševanja stikov. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da so to stroški zavezanca in ne otroka, upoštevajo pa se le izjemoma, če so posebej odstopajoči (visoki).⁴ Enako velja glede zatrjevanih kršitev pravdnega postopka. Toženec je na poziv sodišča izrecno navedel, da se bo zastopal sam ter se je odpovedal tudi iskanju pooblaščenca prek brezplačne pravne pomoči, za dodaten rok pa ni zaprosil. Izrecno je soglašal tudi s pridobitvijo dodatnih listin s strani sodišča brez nadaljnjega obravnavanja.

13. Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen in tretji odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Razen glede Odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 15. 9. 2017, ki jo je pritožbi priložil toženec (priloga B5), kar pa je sodišče v povezavi s toženčevo izpovedbo tako ali tako že upoštevalo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
² V tem znesku ni všteta najemnina v višini 75,00 EUR.
³ Gre gre za korektiv socialne države, ki se aktivira šele, če so rezidentovi dohodki znotraj premoženjskega cenzusa, ob upoštevanju področnih socialnovarstvenih predpisov. Pri ugotavljanju premoženjskega položaja se upoštevajo tudi preživnine. Pravica do socialnih prejemkov je namreč odvisna od ugotovljenega materialnega položaja upravičenca (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016).
⁴ Primerjaj s sodbo pritožbenega sodišča IV Cp 552/2017.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 354/2018
• Sodba II Ips 191/93
• Sodba II Ips 146/93