VSL Sodba II Cp 1376/2017

Jedro

Kljub obstoju bližnjega in varnega podhoda, je pešec (tožnik) s hitrim, poševnim gibanjem v jutranjem mraku brez dnevne svetlobe, zakrit s svetlobno zaveso avtomobilskih žarometov nasproti vozečih motornih vozil, izven naselja, kjer ni prehoda za pešce, niti pločnikov, na mestu, kjer je bila omejitev hitrosti vožnje 90 km/h, prečkal štiripasovnico prek dvojne neprekinjene črte. Glede na navedeno ni dvoma, da je oškodovančev prispevek k nastanku škode večji in znaša 60%.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je obveznost tožene stranke po temelju 40 %; v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravnem temelju utemeljen do višine 30 % (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je bila pridržana za poznejšo sodbo o višini škode (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v zavrnilnem delu pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in primarno pritožbenemu sodišču predlaga spremembo odločitve glede pravnega temelja v obrnjenem razmerju, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje. Navaja, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v višini 70 %, priznava pa, da je vsaj v 30 % k prometni nesreči prispeval tudi sam, saj je cesto prečkal na mestu, kjer ni prehoda za pešce. Trdi, da niti meščanski mrak niti nasproti vozeča vozila niso mogla ovirati voznikovega pogleda nanj, saj je bilo križišče osvetljeno, oblečen pa je bil v moder pajac z odsevnimi trakovi na nogah in rokah. Tudi se je dalj časa gibal po cestišču, zato je vpliv meščanskega mraka brezpredmeten. Sodišče naj bi nekritično sledilo izpovedi voznika osebnega avtomobila in mnenju izvedenca, da so nasproti vozeča vozila voznika slepila. Takšna ugotovitev nima podlage v izvedenih dokazih, saj kolona osmih do desetih vozil, ki bi se nahajala na nasprotnem voznem pasu, v skupni dolžni okrog 50 metrov, sploh ne bi uspela speljati v križišče, tožnik pa posledično take kolone ne bi mogel čakati in jo pred svojim prečkanjem ceste zaobiti. Navaja, da je izpovedal, da so mimo njega speljala zgolj tri vozila, ki se niso ustavljala, avtomobila zavarovanca tožene stranke pa v trenutku začetka prečkanja ceste še ni bilo v vidnem polju tožnika. Iz izpovedi prič S. S., ki je bila naključno navzoča v času nastanka prometne nesreče, izhaja, da je v smeri vožnje osebnega avtomobila gorela zelena luč vsaj minuto ali dve pred prometno nesrečo in ne le okrog 12 sekund. Posledično avtomobilov na nasprotnem voznem pasu ni bilo več, zavarovanca tožene stranke pa niso mogla zaslepiti. To velja tako za primer, če bi tožnik čez cesto tekel, kot tudi, če bi hitro hodil, sploh glede na to, da je tehta 102 kg in je visok 166 cm. Vzrok za prometno nesrečo sta bili premajhna pazljivost in prepozna reakcija voznika osebnega avtomobila. Pomembno naj bi bilo tudi dejstvo, ali je tožnik pri prečkanju tekel ali hitro hodil, saj slednje vpliva na to, ali je pri prečkanju lahko opazil avtomobil zavarovanca tožene stranke. Tožnik je bil dolžan spoštovani navodila delodajalca glede dogovorjenega mesta, kjer ga je pričakoval sodelavec na poti v službo. Da ni uporabil bližnjega podhoda, je bila tožnikova odločitev, vezana na običajni kraj, saj je to počel vsaj 10x mesečno. Dejstvo, da se tožnik na sredi ceste ni še dodatno prepričal, ali je prečenje ceste varno, ne predstavlja kršitve pravil cestnega prometa, saj je bil dolžan cesto prečkati čim prej in po najkrajši možni poti. Glede na objektivno in krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, bi slednji moral odgovarjati za škodni dogodek v višini 70 %. Tožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in zavrnila pritožbene navedbe ter poudarila odločilne razloge iz izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, določb postopka ni kršilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer v oceni prispevka tožnika kot pešca k nesreči, v kateri je sam utrpel škodo.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je obravnavana prometna nesreča pripetila aprila 2012 okrog šeste ure zjutraj. Zavarovanec tožene stranke je z osebnim avtomobilom vozil po glavni regionalni cesti iz smeri S. proti P., pri tem pa je ob zeleni luči na semaforju brez ustavljanja prevozil tudi križišče, za katerim je trčil s tožnikom, ki je prečkal cesto kot pešec. Omejitev hitrosti je bila v križišču 60 km/h, pred in za križiščem (torej tudi na mestu trka) pa 90 km/h.

7. Sporno je, kolikšen je prispevek obeh pravdnih strank k nastanku škodnega dogodka. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz pravilne pravne podlage; Osebni avtomobil, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke, je v razmerju do tožnika (pešca) nevarna stvar (2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ), odgovornost zavarovanca tožene stranke pa je zato objektivna, torej nepovezana z njegovo krivdo (149. čl. OZ). Glede na 2. odst. 153. čl. OZ je možna oprostitev odgovornosti, če je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki je bilo nepričakovano, njegove posledice pa so bile neizogibne. Prispevek oškodovanca k nastanku škode pa je podlaga za delno oprostitev odgovornosti (3. odst. 153. čl. OZ).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila odločilna voznikova nepazljivost. Ravno obratno, povzročitelj nevarne situacije je bil tožnik. Relevantna dejstva, ki to potrjujejo in so zajeta v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema, so sledeča:

- tožnik je prečkal glavno regionalno cesto, na mestu, kjer ima ta štiri pasove in sta nasprotna vozna pasova ločena z dvojno neprekinjeno črto;

- tožnik je prečkal štiripasovnico izven naselja, kjer ni bilo prehoda za pešce, ob straneh pa ni bilo pločnikov;

- na mestu trka je bila omejitev hitrosti 90 km/h, zavarovanec tožene stranke pa je v trenutku trka vozil v skladu z hitrostno omejitvijo, v trenutku trka okoli 54 km/h, pred tem okoli 80 km/h;

- tožnik je prečkal cesto na tem mestu, čeprav je imel v neposredni bližini varen podhod pod štiripasovnico;

- tožnik je cesto prečkal v jutranjem mraku, brez dnevne svetlobe, pri čemer je bil oblečen v temna oblačila brez svetlobnih odsevnikov;

- tožnik je cesto prečkal v trenutku, ko je imel zavarovanec tožene stranke (in druga vozila na tej cesti) prižgano zeleno luč;

- tožnik ceste ni prečkal pravokotno na os voznih pasov, temveč je cesto prečkal z daljšo linijo diagonalno oziroma poševno, glede na mesto začetka in konca prečenja;

- tožnik je cesto prečkal s hitrim gibanjem (tekom oziroma hitro hojo);

- tožnik je prišel na vozni pas zavarovanca tožene stranke izza bleščeče svetlobne zavese žarometov osebnih avtomobilov, ki so vozili v nasprotni smeri glede na vožnjo zavarovanca tožene stranke;

- zavarovanec tožene stranke je tožnika opazil šele, ko je ta prečkal polno črto, tožnik pa je bil glede na smer prečenja v trenutku prehoda neprekinjene črte s pogledom za 15 stopinj obrnjen v svojo levo in se ni prepričal, ali iz njegove desne strani prihaja kakšen avtomobil;

- tožnik je trčil v sprednji levi bok avtomobila, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke.

9. Navedena dejstva so zanesljivo ugotovljena in jasno ter prepričljivo obrazložena.

10. Tožnik je prekludiran glede trditev, da je nosil svetlobne odsevnike. Tega ni zatrjeval pravočasno (najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, 286. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP), niti ni prerekal pravočasnih trditev tožene stranke (2. odst. 214. člena ZPP), da odsevnikov ni imel, njegova izpovedba o tem pa je zgolj izvedba dokaza z zaslišanjem stranke, ki ne sme biti informativna in je omejena s trditveno podlago.

11. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da je bila vidljivost slaba. Četudi je bilo križišče osvetljeno, to ne spreminja dejstva, da ni bilo dobre dnevne svetlobe. Bil je jutranji, tim. meščanski mrak, tožnik pa se je pred trkom nahajal za svetlobno zaveso žarometov nasproti vozečih avtomobilov. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je zavarovanec tožene stranke tožnika opazil šele takrat, ko je prečkal neprekinjeno črto, prej pa ga zaradi omenjene slabe vidljivosti ni videl. Tožnikovi očitki o tem, koliko sekund je gorela na semaforju zelena luč, s kakšno hitrostjo so peljali avtomobili na nasprotnem voznem pasu in koliko je njihova kolona merila v dolžino, temeljijo na predpostavkah (ugibanjih), ki niso podprta z izvedenim dokaznim postopkom, niti niso odločilna dejstva, na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo dokazno oceno in končno odločitev. Navsezadnje tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je prečkal cesto za avtomobili, ki so pripeljali iz njegove leve strani. To se ujema tako z izpovedbo zavarovanca tožene stranke, da so se na nasprotnem voznem pasu nahajala vozila, kot tudi z oceno iz izvedenskega mnenja, zaključek prvostopenjskega sodišča pa je tako prepričljiv. Ni odločilno, koliko točno je bilo nasproti vozečih vozil (tri, kot trdi tožnik, ali osem do deset, kot je izpovedal zavarovanec tožene stranke), temveč je odločilno, da s svetlobno zaveso avtomobilskih žarometov sprva zakritega tožnika zavarovanec tožene stranke ni mogel opaziti že prej.

12. Nedvomno je tudi, da se je tožnik čez cesto gibal hitro (tek/hitra hoja). Pri tem je odločilno, da bi tožnik lahko opazil motorno vozilo zavarovanca tožene stranke, ne glede na to, ali je hitro hodil oziroma tekel, kot tudi ne glede na hitrost vožnje zavarovanca tožene stranke, saj je bil njegov avtomobil v tožnikovem vidnem polju. Že samo dejstvo, da je bil tožnik ob prečkanju polne črte z glavo (rahlo) obrnjen v svojo levo stran (za 15 stopinj), čeprav je v tem delu že prehajal na vozni pas, kjer je ob zeleni luči na semaforju obstajala možnost naleta hitro vozečih vozil iz njegove desne, kaže na to, da je bil tožnik skrajno nepreviden in lahkomiseln, njegovo ravnanje pa za druge udeležence v prometu nevarno in nepredvidljivo. Ta zaključek potrjuje tudi obstoj podhoda v neposredni bližini, ki je namenjen prav varnemu prečkanja te iste štiripasovnice. Za slednjega je tožnik vedel, a ga ni uporabljal. Pritožben očitek, da bi moral tožnik tudi v primeru uporabe podhoda pozneje prečkati cesto, kjer bi kršil predpise, saj tudi tam ni prehoda za pešce, ne izpodbije temeljnega očitka, da na izbranem mestu ceste ni prečkal varno. Enako tožnika ne razbremenijo morebitna delodajalčeva navodila, saj nanje, v kolikor bi pomenila protipravnost oziroma škodno nevarnost, sploh ni vezan (2. odstavek 34. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih). Glavni očitek tožniku je v tem, da je s svojim konkretnim ravnanjem v razmerju do preostalih udeležencev v prometu ravnal nepredvidljivo, nepremišljeno in nevarno.

13. Pritožbeno sodišče deli oceno sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo prečkanje ceste za zavarovanca tožene stranke povsem nepričakovano. Kljub obstoju bližnjega podhoda, je s hitrim poševnim gibanjem v jutranjem mraku brez dnevne svetlobe, zakrit s svetlobno zaveso avtomobilskih žarometov nasproti vozečih motornih vozil, izven naselja, kjer ni prehoda za pešce, niti pločnikov, na mestu, kje je bila omejitev hitrosti vožnje 90 km/h, prečkal štiripasovnico prek dvojne neprekinjene črte, izza križišča, na katerem je za vozila, katerim pot je prečkal, gorela zelena luč. Tožnikov krivdni prispevek k nastanku škode je kljub temu, da konkurira izhodišči objektivni odgovornosti voznika večji od njegovega, zato znaša 60 % (3. odst. 153. čl. OZ).

14. Ocena prvostopenjskega sodišča, da je ta prispevek 70 %, je do pešca v razmerju z avtomobilom vendarle nekoliko prestroga. V sodni praksi so znani številni primeri, ko vozniku ni mogoče očitati prav nikakršne krivde, pa je njegov prispevek ovrednoten z 80 %, če le ni bil pešec povsem nepričakovan, škoda pa ne neodvrnljiva.¹ V današnjem primeru pa ni mogoče mimo dejstva, da bi se bilo mogoče prometni nesreči in njenim posledicam izogniti, če bi zavarovanec tožene stranke v križišču, kjer je tožnika opazil, vozil največ 60 km/h, kolikor je bila tam predpisana omejitev. V tem primeru bi lahko, kljub nepredvidljivosti pešca in kljub njegovemu skrajno neprevidnemu ravnanju, in ki je povzročilo nevarno situaciji, vozilo še pravočasno ustavil.² Vendar pa je treba biti do sposobnosti voznika preprečiti nesrečo zadržan. Ta namreč že predpostavlja brezglavo ravnanje pešca, ki bi vsem kršitvam navkljub trčenje z minimalno pazljivostjo zlahka sam preprečil, če bi se le ozrl proti smeri vožnje vozil, ki jim je prečkal pot.

15. Prvostopenjsko sodišče je torej dejansko stanje ugotovilo pravilno, a na podlagi zgornjih argumentov je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odgovornost zavarovanca tožene stranke ocenilo na končnih 40 % (posledično pa obveznost tožene stranke) in v tem obsegu v I. točki izreka spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Drugi pritožbeni očitki se izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sicer ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, pritožbo pa v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev, s katero bo odločeno še o višini škode (2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom in 1. odst. 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej npr. sodbo VS RS II Ips 32/2009.
² Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 693/2007.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1036/2009
• Sodba II Ips 282/2001
• VSL vmesna sodba in sklep I Cp 1997/2014