VSL Sodba I Cpg 672/2017

Jedro

Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom, ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja.

Predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

Tožeča stranka v tem postopku postavlja tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje je v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.727,34 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank zahtevala nerazdelno plačilo zneska 464.021,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe), tožeči stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank (II. do IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženim strankam. Na pritožbo je odgovorila prva toženka, ki predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem sporu je za odločitev bistvena ugotovitev, ali na podlagi ravnanja stečajne upraviteljice obstoji njena odškodninska odgovornost zaradi vložitve neuspešne izpodbojne tožbe v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl., v nadaljevanju: ZFPPIPP). V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče presojalo, ali in na kakšni podlagi odgovarja stečajni upravitelj, v katerih primerih za nastalo škodo odgovarja zavarovalnica, pri kateri ima stečajni upravitelj v skladu z določbami ZFPPIPP zavarovano svojo odgovornost, ter ali in v katerih primerih je mogoče govoriti o obstoju odškodninske odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja v skladu z določbo 26. člena Ustave RS oziroma o neposredni odgovornosti države za izbor in nadzor nad delom stečajnih upraviteljev.

6. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da ne obstoji pasivna legitimacija prvo tožene stranke, saj podlaga odškodninskega zahtevka ne more biti določba 102. člena ZFPPIPP, kjer zakon določa neposredno odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja, saj tožeča stranka odškodninske tožbe ni vložila kot upnik stečajnega dolžnika, temveč v svojstvu tretje osebe. Sodišče je ocenilo, da ni podana pasivna legitimacija prve toženke niti po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju: OZ), saj gre za odgovornost zastopnika pravne osebe, ki predstavlja pravno osebo, kar pomeni, da je v tem delu neposredno odgovorna pravna oseba in ne njen zakoniti zastopnik - stečajni upravitelj. Pasivna legitimacija druge toženke ni podana, saj ne gre za primer odškodninskega zahtevka po 102. členu ZFPPIPP, za katerega ima stečajni upravitelj sklenjeno zavarovanje, zato odškodninski zahtevek ni pokrit s sklenjenim zavarovanjem. Tudi glede tretje toženke je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da pasivna legitimacija ni podana, saj stečajni upravitelj v okviru konkretnega vtoževanega ravnanja (vložitve izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP) ne deluje kot državni organ oziroma organ sodišča, temveč kot zakoniti zastopnik družbe - stečajnega dolžnika, za kar pa država ne odgovarja. Dodatno pa je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pri očitanem ravnanju prve toženke ni najti elementov nedopustnega ravnanja, zaradi česar tudi sicer niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti.

Pasivna legitimacija prvo tožene stranke:

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pravna podlaga zahtevka zoper prvo toženko ne more biti določba 102. člena ZFPPIPP, glede na to, da tožeča stranka odgovornosti prve toženke ne uveljavlja v svojstvu upnika, temveč v svojstvu tretje osebe, kateri pa stečajni upravitelj v skladu s citirano določbo ZFPPIPP ni odškodninsko odgovoren. Sicer drži, da je tožeča stranka tudi upnik v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika P. d.o.o., katerega stečajna upraviteljica je prva toženka, toda položaj tožeče stranke kot upnice je v okviru konkretnega zahtevka po stališču sodišča prve stopnje irelevanten. Terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v predmetnem postopku, obstaja neodvisno od prijavljene terjatve v stečajnem postopku in bi obstajala, četudi tožeča stranka terjatve v stečajnem postopku sploh ne bi prijavljala. Škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, izhaja iz vložene izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP in neodvisno od vsebine njene terjatve, ki jo je prijavila v stečajnem postopku. Dejstvo, da je tožeča stranka tudi upnik v stečajnem postopku, ne vpliva na dejstvo, ali bi tožeča stranka odškodninski zahtevek vložila ali ne. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi še pojasnilo, da bi se svojstvo upnika upoštevalo v primeru, če bi tožeča stranka uveljavljala (tudi) škodo, ki je iz naslova plačila stroškov postopka nastala stečajni masi, zaradi česar je bila v manjši meri poplačana njena prijavljena terjatev, česar pa tožeča stranka ne zahteva. Položaj toženca v izpodbojni tožbi je po zaključku sodišča prve stopnje neodvisen od položaja upnika v stečajnem postopku in zato ni podlage, da bi bil konkretni odškodninski zahtevek subsumiran pod zakonski dejanski stan iz 102. člena ZFPPIPP.

8. Višje sodišče se ne opredeljuje posebej do vprašanja, ki ga pritožba izrecno izpostavlja, ali tožeča stranka v konkretnem postopku nastopa kot upnik, ki lahko uveljavlja odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja po 102. členu ZFPPIPP, ali kot tretja oseba, ki ji navedeno zakonsko določilo ne daje podlage za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, kot to navaja sodišče prve stopnje. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v predmetnem postopku, obstaja neodvisno od prijavljene terjatve v stečajnem postopku in bi obstajala, tudi če tožeča stranka terjatve v stečajnem postopku sploh ne bi prijavljala. Prav tako je pravilno stališče, da bi tožeča stranka brez dvoma imela položaj upnika v primeru, če bi uveljavljala (tudi) škodo, ki je iz naslova plačila stroškov postopka nastala stečajni masi, zaradi česar je bila v manjši meri poplačana njena prijavljena terjatev (česar pa ne zahteva). Dejstvo, da je tožeča stranka tudi upnik v stečajnem postopku, na noben način ne vpliva na dejstvo predmetne odškodninske tožbe, položaj upnika v stečajnem postopku pa tudi ni odločilni pogoj vložitve predmetne tožbe. Na prvi pogled zato ni videti nobenega razloga, da bi bilo predmetni odškodninski zahtevek mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz 102. člena ZFPPIPP. Ker pa vprašanje pravilne uporabe 102. člena ZFPPIPP za pravilnost konkretne odločitve ni bistvenega pomena (prim. 360. člen ZPP), se višje sodišče do pritožbenih stališč v tem delu ne opredeljuje. Tudi, če bi bila tožeča stranka pasivno legitimirana na podlagi 102. člena ZFPPIPP, njenemu odškodninskemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj niso kumulativno (hkrati) izpolnjene (vse) predpostavke odškodninske odgovornosti, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju sodbe.

9. Določba 148. člena OZ odškodninsko breme izrecno nalaga pravni osebi, v imenu katere je neposredni povzročitelj škode (fizična oseba) ravnal. Član organa (vodenja ali nadzora) za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim osebam na podlagi navedenega člena OZ ne more osebno odškodninsko odgovarjati (lahko pa bi odgovarjal kot delavec, če bi obstajali elementi delovnega razmerja). Pravna oseba ima svojo voljo (oblikovano v svojih organih), zato je v splošnem pravnem prometu lahko deliktno sposobna. V primeru začetka stečajnega postopka je njena poslovna in deliktna sposobnost zakonsko omejena, zato jo zastopa zakoniti zastopnik. To pomeni, da na podlagi odvzete poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka to sposobnost prevzame njen zakoniti zastopnik - stečajni upravitelj. Ta ima hkrati funkcijo poslovodnega organa, kot tudi funkcijo zakonitega zastopnika. Ali je zato stečajni upravitelj, ki v stečajnem postopku kreira voljo pravne osebe v stečaju, lahko tudi osebno odškodninsko odgovoren za izraz te volje na podlagi 148. člena OZ, kot to utemeljuje tožeča stranka, se višje sodišče ne opredeljuje, saj to vprašanje za pravilnost konkretne odločitve ni bistvenega pomena. Stališče, da ne more biti, bi sicer lahko pomenilo, da je tretjim osebam efektivno onemogočeno uveljavljanje odškodninske odgovornosti od tiste osebe, ki je dejansko kreirala voljo pravne osebe v stečaju, saj odločitev ni sprejemala pravna oseba preko svojih organov, pač pa namesto nje njen zakoniti zastopnik (2. odstavek 96. člena ZFPPIPP). Toda, ker lahko upravitelj odgovarja na podlagi splošnih pravil odškodninske odgovornosti, do tega dejansko ne more priti.

10. Določba, po kateri upravitelj odškodninsko odgovarja upnikom (102. člen ZFPPIPP), ne pomeni, da odgovarja samo njim. Če povzroči škodo tretjim osebam, jim namreč odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (prim. 131. člen OZ). Stečajni upravitelj ne more biti v celoti razbremenjen odškodninske odgovornosti tretjim osebam, drugačna je le podlaga njegove odgovornosti (odgovarja lahko po splošnih predpisih in ne na podlagi 102. člena ZFPPIPP). Takšno stališče izhaja tudi iz članka dr. Mileta Dolenca (Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis, 2013, str. 215-228). Zoper stečajnega upravitelja je zato mogoče postaviti odškodninski zahtevek na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Da pa bi sodišče lahko ugodilo denarnemu odškodninskemu zahtevku, mora tožeča stranka konkretno navesti in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo (konkretno protipravno dejanje, nastanek in višino škode, obstoj pravnorelevantne vzročne zveze med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninsko odgovornost zatrjevanega povzročitelja škode).

Pasivna legitimacija drugo tožene stranke:

11. Višje sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da glede na dejstvo, da zavarovanje odgovornosti stečajnega upravitelja spada v sfero posebne odgovornosti stečajnega upravitelja po 102. členu ZFPPIPP, ne more biti podana pasivna legitimacija njegove zavarovalnice, če niso izpolnjene predpostavke iz navedenega člena ZFPPIPP. Določbe zavarovalne pogodbe niso relevantne, če ni izpolnjena temeljna predpostavka, po kateri bi zavarovalnica odškodninsko odgovarjala, torej da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja po specialni določbi 102. člena ZFPPIPP. Prvostopenjsko sodišče v okviru presoje pasivne legitimacije druge toženke pomanjkanja legitimacije ni utemeljilo na dejstvu, da vložitev izpodbojne tožbe ni dejanje, ki je pokrito z zavarovalno pogodbo, temveč na dejstvu, da tožeča stranka svojega zahtevka ne more utemeljevati na podlagi določbe 102. člena ZFPPIPP, saj zahtevka ne postavlja v svojstvu upnika stečajnega postopka, temveč v svojstvu tretje osebe, zavarovalnica pa ne odgovarja tretjim osebam, temveč upnikom v primerih, ko je stečajni upravitelj ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi.

12. Ker tudi v tem delu ni bistvenega pomena, ali je sodišče prve stopnje materialno pravo glede uporabe 102. člena ZFPPIPP pravilno uporabilo ali ne, se višje sodišče do stališč, izraženih v prvostopenjski sodbi, ne opredeljuje. Za odločitev je namreč bistveno, da zavarovalnica ne more odškodninsko odgovarjati, če ni podana temeljna predpostavka, to pa je, da gre za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja. Ker tožeča stranka tega ni dokazala, posledično tudi odgovornost druge toženke ne more biti podana.

13. Tožeča stranka v pritožbi tudi sicer neutemeljeno navaja, da je sodba sama s sabo v nasprotju v 27. točki obrazložitve. Sodišče v izpodbijanem delu obrazložitve namreč navaja pravno naziranje tožeče stranke in ne lastnega zaključka, da je tožeča stranka upnik v smislu odškodninskega zahtevka na podlagi dejstva, da ima terjatev do stečajnega dolžnika. Pritožnik v tem delu s pritožbenim poudarkom navaja stališče sodišča, ki v izpodbijani sodbi ni podano. Citiran poudarek (da ima tožeča stranka odškodninski zahtevek, to je terjatev do stečajnega upravitelja, zato je upnik v odnosu do stečajnega upravitelja) ni stališče sodišča, kar je iz nadaljnjih dveh stavkov v spornem odstavku jasno razbrati. Tožeča stranka je navedeni stavek iztrgala iz konteksta celotnega odstavka, kar je razvidno iz prejšnjega stavka, v katerem sodišče izrecno zapiše: "je po oceni sodišča napačno tolmačenje tožeče stranke" in tudi iz naslednjega stavka, v katerem sodišče opredeli, kdo je po njegovi oceni upnik v smislu Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti. Navedene absolutne bistvene kršitve postopka zato v tem delu ni.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi se moralo sodišče opredeliti do ugovora prve toženke zoper drugo toženko, da zavarovanje dejansko obstaja. Tožeča stranka se v skladu z izhodišči pravne teorije ne more sklicevati na postopkovne kršitve, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v škodo nasprotne stranke (Jan Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 268). Slednje tako predstavlja razlog, ki bi ga lahko uveljavljala kvečjemu prva toženka sama, ne pa tudi tožeča stranka in ne za prvo toženko.

Pasivna legitimacija tretje tožene stranke:

15. Ocena prvostopenjskega sodišča, na podlagi katere je ugotovilo, da v konkretni zadevi ni podana pasivna legitimacija tretje tožene stranke po določbi 26. člena Ustave RS, je, da v konkretnem ravnanju, ki ga zatrjuje tožeča stranka, ne obstojijo elementi javnega pooblastila, ki bi ga naj izvajala prva toženka. Tožeča stranka v pritožbi in prva toženka v odgovoru na pritožbo citirata stališče dr. Mileta Dolenca v zvezi z odškodninsko odgovornostjo stečajnega upravitelja ter morebitno odgovornostjo države zanje. Tožeča stranka v članku vidi potrditev obstoja odškodninske odgovornosti države za delo stečajnih upraviteljev kot nosilcev javnih pooblastil oziroma za neposredno odgovornost države za izbor in nadzor nad stečajnimi upravitelji. Prva toženka pa vidi izraženo stališče v članku kot dokaz utemeljenega razlikovanja med dvojnostjo položaja stečajnega upravitelja kot zastopnika družbe oziroma kot procesnega organa sodišča.

16. Stališče, da se odškodninske odgovornosti ni mogoče razbremeniti zgolj s tem, da se določene javnopravne naloge prepusti "zunanjim izvajalcem", ni sporno. V konkretnem primeru gre za ravnanje, katerega zveza z izvajanjem javnih pooblastil je ta, da ga opravlja stečajni upravitelj, ki je v okviru samega stečajnega postopka (tudi) nosilec javnih pooblastil. Stališče izpodbijane sodbe je, da v okviru konkretnega očitanega ravnanja (vložitev izpodbojne tožbe in zaznamba spora) ni mogoče šteti, da je stečajni upravitelj v tej kategoriji upravičenih ravnanj ravnal kot nosilec javnih pooblastil, saj je ravnal kot zastopnik stečajnega dolžnika, zaradi česar pa odgovornost države za njegovo ravnanje ni podana.

17. Ne da bi se višje sodišče posebej opredeljevalo do argumentacije izpodbijane sodbe v tem delu (ker za odločitev ni bistvenega pomena), pripominja zgolj to, da je mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o nepravilnosti razlikovanja med položajem stečajnega upravitelja kot organa sodišča znotraj stečajnega postopka ter zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika v določenih drugih ravnanjih, kamor spada tudi konkretna vložitev izpodbojne tožbe. Stečajni upravitelj je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka. Četudi gre na prvi pogled za dvojnost njegovega položaja, pa to iz ZFPPIPP ne izhaja. Nasprotno: nova ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev se je skoraj povsem približala objektivni odškodninski odgovornosti (prim. dr. Mile Dolenca, Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje), pri kateri razbremenitev upravitelja ne more biti odvisna od odgovora na vprašanje, ali gre za opravila znotraj stečajnega postopka ali druga procesna dejanja zunaj njega oziroma od pravne narave upraviteljevih nalog. Po zaključku višjega sodišča s stališča odškodninske odgovornosti ni najti razumnega razloga za razlikovanje posameznih ravnanj stečajnega upravitelja (bodisi v okviru stečajnega postopka, bodisi izven njega), zaradi katerega bi se njegov položaj in odškodninska odgovornost enkrat presojala z vidika nosilca javnih pooblastil, ki zasleduje določen javni interes, drugič z vidika zastopnika stečajnega dolžnika, ki izvršuje pravice organov upravljanja. Naloge stečajnega upravitelja so določene v skladu s potrebami postopka zaradi insolventnosti, ZFPPIPP pa določa, da mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati z ustrezno profesionalno skrbnostjo; ker je strokovnjak s posebnimi strokovnimi znanji, potrebnimi za vodenje stečaja, se njegova skrbnost presoja po merilih skrbnosti strokovnjaka. To velja tako v primeru, ko nastopa kot nosilec javnih pooblastil, ki zasleduje določen javni interes, kot tudi v primeru, ko nastopa kot zastopnik dolžnika.

18. Izpodbijana sodba pritrjuje stališču tožeče stranke, da lahko država v skladu z določbo 108. člena ZFPPIPP odgovarja tudi za lastno ravnanje v zvezi z izbiro in nadzorom nad stečajnimi upravitelji, kar pomeni, da je v tem delu podana njena pasivna legitimacija. 38. in 39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe zato opredeljujeta presojo prvostopenjskega sodišča, da iz vsebinskega razloga ne obstaja podlaga za neposredno odškodninsko odgovornost države, saj ne obstaja pomanjkljivo oziroma neskrbno ravnanje države v zvezi s konkretnim delom stečajne upraviteljice. Oceni sodišča prve stopnje se v tem delu višje sodišče v pridružuje.

Protipravnost ravnanja prve toženke:

19. Višje sodišče v tem delu v celoti pritrjuje jasni, pregledni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da ni podano protipravno ravnanje prve toženke, s tem pa ne njena odškodninska odgovornost. Zaključki prvostopenjskega sodišča so pravilni in ne potrebujejo dodatne obrazložitve; višje sodišče se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

20. Ne glede na navedeno višje sodišče pojasnjuje: predpostavka protipravnosti vložitve tožbe je, da gre za očitno neutemeljeno tožbo oziroma kadar gre za zlorabo postopka za drugačen namen, kadar torej stranka ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka v tem sporu tožbeni zahtevek temelji na navedbah, da je prva toženka vložila očitno neutemeljeno izpodbojno tožbo, kljub dejstvu, da je tožeča stranka pridobila več strokovnih pravnih mnenj, da izpodbijana oddelitev ni storjena v izpodbojnem obdobju ter da je izpodbijanje neutemeljeno glede na določbo 3. odstavka 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl., v nadaljevanju ZGD-1). Prvi toženki še očita, da je tožbo vložila brez presoje ekonomskih učinkov ter neutemeljeno ni sprejela ponujenega zavarovanja v zameno za umik zaznambe spora na tožničinih nepremičninah v zemljiški knjigi.

21. Tožeča stranka po oceni višjega sodišča v tem sporu neutemeljeno prevaljuje dokazno breme dokazovanja utemeljenosti vložitve izpodbojne tožbe na prvo toženko. Predmetni zahtevek je odškodninski in ne izpodbojni, kar pomeni, da je tožeča stranka tista, ki mora v tem postopku navajati in dokazovati (212. člen ZPP v zvezi s 7. členom ZPP) predpostavke odškodninske odgovornosti, pri čemer presojo dokazov opravlja sodišče (8. člen ZPP) in ne tožeča stranka. Utemeljitve tožeče stranke, da je dokazala protipravnost, kar pomeni, da je na prvi toženki breme dokazovanja razlogov, ki so jo vodili k vložitvi izpodbojne tožbe, ker je v primeru izpodbijanja dolžnikovih dejanj trditveno in dokazno breme na tožeči stranki (v tem postopku torej na prvi toženki), niso pravilne. Tožeča stranka s tovrstnimi navedbami dejansko zahteva, da toženka v sedanjem odškodninskem sporu dokazuje utemeljenost vložene tožbe, ki pravnomočno ugotovljeno in med strankama nesporno ni bila uspešna oziroma je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen kot neutemeljen. Vsak, ki je v kakršnemkoli postopku v celoti izgubi spor, ex post ni vložil utemeljene tožbe. Navedbe tožeče stranke o dolžnosti dokazovanja utemeljenosti vložitve tožbe zato enačijo neuspeh v izpodbojnem postopku s protipravnostjo vložene tožbe, kar pa ne predstavlja utemeljenega razloga za odškodninsko odgovornost. Tako še vedno ostaja na tožeči stranki dokazno breme dokazovanja nedopustnega ravnanja prve toženke.

22. Kljub izrecni navedbi prvostopenjskega sodišča, da zaradi spoštovanja zaupnosti razmerja med odvetnikom in stranko v izpodbijani sodbi ni upoštevalo elektronske komunikacije med pooblaščencem in prvo toženko, se tožeča stranka v pritožbi ponovno sklicuje prav na to komunikacijo, s katero utemeljuje svoje navedbe, da tožena stranka ni predložila pojasnil, iz katerih bi izhajala ekonomska upravičenost vložene izpodbojne tožbe. Glede na to, da prvostopenjsko sodišče omenjene komunikacije utemeljeno ni vključilo v dokazni sklep, se tudi višje sodišče do nje ne bo opredeljevalo.

Predpravdna izvedenska mnenja:

23. Po naziranju tožeče stranke izhaja očitna neutemeljenost vložitve tožbe iz skladnosti odločitve sodišč v izpodbojnem zahtevku s pridobljenimi predpravdnimi mnenji. Jasno stališče v pravni teoriji in sodni praksi je, da se stališča v pred pravdo pridobljenih izvedenskih mnenjih lahko upoštevajo le kot del trditvene podlage oziroma kot strokovno podprte navedbe stranke in ne kot izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v pravdnem postopku postavi sodišče (prim. II Ips 195/2015). Isto velja tudi v primeru, če predpravdno mnenje pripravi posameznik, ki je na seznamu sodnih izvedencev. Ne more biti dvoma, da so mnenja, ki so naročena in plačana s strani naročnika, pripravljena v smeri, ki jo zagovarja in / ali pričakuje naročnik (pravilneje: plačnik), kar tožeča stranka nenazadnje tudi sama očita strokovnemu mnenju dr. A, ki ga je pred vložitvijo izpodbojne tožbe pridobila prva toženka.

24. Tožeča stranka v tem postopku postavlja (po oceni višjega sodišča povsem nepravilno) tezo, da a priori neupoštevanje v naprej pripravljenih strokovnih mnenj pomeni očitno neutemeljenost vložitve tožbe in posledično odškodninsko odgovornost toženca. Pravno naziranje, ki ga v tem postopku zagovarja tožeča stranka, je celo v direktnem nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Po Ustavi ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah ter dolžnostih odloča nepristransko ter z zakonom ustanovljeno sodišče, sodi pa lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom ali sodnim redom. Ta pravica je dvoplastna: prvi aspekt je sam dostop do sodišča, drugi pa, da sodišče o zahtevku tudi odloči (prim dr. Aleš Galič, Komentar Ustave RS - dopolnitev A, 2011, str. 338-340). Grožnja z odškodninsko odgovornostjo za vložitev tožbe zaradi predhodnih nasprotnih stališč druge stranke je po oceni višjega sodišča nedopustna omejitev te pravice in pomeni poseg tudi v načelo pravne države iz 2. člena Ustave. S stališčem, ki ga dejansko v pritožbi zagovarja tožeča stranka, se pravica do presoje seli v roke posameznikov, ki že zaradi dejstva, da so za svoje delo plačani s strani ene stranke, ne morejo biti neodvisni in ki sprejemajo sodbe na podlagi navedb ene stranke, kar predstavlja kršitev pravice do izjave v postopku.

25. Ni mogoče spregledati, da so bile v postopku izpodbijanja vloge prve toženke v vseh fazah sojenja obsežne ter argumentirane s pomočjo strokovnih mnenj in (tuje) sodne prakse, ki jo je Vrhovno sodišče pri odločanju upoštevalo, kar je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi izčrpno obrazložilo. Hkrati je na podlagi svojih vlog prva toženka delno celo uspela s pritožbo v delu, v katerem je višje sodišče ugotovilo, da je bilo dejanje vendarle storjeno v izpodbojnem obdobju, kar je v nasprotju s stališči, zavzetimi v predpravdnih mnenjih tožeče stranke. Tožeča stranka tako svoje očitke delno temelji na stališčih, ki so bili s strani sodišča spoznani za napačne in na njih celo gradi odškodninski zahtevek. Po zaključku višjega sodišča na tej podlagi zato ni mogoče zaključiti, da so bila pravna sredstva očitno neutemeljena ter izvedena z namenom zlorabe procesnih pravic.

26. Višje sodišče še opozarja na nekonsistentnost očitkov tožeče stranke oziroma na prilagoditev očitkov različnim situacijam v postopku, poleg že citiranega protislovnega sklicevanja na lastna strokovna mnenja kot relevantna in nasprotna kot pristranska. Na popolnoma ista argumenta (kršitev 2. in 23. člena Ustave RS), se v pritožbi naslanja tožeča stranka, ko navaja, da bi odškodninska tožba, ki je namesto zoper stečajnega upravitelja vložena zoper slabo stoječega stečajnega dolžnika, izvotlila pravico do sodnega varstva in rušila načelo pravne države, saj oškodovanec v tožbi zoper stečajnega dolžnika svoje terjatve ne bi mogel dobiti plačane. S stališčem, ki ga tožeča stranka zagovarja, se dejansko jemlje pravica do sodnega varstva, še posebej v primeru, ko se nasprotna stranka nahaja v ekonomsko slabšem položaju. Ekonomsko močnejša stranka namreč nima težav pri pridobivanju izvedenskih mnenj, upoštevajoč že prej navedeno, v čigavo korist bi bila mnenja napisana, ter nato pod grožnjo povračilne odškodninske tožbe de facto preprečevati dostop do sodišča. Zato je stališče, da je (plačano) predpravdno strokovno mnenje pogoj utemeljenosti odškodninske odgovornosti zaradi neutemeljeno vložene tožbe, po oceni višjega sodišča najmanj neutemeljeno, če ne celo neustavno. Očitek tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče napačno utemeljevalo, da je tožeča stranka ravnala protipravno s tem, ko je kljub nasprotnim strokovnim mnenjem dejansko vložila izpodbojno tožbo, je zato neutemeljen.

Neuporaba izrecne zakonske določbe:

27. Višje sodišče se prav tako strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da prvi toženki ni mogoče očitati, da ni uporabila jasne zakonske določbe ter je zato vložila očitno neutemeljeno tožbo. 273. člen ZFPPIPP jasno in izrecno določa primere, v katerih vložitev izpodbojne tožbe ni mogoča. Preostala izpodbojna ravnanja so predmet vsebinske presoje pred sodiščem, ki presoja izpolnitev pogojev izpodbojnosti v skladu z določbami ZFPPIPP ter ali je izpodbojna tožba vložena pravočasno. Bistvo spornih sodnih odločb je, da z institutom oddelitve ni izpolnjen pogoj oškodovanja stečajne mase. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 127/2011 z dne 17.07.2012 presojalo med pravnimi koristmi in posledicami dovolitve izpodbijanja oddelitve po določbah 269. in naslednjih členov ZFPPIPP ter konvalidacijo vpisa oddeljene družbe v sodni register iz tretjega odstavka 635. člena ZGD-1. Razsodilo je, da dejstvo možnosti uveljavljanja zahtevkov po določbi 1. odstavka 636. člena ZGD-1 ter še nekaterih drugih mehanizmov v skladu z določbami ZGD-1 pomeni, da ima ob tehtanju teh dveh interesov prednost integriteta vpisa v sodni register in konvalidacija morebitnih nepravilnosti z vpisom v register. Stališče Vrhovnega sodišča po oceni višjega sodišča ne potrjuje, da je bil zahtevek očitno neutemeljen, zato se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče šteti, da je prva toženka namerno spregledala jasno določbo zakona. Iz presoje Vrhovnega sodišča izhaja, da z oddelitvijo družbe lahko pride do posledice iz prve alineje prve točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, da nekateri upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, saj pri zahtevkih po 1. odstavku 636. člena ZGD-1 efektivno velja načelo prior tempore, potior iure in lahko upniki, ki kasneje uveljavljajo svoje zahtevke, ne prejmejo ničesar. To celo pomeni, da formalno pravno institut oddelitve izpolnjuje pogoje izpodbojnosti, vendar pa je Vrhovno sodišče dalo prednost drugemu pravnemu institutu iz ZGD-1. Ob nobeni interpretaciji pa ni mogoč zaključek, da kjerkoli obstaja jasna zakonska določba, ki ne dovoljuje tovrstnega izpodbojnega zahtevka, in ki naj bi jo prva toženka namerno spregledala.

28. Očitke tožeče stranke o očitno neutemeljeni tožbi nenazadnje negira ravnanje prve toženke v postopku zaradi izpodbijanja pravdnih dejanj. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je prva toženka svoja stališča v pravdnem postopku zagovarjala z obsežnimi vlogami, s predložitvami (tudi) strokovnih mnenj in s sklicevanjem na (tujo) sodno prakso, glede na to, da domače tovrstne sodne prakse ni bilo, kar že samo po sebi kaže na neutemeljenost stališča tožeče stranke, da je zakonodaja povsem jasna. Tudi sodbe vseh treh sodnih stopenj so relativno obsežne, kar pomeni, da je bilo v okviru njihove priprave ter priprave pravnih sredstev potrebno preučiti razpoložljivo literaturo, obširne navedbe itd. in jasno ter razumljivo pojasniti svoja stališča. Vse navedeno pomeni, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je bila zavrnitev zahtevka povsem preprosta in oprta na eno samo jasno zakonsko določbo, kot to nenazadnje izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča. Navedeno po presoji višjega sodišča ne more pomeniti, da je z obsežnim pisanjem vlog, porabo časa za njihovo pripravo in pridobitvijo relevantne dokumentacije ter glede na delo vseh treh stopenj sojenja prva toženka imela namen škodovati tožeči stranki s tem, da se je spustila v dolgotrajen in nenazadnje tudi drag postopek izpodbijanja.

Zavarovanje:

29. Tudi v zvezi z domnevnim zavarovanjem višje sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno izpeljalo zaključek, da dejstvo, da je tožeča stranka v okviru vložitve izbrisne tožbe (3. odstavek 274. člena ZFPPIPP) izkoristila zakonsko predvideno možnost zaznambe spora, ne more pomeniti očitno neutemeljenega dejanja. Določba 245. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 in nasl., v nadaljevanju: ZZK-1) predvideva, da se "vložitev izbrisne tožbe zaznamuje v zemljiški knjigi". Noben pravni predpis prve toženke ni zavezoval k temu, da bi morala sprejeti drugačno zavarovanje od zakonsko predvidenega. Lahko bi ga sicer sprejela in s tem naredila tožeči stranki "uslugo", vendar tega ni bila dolžna storiti, saj zakon daje ustrezno pravno podlago za očitano ravnanje natančno na način, kot je prva toženka tudi ravnala. Neživljenjsko in nepravilno je naziranje tožeče stranke, da ravnanje v skladu z zakonskimi možnostmi utemeljuje očitano protipravno ravnanje. Tako ravnanje je morda lahko neugodno za tožečo stranko, nikakor pa zaradi tega ni mogoče govoriti o protipravnosti. Dejstvo, da prva toženka ni sprejela ponujenega zavarovanja v zameno za umik izbrisne tožbe, česar ji niti ni bilo treba storiti, ne more pomeniti, da je s tem ravnala protipravno.

30. Pri tem se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na splošno načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ. Tudi v tem delu je namreč neutemeljen očitek, da je bilo ravnanje očitno nerazumno. Načelo iz 10. člena OZ ni splošno uporabno, sankcija za kršitev tega načela pa se lahko uveljavlja le, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti (dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, 2003, str. 122). To pomeni, da utemeljevanje protipravnosti ne more biti zgrajeno na načelu prepovedi povzročanja škode, temveč na konkretnem ravnanju, katerega protipravnosti pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, saj je prvo tožena stranka ravnala natančno tako, kakor to v določata ZFPPIPP in ZZK-1. Zato noben od pritožbenih očitkov v tem delu ni utemeljen.

Dejanska podlaga izpodbojne tožbe:

31. V zvezi z dejansko podlago tožbenega zahtevka zaradi izpodbijanja pravdnih dejanj višje sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo vsa relevantna dejstva in sprejelo pravilen zaključek, in sicer, da iz dejanskih okoliščin zadeve ni mogoč zaključek o očitno neutemeljeno vloženi izpodbojni tožbi oziroma o vložitvi le-te brez dejanske podlage. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija cenitveno poročilo sodnega izvedenca B z dne 18.04.2007 in mnenje revizijske družbe C, d.o.o. iz januarja 2010. Tudi v tem delu ponovno zagovarja stališče, da bi v izogib odškodninski odgovornosti prva toženka ne smela vložiti (neutemeljene) izpodbojne tožbe. S tem ponovno negira temeljno izhodišče, da dejstvo neuspeha v pravdi ne pomeni nujno tudi odškodninske odgovornosti. Vse navedbe v zvezi z mnenjem družbe C, d.o.o. in B so sodišča v izpodbojni pravdi upoštevala; neuspeh je bil posledica dejstva, da so sodišča presodila, da z oddelitvijo ni prišlo do oškodovanja stečajne mase, s čimer so zavrnila navedbe prve toženke, da so bile nepremičnine vredne bistveno več od oddeljene vrednosti. Nič od navedenega pa ne utemeljuje zaključka, da je prva toženka tožbo vložila brez dejanske podlage, celo z namero škodovanja tožeči stranki oziroma z namenom zlorabe svojih pravic. Tožeča stranka se v tem delu ponovno sklicuje na zaupno dokumentacijo med prvo toženko in njenimi pooblaščenci, katero je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo kot dokaz, iz istega razloga pa je tudi pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Absolutne bistvene kršitve postopka:

32. Neutemeljeni so očitki tožeče stranke o absolutnih bistvenih kršitvah postopka, ki jih vidi v tem, da sodišče ni zaslišalo prve toženke in predlaganih prič. Prvostopenjsko sodišče je izvedbo dokaza z zaslišanjem ocenilo kot nepotrebno, saj je iz predložene listinske dokumentacije izhajalo dovolj dokazov, na podlagi katerih je lahko sprejelo svojo odločitev. Podatki, ki jih je tožeča stranka želela pridobiti z zaslišanjem, so po oceni višjega sodišča ponovno usmerjeni v utemeljitev že dobljenega postopka izpodbojne tožbe. Dejstva, da je bil tožbeni zahtevek neutemeljen, v tem postopku ni treba ponovno dokazovati. Stališča, ki jih je tožeča stranka zastopala v prvotnem postopku, pa so jasno razvidna iz predloženih listinskih dokazov, zato ponovitev teh stališč v tem postopku ni potrebna. Ni življenjsko pričakovati, niti ni logično, da bi prva toženka v tem postopku navajala drugačna (nova) dejstva glede postopka, ki je že zaključen, in ki jih ni navajala že prej. Tudi zaslišanje B v tem postopku ni potrebno. Njegove cenitve je pri presoji izpodbojnega zahtevka sodišče že presojalo, zato je ponovno ugotavljanje istih dejstev tudi v tem postopku nepotrebno. To velja tudi za zaslišanje avtorjev strokovnih mnenj. Tudi to zaslišanje je v prvi vrsti usmerjeno v rezultat izpodbojnega postopka, ki pa je znan in med strankama ni sporen.

33. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje odločitev o vseh odločilnih dejstvih ter da je zaradi nejasnosti ni mogoče preizkusiti (prim. 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi jasno, obširno, logično in sistematično obrazložilo svojo odločitev, obrazložilo je vsa za odločitev relevantna dejstva, iz sodbe pa je mogoče razbrati razloge, ki so sodišče vodili k odločitvi. Navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev, zato ne držijo, prav tako pa ne drži, da sodbe ni moč preizkusiti.

34. Prvostopenjsko sodišče je po zaključku višjega sodišča pravilno zaključilo, da v ravnanju prve toženke ob vložitvi izpodbojne tožbe v skladu z določbami ZFPPIPP ni najti elementov očitne neutemeljenosti oziroma celo namere škodovanja tožeči stranki, kar pomeni, da ne obstoji predpostavka nedopustnega ravnanja prve toženke, s tem pa ni podana odškodninska odgovornost prve toženke, posledično pa ne more obstajati odškodninska odgovornost druge in tretje toženke.

Stroški postopka:

35. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena tudi v stroškovnem delu. V skladu s tarifno številko 3102 Zakona o odvetniški tarifi je stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok, kar je tudi stališče sodne prakse (prim. II Cp 87/2014 , II Cp 2728/2016, II Cp 218/2017). Ponovljeni postopek predstavlja novo stopnjo, za vsako stopnjo pa je predvideno, da odvetnik prejme nagrado. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna tudi v tem delu.

36. Do preostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP te navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

37. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je prvi toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Le-ti obsegajo nagrado za postopek po tarifni številki 3210 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) v znesku 3.035,20 EUR ter materialne stroške po tarifni številki 6000 in 6002 OT v znesku 20,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 3.727,44 EUR.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 34/2018
• VDS sklep Psp 48/99
• Sodba III Ips 19/2005