VSL Sklep II Cp 1827/2017

Jedro

Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog vložil toženec sam, ob tem pa ni navedel (niti dokazal), da bi imel opravljen PDI. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v takšni procesni situaciji poziv na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 108. člena ZPP nima podlage v zakonskih določbah. Najprej zato, ker pritožnikov predlog ni bil ne nepopoln ne nerazumljiv. Bil je le nedovoljen. Potem pa tudi zato, ker ZPP tudi sicer ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnik vložil 12. 10. 2016 in 7. 11. 2016, saj ob vložitvi ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit (v nadaljevanju PDI).

2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo, predlaga pa tudi prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti 91. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbi prilaga potrdilo o opravljenem PDI.

Meni, da je sodišče njegov predlog za obnovo postopka neupravičeno zavrglo. V postopku nastopa kot fizična oseba, ki je poslovno sposobna in lahko sama opravlja vsa procesna dejanja. Zaradi specialnih okoliščin in neobičajnega načina vodenja postopka, nobenemu od vloženih pravnih sredstev ni bilo priloženo potrdilo o PDI, ki ga sicer ima. Toženec je sodišču 7. 11. 2016 obnovo postopka predlagal le podredno, zato dokazovanje opravljenega PDI še ni bilo potrebno. Ko je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve pritožbe pričelo z obravnavanjem predloga, bi moralo toženca na podlagi 108. člena ZPP opozoriti na pomanjkljivost. Odločitev je v nasprotju s pravnim redom RS in je nesorazmerno stroga. Gre za drastičen ukrep, ki nasprotuje zakonski ureditvi o ravnanju z vlogami strank in načelu poštenega sojenja.

Opozarja, da je Ustavno sodišče v nekaj primerljivih primerih presodilo drugače kot sodišče prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. 86. člena ZPP, na katerega se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja zgolj v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona, zavrže kot nedovoljeno (91. člen ZPP).

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog vložil toženec sam, ob tem pa ni navedel (niti dokazal), da bi imel opravljen PDI. Ustaljeno stališče sodne prakse je¹, da v takšni procesni situaciji poziv na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 108. člena ZPP nima podlage v zakonskih določbah. Najprej zato, ker pritožnikov predlog ni bil ne nepopoln ne nerazumljiv². Bil je le nedovoljen. Potem pa tudi zato, ker ZPP tudi sicer ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da okoliščina, da je bil predlog za obnovo vložen podredno, na takšno presojo nima nobenega vpliva. Kljub njegovi podrednosti bi morali biti pogoji, ki jih predpisuje 86. člen ZPP, izpolnjeni že ob njegovi vložitvi. Nerelevantna za odločitev je tudi navedba, da je pritožnik poslovno sposobna oseba, saj zgolj poslovna sposobnost za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi več ne zadošča.

6. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi odločanje v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča v podobnih primerih, pri čemer očitka ne konkretizira. Pritožbeno sodišče tako ne ve, katere odločbe Ustavnega sodišča ima pritožnik v mislih. Zgolj načelno zato pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v odločbah Up-736/04, Up-162/05 in Up-719/06 res sprejelo stališče, da gre za nesorazmeren poseg v pritožnikovo pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, če Vrhovno sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži pritožnik sam in ne po odvetniku, ne da bi bil pritožnik pred tem opozorjen na procesno omejitev pri vložitvi revizije (bodisi s pravnim poukom v odločbi višjega sodišča bodisi s pozivom v postopku z revizijo) in na njene posledice. Pri tem je opozorilo na določbo 12. člena ZPP, ki sodišču nalaga, naj stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Vendar pa je Vrhovno sodišče v kasnejših zadevah II Ips 3/2007, II Ips 321/2007, II Ips 576/2007 vztrajalo pri že prej omenjenem načelnem pravnem mnenju in dotedanji sodni praksi. V teh odločbah je izčrpno in natančno pojasnilo med drugim tudi to, da določb ZPP (za katere meni, da niso v neskladju z Ustavo) ni mogoče razlagati in uporabljati na način, kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča ter da uporaba 12. in 108. člena ZPP v takšnem primeru ni mogoča, saj bi povzročila številne nerešljive procesne situacije. To stališče je kasneje še ponovilo.³ Pritožbeno sodišče se z razlogi v teh odločbah v celoti strinja in zato tudi samo ne odstopa od ustaljene sodne prakse, zavrača pa tudi predlog za prekinitev tega postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti 91. člena ZPP. Meni namreč, da ureditev, ki jo vsebuje ZPP v 86. in 91. členu, ob upoštevanju, da se nanaša na izredna pravna sredstva, ni pretirano stroga in ne omejuje nesorazmerno pravico strank pri dostopu do sodišča.

7. Upoštevajoč vse zgoraj navedene razloge, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog za obnovo, ki ga je vložil toženec, ne da bi ob njegovi vložitvi navedel in izkazal, da ima opravljen PDI, kot nedovoljen zavrglo (91. člen ZPP).

8. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Glej pravno mnenje, občna seja VSS z dne 26. 6. 2002 in odločbe II Ips 452/2001, III Ips 139/2006, II Ips 3/2007, II Ips 132/2007, II Ips 576/2007, II DoR 190/2013, II Ips 325/2014 in druge.
² Nepopoln bi bil le v primeru, če bi v njem trdil, da ima opravljen PDI, pa o tem ne bi predložil dokazila. Predlog tudi ni nerazumljiv, saj je iz njega vidno, da ga je vložila stranka sama.
³ Glej odločbo VS RS II Ips 325/2014.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Ip 1180/2014
• VSL Sklep I Cp 908/2020
• VSL Sklep II Cp 792/2021