<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 2903/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.2903.2017
Evidenčna številka:VSL00006821
Datum odločbe:03.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stroški postopka - razlogi sklepa - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - pripoznava zahtevka - povračilo pravdnih stroškov - nagrada za narok

Jedro

Sodišče prve stopnje zavrnitve toženčevega predloga za izdajo dopolnilnega sklepa ni utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo o spornih toženčevih stroških že odločeno. Toženec torej upravičeno očita izpodbijanemu sklepu, da ni ustrezno obrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se:

a) sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 8. 2017 razveljavi,

b) sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 3. 2017 pa spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti toženi stranki, zniža za 263,15 EUR (na 439,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 17. 3. 2017 je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 702,77 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom. Toženčev predlog za izdajo dopolnilnega sklepa je zavrnilo s sklepom z dne 23. 8. 2017.

2. Toženec se je zoper oba navedena sklepa pritožil. Predlagano njuno razveljavitev, podrejeno ustrezno spremembo. Pri tem se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge.

3. V pritožbi zoper prvi sklep navaja, da je sodišče tožnici nepravilno odmerilo nagrado za narok. Ker se je njen odvetnik udeležil le naroka, na katerem se je postopek končal s pripoznavo zahtevka, se nagrada po tar. št. 3103 Odvetniške tarife zniža na količnik 0,5. Tožnica tudi ni upravičena do plačila stroškov za fotokopiranje, saj ni predložila nobenih dokazil o njihovem dejanskem nastanku. Kako je sodišče ugotovilo število zaračunanih strani, iz sklepa ni mogoče razbrati. Posledično je sodišče tožnici priznalo previsok znesek DDV. Poleg tega v izpodbijanem sklepu ni odločilo o vseh priglašenih toženčevih stroških. Prezrlo je namreč njegove pritožbene stroške, ki so tožencu nastali v pritožbenem postopku zoper prejšnji sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 5. 2016.

4. Drugemu sklepu toženec očita, da ne vsebuje razlogov za zavrnitev izdaje dopolnilnega sklepa o stroških. Če že, bi moralo sodišče izdati dopolnilni sklep, s katerim bi zavrnilo toženčev zahtevek za povrnitev spornih pritožbenih stroškov. Tako pa je tožencu odvzelo pravico do pravnega varstva, ko mu je odreklo odločanje o njegovem zahtevku. Čeprav je tožnica v celoti uspela s svojim glavnim zahtevkom, toženčevega uspeha v postopku s pritožbo ne bi smelo zanemariti, ampak bi ga moralo upoštevati kot drugo okoliščino, ki vpliva na odmero pravdnih stroškov.

5. Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in predlaga njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 23. 8. 2017:

7. Dopolnilna sodba je institut, ki sodišču na podlagi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 omogoča odločitev o tistem delu zahtevka oziroma tistih zahtevkih, o katerih bi sicer moralo odločiti s sodbo, pa jih je nehote prezrlo. Smiselno enako velja za dopolnilni sklep (332. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo, češ da toženec ni upravičen do povračila spornih stroškov, ker v pravdi ni uspel. Navedeno pojasnilo ne zadošča in je poleg tega tudi materialnopravno zgrešeno. Sodišče zavrne predlog za dopolnilno sodbo ali sklep, če spozna, da je predlog neutemeljen (tretji odstavek 326. člena ZPP). Takšen pa je takrat, kadar je sodišče že odločilo o vseh zahtevkih ali predlogih strank v postopku in zato ni potrebno ničesar dopolnjevati.

9. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje zavrnitve toženčevega predloga ni utemeljilo z ugotovitvijo, da je bilo o spornih toženčevih stroških že odločeno. Toženec torej upravičeno očita izpodbijanemu sklepu, da ni ustrezno obrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 3. 2017:

10. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom znova odločalo o stroških postopka, potem ko je toženec pripoznal tožbeni zahtevek. Pravilno je sklepalo, da je tožnica glede na doseženi uspeh v pravdi upravičena do povračila vseh svojih potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pri njihovi odmeri pa je delno napačno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT).2

11. Tako je tožnici nagrado za narok odmerilo po tar. št. 3102, namesto po tar. št. 3103, ki predpisuje količnik nagrade v višini 0,5, če se je odvetnik udeležil le naroka, na katerem se je postopek končal s pripoznavo zahtevka, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnici torej namesto 262,80 EUR iz tega naslova pripada le 109,50 EUR. Tožnica tudi ni upravičena do povračila stroškov za fotokopiranje, ki ji jih je sodišče prve stopnje priznalo v višini 8,40 EUR za skupaj 59 strani. Po tar. št. 6000 bi tožnica te stroške smela zahtevati le, če bi bilo treba fotokopirati več kakor 100 strani. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Ob tem ni bistveno, da tožnica ni predložila računa za fotokopiranje, saj gre po tarifi za pavšalni znesek povračila.

12. Po navedenem je treba od zneska 702,77 EUR, kolikor po ugotovitvi izpodbijanega sklepa znašajo celotni tožničini stroški, odšteti 153,30 EUR nagrade za narok in 8,40 EUR za fotokopiranje, skupaj 161,70 EUR, ter temu ustrezen delež DDV (35,57 EUR), oziroma skupaj 197,27 EUR. To pomeni, da toženca v resnici bremeni le razlika v višini 505,50 EUR.

13. Pritožba nadalje utemeljeno izpostavlja, da je toženec upravičen do povračila svojih stroškov, ki so mu nastali v prejšnjem pritožbenem postopku. Toženec se je namreč uspešno pritožil zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 5. 2016, ki je bil tudi po njegovi pritožbi razveljavljen, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek.3 Pri tem ni odločilno, da je v pravdi sicer uspela tožnica. Predmet pritožbenega preizkusa namreč ni bila odločitev o tožničini terjatvi, ki jo je toženec pripoznal, pač pa odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Uspeha pravdnih strank v pritožbenem postopku torej ni mogoče enačiti z njunim uspehom v pravdi glede glavne stvari, ampak ga je treba ocenjevati glede na višino izpodbijanih stroškov postopka.

14. Toženec bi moral tožnici po prvem (razveljavljenem) sklepu plačati 692,35 EUR stroškov postopka. Po (ponovni) pritožbi mu je uspelo ta znesek znižati na 505,50 EUR (torej za 186,85 EUR4). Ker je s prvo pritožbo (z dne 8. 6. 2016) predlagal znižanje plačila dolgovanih stroškov na 273,95 EUR, (torej za 418,40 EUR5), je njegov pritožbeni uspeh znašal 45%.6 V enakem deležu je upravičen do povračila stroškov, ki jih je priglasil v prejšnjem pritožbenem postopku. Ti so obsegali nagrado za pritožbo po tar. št. 3220 (50,00 EUR), nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo po tar. št. 3320 (50,00 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20,00 EUR) in 22 % DDV po tar. št. 6007 (26,40 EUR), skupaj 146,40 EUR. Plačila sodne takse je bil namreč toženec oproščen. Upoštevaje njegov doseženi pritožbeni uspeh, bi mu tožnica morala povrniti 45 % navedenega zneska oziroma 65,88 EUR.

15. Glede na navedeno toženec po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank, ki so jima nastali do izdaje izpodbijanega sklepa, tožnici dolguje 439,62 EUR, kar je za 263,15 EUR manj, kot mu je naložilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 3. 2017 ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

16. Predlagana razveljavitev izpodbijanega sklepa ni bila potrebna, saj je bilo mogoče ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti v pritožbenem postopku. Pač pa je treba dodati, da tožnica v svojem odgovoru neutemeljeno nasprotuje toženčevi pritožbi s sklicevanjem na pritožbene stroške, ki jih je priglasila v svoji pritožbi zoper prejšnji sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 5. 2016. Ker je s pritožbo dosegla razveljavitev navedenega sklepa, bi moralo o teh stroških odločati sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.7 Sodišče prve stopnje je na to pozabilo, vendar se je zoper zdaj izpodbijani sklep pritožil samo toženec, zato prejšnjih tožničinih pritožbenih stroškov ob spremembi sklepa ne sme upoštevati niti sodišče druge stopnje.

O stroških pritožbenega postopka:

17. Toženec je v pritožbi zoper sklep z dne 17. 3. 2017 predlagal znižanje plačila dolgovanih stroškov na 212,50 EUR (torej za 490,27 EUR8). S pritožbo mu je celotni dolgovani znesek stroškov uspelo znižati na 439,62 EUR (torej za 263,15 EUR9). Njegov pritožbeni uspeh glede navedenega sklepa torej znaša 54%,10 tožničin pa preostalih 46%. Do povrnitve stroškov za pritožbo zoper drugi izpodbijani sklep pa toženec ni upravičen, ker ti stroški v resnici niso bili smotrni (155. člen ZPP). Toženec bi namreč celovit pritožbeni preizkus sklepa z dne 17. 3. 2017 lahko dosegel tudi brez izpodbijanja drugega sklepa z dne 23. 8. 2017 oziroma brez predlagane izdaje dopolnilnega sklepa. V takem primeru kopičenje stroškovnih zahtevkov, zlasti ob sorazmerno nizkem znesku, ki je bil predmet pritožbenega preizkusa, ne more uživati pravnega varstva. Enako velja tudi za tožničine stroške odgovora na to pritožbo.

18. Gledano v celoti sta torej pravdni stranki v ponovljenem pritožbenem postopku uspeli v približno enakem obsegu. Ker obe stranki zastopajo odvetniki, so njuni stroški tako po strukturi11 kot po višini približno enaki. Sodišče druge stopnje je zato sklenilo, da morata pravdni stranki svoje pritožbene stroške kriti sami (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2014), saj je bil izpodbijani sklep, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdan pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
2 Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009.
3 Sklep I Cp 2852/2016 z dne 30. 1. 2017.
4 Razlika med zneskoma 692,35 EUR in 505,50 EUR.
5 Razlika med zneskoma 692,35 EUR in 273,95 EUR.
6 Procentualno razmerje med zneskoma 418,40 EUR in 186,85 EUR.
7 Glej sklep I Cp 2852/2016 z dne 30. 1. 2017, II. točka izreka.
8 Razlika med zneskoma 702,77 EUR in 212,50 EUR.
9 Razlika med zneskoma 702,77 EUR in 439,62 EUR.
10 Procentualno razmerje med zneskoma 490,27 EUR in 263,15 EUR.
11 Plačila sodne takse je bil namreč toženec oproščen.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 325, 332, 339, 339/2, 339/2-14
Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - tarifna številka 3102, 3103

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MTQ2