<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2246/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2246.2017
Evidenčna številka:VSL00006947
Datum odločbe:05.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - pisni dogovor

Jedro

V postopkih v sporu majhne vrednosti velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženec plača 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik tožencu dolžan povrniti 290,27 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno spremembo in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je odločitev napačna, saj listina z dne 3. 5. 2011 predstavlja potrdilo o tožnikovem plačilu, kar je poudaril tudi na zaslišanju. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj se z dokazno oceno listine ne strinja. Nepravilna je tudi ugotovitev, da sta bili stranki soglasni glede višine plačila in glede osebe, ki je odgovorna za nastanek škode. V zvezi s tem opozarja na svojo izpoved. Tožnika so k plačilu prisilile druge okoliščine in ne sam škodni dogodek. Plačal je zaradi stiske, ki je bila velika. Bil je prepričan, da se ji lahko izogne le s plačilom. Sam ni odgovoren za nesrečo in glede tega ni bil v zmoti. Ni res, da je tožnik s sklenitvijo "dogovora" izrazil svojo voljo in tožencu prostovoljno povrnil nastalo škodo. Dogovor ni bil sklenjen, saj soglasja o bistvenih sestavinah nista dosegla. Dogovor tudi nima dopustne podlage (prisila) in je zato ničen. Sklenitev takšne pogodbe nasprotuje morali in je toženec dolžan na podlagi 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vrniti vse kar je prejel. Sodišče navedb na naroku 26. 1. 2017 ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Res je, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do navedb tožnika na naroku dne 26. 1. 2017 in da sodba v tej smeri ni obrazložena, vendar pa s tem očitane kršitve (niti kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni storilo. Gre namreč za navedbe in pravna naziranja dana izven pisnih vlog, ki jih stranki na podlagi 452. člena ZPP lahko vložita v sporu majhne vrednosti. V teh postopkih velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi. Sodišče navedb in dokazov danih izven teh vlog ne upošteva (453. člen ZPP). Povedano bolj nazorno: položaj, ki v sporu majhne vrednosti nastane po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, je podoben kot položaj, ki nastane v rednem postopku z zaključkom glavne obravnave. Sodišče prve stopnje se zato do navedb in pravnih naziranj tožnika na naroku ni bilo dolžno opredeljevati.

7. Že uvodoma (glej točko 5) je bilo opozorjeno, da v sporu majhne vrednosti trditve o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ne predstavljajo dopustnega pritožbenega razloga. In ravno tega pritožnik uveljavlja s trditvami, da pravdni stranki nista dosegli soglasja glede osebe, ki je odgovorna za nastalo škodo in glede višine plačila; da ne drži, da se je tožnik strinjal s plačilom; da so ga k plačilu prisilile druge okoliščine (stiska) in ne škodni dogodek; da glede lastne odgovornosti ni bil v zmoti; in da dogovor o plačilu ni bil sklenjen, ker ni obstajalo soglasje glede bistvenih sestavin. Do navedb s katerimi pritožnik utemeljuje svoje trditve in s katerimi skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da sta bili pravdni stranki 11. 4. 2011 udeleženi v prometni nesreči, v kateri je nastala materialna škoda na vozilih obeh strank. Po nezgodi in po pogajanjih sta se sporazumeli, da je za škodo odgovoren tožnik in bo zato slednji tožencu za nastale stroške plačal 1.000,00 EUR. Tožnik je dogovorjen znesek tožencu izročil v dveh obrokih (24. 4.2011 in 3. 5. 2011), 3. 5. 2011 pa sta podpisala tudi listino "Prometna nesreča 1. 4. 2011" z vsebino: "Po dogovoru med A. A. in B. B. prejme A . A. 1.000,00 EUR za vse nastale stroške v vezi te nesreče." Tožnik je v poslovno razmerje s tožencem stopil prostovoljno in toženec nanj pri oblikovanju poslovne volje ni vplival z nedopustnimi grožnjami. Dogovora pravdni stranki nikoli nista sporazumno razveljavili, razveljavljen pa ni bil niti v sodnem postopku. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki PR 10372011 je bil s sodbo z dne 23. 4. 2012 postopek o prekršku zoper tožnika zaradi prekrška po 30. členu ZVCP-1 ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov, tožencu pa je bila zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 izrečena globa.

9. Ob upoštevanju ugotovitve, da sta se pravdni stranki zaradi škode, ki je nastala v prometni nesreči, po pogajanjih sporazumeli tako o odgovorni osebi kot o tem, da tožnik tožencu v poplačilo njegove škode plača 1.000,00 EUR, kar je ta tudi storil, je sodišče prve stopnje naredilo pravilen materialnopraven sklep, da sta s tem sklenili dogovor, torej pravni posel. Plačilo zneska 1.000,00 EUR zato, kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, ne pomeni neupravičene obogatitve toženca, saj do premika premoženja ni prišlo brez pravne podlage. Ob upoštevanju določb OZ o neupravičeni obogatitvi (190. in 191. člen OZ) zato zahtevku na tej pravni podlagi ni bilo mogoče ugoditi. Ker dogovor velja, pa tožnik, ne glede na odločitev v postopku o prekršku, tudi nima niti zahtevka za vračilo tega kar je plačal. Ker so v sodbi sodišča prve stopnje tudi glede tega navedeni pravilni in jasni razlogi, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje.

10. Čeprav so pritožbene navedbe o ničnosti dogovora (iz razlogov navedenih v točki 6) prepozne, pa pritožbeno sodišče pritožniku vseeno pojasnjuje, da so tudi neutemeljene. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dogovor sklenili zato, da uredita vprašanje povračila nastale škode. To ni nedopustna podlaga v smislu 39. člena OZ. Da bi bila pogodba sklenjena zaradi toženčevih groženj, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pa tudi če bi, bi to lahko bil le razlog za razveljavitev (45. člen OZ) in ne ničnost dogovora.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožencu so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi toženec sam.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/2, 452, 453, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTU5