VSL Sodba II Cp 2120/2017

Jedro

Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, ko gre za spor majhne vrednosti, je to trenutek, ko bi stranka še lahko navajala nova dejstva in dokaze.

Zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama.

Plačilo je bilo izvršeno šele po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 7148/2017, ki ga je 31. 1. 2017 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 44,97 EUR ter zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 18. 1. 2017 dalje do plačila ter tretjem odstavku za znesek 51,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2017 dalje do plačila, v preostalem delu prvega odstavka pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 63,36 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga toženec. Prosi za obrazložitev, zakaj se njegova pritožba ni obravnavala. Ponovno navaja, da se je večkrat oglasil pri tožniku in ga obvestil o težavah pri sprejemanju signala. Znanec je to rešil z menjavo operaterja, zato je tako ravnal tudi sam, a se ni zavedal posledic. Ker ni imel polne storitve, čeprav je naročnino plačeval, bi se to moralo upoštevati pri višini računa. Upoštevati bi se moralo tudi dolgoletno naročniško razmerje, ko nikoli ni prekoračil plačanih minut. Mogoče je, da je v aprilu 2017 telefon uporabil kdo drug brez njegove vednosti, ko je pomagal prijatelju pri obnovi. Prosi za možnost, da dolg plača v treh obrokih, saj ima nizko pokojnino in z njo komaj živi. Prilaga račun, ki ga je plačal.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje vsaj smiselno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko zahteva pojasnilo, zakaj se njegova pritožba (glede težav pri sprejemanju signala, o dolgoletnem naročniškem razmerju in vzrokih za visok račun v mesecu aprilu 2017) ni obravnavala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v okvir strankine pravice do izjave res sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih opredeli, vendar pa to velja le za navedbe, ki so za odločitev relevantne. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako. Toženčev ugovor glede (ne)sprejemanja signala je bil namreč pavšalen in je tak ostal tudi po prejemu odgovora tožnika. Ostala dva ugovora pa sta očitno neutemeljena. Na obstoj in višino obveznosti namreč (vsaj pravno formalno) ne more vplivati okoliščina, da je bil toženec dolgoletni naročnik, prav tako pa ne vprašanje, kdo je (poleg) toženca uporabljal njegov telefon. Sodišču prve stopnje se zato s temi ugovori niti ni bilo treba ukvarjati, niti se do njih v sodbi posebej opredeljevati¹.

7. S tem, ko pritožnik v pritožbi (ponovno) opisuje svoje težave pri sprejemanju signala, naročniško razmerje in možnost uporabe telefona s strani druge osebe, pri čemer meni, da bi tožnik moral to upoštevati pri višini računov, pa sodišču prve stopnje smiselno očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa je, kot je bilo že pojasnjeno, v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. V tem pogledu (po trditvah toženca) pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje že iz tega razloga na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb podrobneje ne opredeljuje.

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je toženec enostransko prekinil dve naročniški razmerji s tožnikom pred njunim potekom. Skladno s podpisanimi pogodbami, katerih sestavni del so tudi splošni pogoji (priloge A3, A9 in A19) je zato, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dolžan poravnati vse obveznosti nastale do dneva prenehanja, dolžan pa je plačati tudi sorazmerni del prejete ugodnosti, ki mu je bila ob sklenitvi nudena. Znesek neporavnanih obveznosti in sorazmerni del ugodnosti po ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša skupaj 44,47 EUR, to je toliko za kolikor je že izdani sklep o izvršbi VL 7148/2017 z dne 31. 1. 2017 ostal v veljavi. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti.

9. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku pa tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama.

10. Pritožnik je pritožbi, ne da bi pojasnil razlog, priložil dokazilo, da je tožniku 24. 7. 2017 plačal 63,36 EUR. V kolikor se plačilo morebiti nanaša na vtoževano terjatev (kar sicer iz potrdila ni razvidno), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi to plačilo za presojo utemeljenosti pritožbe ni relevantno, saj je bilo izvršeno že po izdaji sodbe². Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Na podlagi 457. člena ZPP sodba v sporu majhne vrednosti obsega le kratek povzetek dejanskih ugotovitev ter navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno.
² Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti, pa je ta mejnik trenutek, ko bi toženec v skladu s 451. in 452. členom ZPP še lahko navajal nova dejstva in dokaze. Ta mejnik mora upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1417/2011
• VSM Sodba I Cp 480/2022
• VSC Sodba I Cpg 32/2023