VSL Sklep II Kp 12489/2015

Jedro

Pravici do zbornega sojenja v senatu kot procesnemu jamstvu se namesto obtoženca, ki ni navzoč na (predobravnavnem) naroku, ne more pravno veljavno (učinkovito) odpovedati njegov zagovornik.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku in 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in devet mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in treh mesecev. Odločilo je o premoženjskopravnem zahtevku B. ter o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi kršitev Ustave RS, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da zadevo ob razveljavitvi sodbe vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Ker so zagovorniki v pritožbi predlagali izvedbo javne pritožbene seje, je pritožbeno sodišče postopalo po določbah prvega odstavka 378. člena ZKP. Kljub izkazanim obvestilom za vse obveščene stranke se je pritožbene seje udeležil zgolj obtoženčev zagovornik, kar pa za izvedbo seje ni ovira (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

5. Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, v tej posledici pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in ne more imeti druge posledice kot razveljavitev sodbe.

6. ZKP v prvem odstavku 21. člena kot pravilo predpisuje zborno sojenje, tj. sojenje v senatu, ki je (načeloma) kvalitetnejše in uživa tudi večje zaupanje v javnosti. V konkretni zadevi je za sojenje na prvi stopnji stvarno pristojno okrožno sodišče v sestavi tričlanskega senata - sodnika in dveh sodnikov porotnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Pravica do zbornega sojenja je eno t. i. (razpoložljivih) procesnih jamstev, ki je relativizirano z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP v okviru poglavja o predobravnavnem naroku. Po navedenem določilu sme predsednik senata na podlagi izjave obtoženca ter po "zaslišanju" državnega tožilca odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Obtoženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini torej odpoved procesnemu jamstvu, ali še drugače - pristanek obtoženca h konkretnemu posegu v dobrino, ki jo procesno jamstvo varuje, oziroma privolitev v ravnanje, ki ni v obtoženčevem "tipičnem interesu". Evropsko sodišče za človekove pravice se je že večkrat izreklo o pogojih, ki morajo biti podani, da je odpoved procesnemu jamstvu dopustno šteti za veljavno in učinkovito.¹ Odpoved (pravici do zbornega sojenja) mora biti izrecna, nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obtoženca), prostovoljna ter zavestna. Nobenega dvoma torej ni, da mora procesno gradivo vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji. Enaki zaključki izhajajo tudi iz nosilne odločbe precedenčnega sodišča,² prav tako pa so zastopani v strokovni literaturi.³

7. V obravnavani zadevi je iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 24. 10. 2016 (red. št. 147) razvidno, da je bil obtoženec poučen o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, tj. če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po postopkovnem zakonu. Kljub temu, da iz omenjenega zapisnika ne izhaja nikakršna opredelitev obtoženca do tega vprašanja, je sodišče sprejelo tri procesne sklepe, vključno z odločitvijo, da se bo glavna obravnava ("namesto senata") opravila pod vodstvom sodnika posameznika okrožnega sodišča. Za to ni imelo podlage v izjavi obtoženca, ki bi jo slednji bil moral podati v skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP. Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2016 (zapisnik na red. št. 152) je sodnik "ugotovil", da v zapisniku predobravnavnega naroka "pomotoma" ni bilo zapisano izrecno soglasje strank glede sojenja sodnika posameznika namesto sojenja pred sodnim senatom, v nadaljevanju pa, da stranke "izrecno soglašajo", da se postopek izvede pred sodnikom (namesto pred sodnim senatom), o čemer je sodišče že sprejelo sklep. Kot ključno pa je poudariti, da je bil narok za glavno obravnavo dne 12. 12. 2016 opravljen v obtoženčevi nenavzočnosti, kar pomeni, da se ta že pojmovno ni mogel opredeliti oziroma "soglašati" s sojenjem sodnika posameznika, pri čemer ni relevantno, da je bil na naroku navzoč njegov zagovornik, ki je soglašal z odpovedjo procesni pravici. Pritožbeno sodišče, sledeč zgoraj citirani sodni praksi ESČP ter Vrhovnega sodišča RS, izpostavlja, da mora biti odpoved procesnemu jamstvu obtoženega nedvoumno ugotovljena. Kolikor bi šlo za procesno dejanje, ki je v obtoženčevo korist (prvi odstavek 75. člena ZKP), sodišče ni dolžno preverjati, ali je neko dejanje, ki ga je opravil zagovornik, skladno z voljo obtoženega. Kadar gre za odpoved pravici, pa bi se moralo sodišče zanesljivo prepričati, ali je izjava zagovornika odraz resnične volje obtoženca, česar ni moč ugotoviti drugače, kot na podlagi izrecnega izraza volje nosilca pravice, ki je bil o svoji pravici poučen ter je lahko razumno predvidel in razumel vse njene posledice. Navedenim zahtevam v primeru, ko obtoženec na naroku sploh ni bil navzoč, ni mogoče zadostiti, dikcija v zapisniku, da o postopku pred sodnikom posameznikom izrecno soglašajo "stranke", pa je povrh vsega še protispisna, saj sta stranki po določbi osme alineje 144. člena ZKP tožilec in obtoženi (ne zagovornik, ki se posledično obtoženčevi pravici do zbornega sojenja ni mogel učinkovito odpovedati).

8. Obrazloženo procesno dejansko stanje tako izkazuje, da je bilo sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, nepravilno sestavljeno, saj ni sodilo v sestavi, ki je predpisana v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP, zbornemu sojenju pa se obtoženec ni postopkovno veljavno odpovedal, kar predstavlja že zgoraj opredeljeno absolutno bistveno kršitev določil kazenskega postopka.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v utemeljitev odločitve, da pri naročilu za strokovni pregled krvi in urina obtoženega ter poročilu o toksikološki preiskavi ne gre za listine, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa kot nedovoljene dokaze (tč. 4 obrazložitve), zaradi česar ni mogoče govoriti o obstoju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje prav tako pritrjuje prepričljivi dokazni oceni (tč. 9-14 sodbe), ki ne dopušča dvomov v ugotovitev, da je avto pred nesrečo vozil obtoženi, kar izhaja prvenstveno iz nedvoumnih in skladnih izpovedb prav vseh štirih oškodovancev, istočasno pa tudi iz izsledkov preiskave NFL, ki je pokazala nedvomno prisotnost bioloških sledi obtoženega v krvnem madežu povsem na sredini voznikove zračne blazine. Ob upoštevanju opredelitve C. C., sicer sodnega izvedenca za preiskavo prometnih nezgod, ki ga je v predmetnem kazenskem postopku kot strokovnjaka angažirala obramba, da od trenutka trčenja (v travnato površino) do udarca voznika v blazino mine 0,2 sekunde, je tudi po presoji pritožbenega sodišča neverjetno, da biološka sled (kri) obtoženega natančno v centru voznikove zračne blazine ne bi bila posledica dejstva, da je v trenutku proženja blazine on sam upravljal vozilo.

10. Utemeljeno pa pritožba problematizira opiranje sodbe na izvedensko delo oziroma mnenje Č. Č. v zvezi z odločilnim dejstvom, kolikšna je bila hitrost obtoženčevega avtomobila v kritičnem ovinku, v katerem je izgubil oblast nad vozilom. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v tč. 15-19 je moč razbrati, da je sodišče prve stopnje mnenju izvedenca v celoti sledilo. Sodišču sicer ni mogoče očitati, da je prezrlo strokovno mnenje C. C., ki ga je v spis vložila obramba, saj ga je v dokaznem postopku prebralo in se v tč. 20 razlogov sodbe do njegove vsebine tudi opredelilo. Po presoji sodišča druge stopnje pa je obramba tako v dosedanjem postopku kot z navedbami v pritožbi vnesla resen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki temelji na nekritičnem sprejemanju neprepričljivega mnenja izvedenca.

11. Tehtne so pritožbene navedbe, da je izvedenec Č. Č. že v izhodišču izhajal iz napačne "ugotovitve", da kritični zavoj nima prečnega nagiba (kar je pomembno za parametre gibanja vozil v ovinku), saj je nasprotno dejstvo razvidno že iz policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Tudi sicer pa izvedenčeva metodika izračunavanja hitrosti sodišča druge stopnje ne prepriča. Prekoračitev hitrosti za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti je zakonski znak kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, kar torej pomeni, da mora biti ta okoliščina ugotovljena, tj. dokazana z gotovostjo. "Izračunavanje" hitrosti s pregledom zatečenega stanja merilnika hitrosti (domnevno v trenutku trka), nato pa špekuliranje o hitrosti avtomobila pri trčenju (upoštevaje toleranco oziroma diskrepanco med prikazovano in "dejansko" hitrostjo, temelječo na članku iz poljudne avtomobilistične revije), ne dosega standarda gotovosti, ki se zahteva za obsodbo v kazenskem postopku. Toliko bolj zapisano velja za opredeljevanje izvedenca, da je hitrost vozila tako pri oplaženju v drevo kot ob udarcu v privzdignjen kup zemlje obakrat padla za 1 km/h, za kar pa izvedenec ni podal nikakršne objektivno preverljive utemeljitve. Ni mogoče spregledati, na kar pritožba utemeljeno opozarja, da izvedenec pri svojem delu ni uporabljal nobenih posebnih programskih orodij in/ali računalniških simulacij, ki pa so v sodobnem preiskovanju prometnih nezgod pravzaprav nepogrešljivo sredstvo. V izvedenskem mnenju ter obrazložitvi izpodbijane sodbe so izostala tudi potrebna pojasnila, za kaj gre pri "formuli zdrsa" iz zavoja, ki naj bi jo izvedenec upošteval, prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj je t. i. EPS sistem, ki naj bi se vključil pri hitrosti 150 km/h.

12. Pomenljive in nespregledljive so ugotovitve strokovnega mnenja C. C., ki je ob upoštevanju enakih "vstopnih podatkov", s katerimi je razpolagal tudi izvedenec Č. Č., na podlagi Searlove metode, računalniške simulacije, podatkov policistov ter poškodb na vozilu zaključil, da je vozilo vstopilo v ovinek s hitrostjo okrog 130 km/h, kar ni le občutno razhajanje z zaključki izvedenskega mnenja (tj. za 28 km/h), nakazuje tudi na dvomljivost sklepa, ali je hitrost obtoženčeve vožnje presegla mejo, ki se zahteva za izpolnitev zakonskega znaka po že omenjeni 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Po stališču C. C. je po oplaženju drevesa in trčenju v kup zemlje prišlo do padca hitrosti vozila med 30 in 40 km/h (kar je vnovič povsem drugače kot opredeljevanje Č. Č. o skupnem pojemku 2 km/h), udarec vozila v tla pa se je zgodil s horizontalno hitrostjo okrog 77 km/h, čemur ustrezajo tudi nastale deformacije na vozilu. Kljub temu, da je mnenje C. C. (ki je, kot gre še enkrat pripomniti, prav tako sodni izvedenec) bistveno drugačno od mnenja izvedenca, sodišče prve stopnje C. C. ugotovitev izvedencu ni niti predočilo, da bi se do njih opredelil z ustrezno dopolnitvijo mnenja ali najmanj med zaslišanjem na glavni obravnavi. Razlogovanje, s katerim je sodišče pojasnjevalo, da ni zaznalo nasprotij in pomanjkljivosti v mnenju izvedenca in da se dvom v pravilnost izdelanega mnenja ni pojavil, pritožba upravičeno izpodbija, saj se po obrazloženem pokaže, da je prvostopenjsko sodišče vsaj nepopolno ter morebiti tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje.

13. Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) tako po uradni dolžnosti kot v posledici ugoditve pritožbi zagovornikov. Zaradi narave sprejete odločitve se ni opredeljevalo do drugih navedb v pritožbi, ki za odločitev v tej fazi postopka niso ključne.

14. V ponovljenem postopku, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo sodišče prve stopnje obtožencu sodilo v sestavi senata, kot je to določeno v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP. Ponovno bo moralo izvesti vse materialno pravno relevantne dokaze, na tej podlagi pa znova odločiti, ali je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako po objektivni kot subjektivni plati. Zlasti skrbno bo moralo raziskati odločilno dejstvo, kolikšna je bila hitrost, s katero je vozilo ... vstopilo v desni zavoj, pri čemer bo razjasnilo vse okoliščine, ki jih je v tej odločbi izpostavilo sodišče druge stopnje, tj. s postavitvijo drugega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. Kot izhaja iz seznama sodnih izvedencev, ki ga je na seji pritožbenega senata v spis vložil zagovornik, Č. Č. namreč ni več področni sodni izvedenec.

-------------------------------
¹ Primeroma v odločbah Hermi proti Italiji, št. 18114/02 z dne 18. 10. 2006; Salduz proti Turčiji, št. 36391/02 z dne 27. 11. 2008; Pfeifer in Plankl proti Avstriji, št. 10802/84 z dne 25. 2. 1992; Jones proti Združenemu kraljestvu, št. 30900/02 z dne 9. 9. 2003; Albert in Le Compte proti Belgiji, št. 7496/76 z dne 10. 2. 1983 itn.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 55582/2011-74 z dne 27. 11. 2014. Smiselno primerljivo tudi v sodbi I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014.
³ Kmet S.: Zagovornikova odpoved obtoženčevi pravici do zbornega sojenja. Pravna praksa, l. 34/1220, št. 48, z dne 10. 12. 2015.

Datum zadnje spremembe:

31.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Kp 35773/2012
• VSL sklep II Kp 13523/2011
• VSL Sklep V Kp 44415/2010