<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1147/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1147.2017
Evidenčna številka:VSL00005097
Datum odločbe:25.10.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Majda Lušina (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:solidarna obveznost - solidarni dolžnik - poroštvo - učinek pravnomočnosti - izvršilni naslov - oblikovanje izreka sodbe

Jedro

Ker je bilo o terjatvi zoper solidarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, je toženca (dolžnika iste terjatve) treba obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Ker materialno-pravno določilo o solidarnosti dolžnikov v izreku sodbe ni upoštevano, je sodba spremenjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na zaključku I. točke izreka doda besedilo:

"Tožena stranka je to obveznost - do višine obveznosti družbe W., d.o.o., K. iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... z dne 5.8.2016 - dolžna izpolniti solidarno z dolžnikom W., d.o.o., K."

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 1.491,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec kot porok in plačnik tožeči stranki dolžan plačati 112.929,89 EUR z obrestmi. Glede pravdnih stroškov je določeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 2.115,00 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je s potrjeno prisilno poravnavo tožeča stranka zoper glavnega dolžnika že izposlovala izvršilni naslov v višini 22.516,69 EUR. Toženčeva obveznost je solidarna z obveznostjo glavnega dolžnika, zato bi se to moralo odražati v izreku kasnejšega od izvršilnih naslovov, torej v izreku izpodbijane sodbe. Meni, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da lahko upnik od glavnega dolžnika in toženca neodvisno zahteva (22.516,69 EUR in 112.929,89 EUR). Ker gre za isto terjatev, upnik neupravičeno razpolaga z neodvisnima izvršilnima naslovoma zoper dva različna (solidarno odgovorna) pravna subjekta. Odločitev omogoča, da upnik od obeh - od glavnega dolžnika in toženca - izterja 22.516,69 EUR, torej dvakratno plačilo. Obstoj regresne pravice tega ne rešuje. Sklicuje se na odločitve v zadevah II Cp 4147/2009 in II Cp 788/2013. Ne gre za hipotetično situacijo, ki jo omenja sodišče prve stopnje, ampak za pravilnost oblikovanja tožbenega zahtevka in posledično pravilnost izreka sodbe oz. njeno skladnost z materialnim pravom (to je s pravili o solidarnosti dolžnikov). Podana je kršitev materialnega prava, ker je tožencu (poroku) naložena samostojna obveznost, neodvisno od predhodno določene obveznosti glavnega dolžnika. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Iz razlogov izhaja solidarnost glavnega dolžnika in toženca ter obstoj potrjene prisilne poravnave; torej, da tožeča stranka z izvršilnim naslovom zoper glavnega dolžnika že razpolaga. Ti razlogi so v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, saj se tožencu kot poroku nalaga obveznost plačila celotne terjatve; ne glede na solidarno obveznost iz potrjene prisilne poravnave.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je toženec tožeči stranki kot porok in plačnik dolžan plačati 112.929,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 108.903,23 EUR od 17.8.2016 in od zneska 4.026,66 EUR od 6.9.2016 dalje do plačila. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno, da je isto terjatev tožeča stranka uspešno uveljavila v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom W., d.o.o., K. opr. št. St ... in sicer v višini 22.516,69 EUR (20 % od 112.583,40 EUR). Obveznost obeh dolžnikov - toženca in družbe W., d.o.o., K. - je solidarna, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravdni stranki pa sta to zatrjevali. Da gre za solidarno obveznost toženca in družbe W., d.o.o., K., določajo pravila materialnega prava, konkretno tretji odstavek 1019. čl. Obligacijskega zakonika.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da je toženčeva obveznost solidarna z obveznostjo družbe W. d.o.o. iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St ... z dne 5.8.2016. Pritožba zato pravilno opozarja, da materialno-pravno določilo o solidarnosti dolžnikov v izreku sodbe ni upoštevano. Ker solidarnost dolžnikov terja drugačno odločitev1, je sodba spremenjena (358. čl. ZPP). Pravila materialnega prava terjajo odločitev, da je toženec svojo obveznost - do višine obveznosti družbe W., d.o.o., K. iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... z dne 5.8.2016 - dolžan izpolniti solidarno z dolžnikom W., d.o.o., K.

7. Tožeča stranka se je že v tožbi na solidarnost sklicevala, v zahtevku pa solidarnosti dolžnikov ni navedla. Ker je v III. točki tožbe in VII. točki tožnikove pripravljalne vloge z dne 25.1.2017 solidarnost dolžnikov - toženca in družbe W., d.o.o., K. - natančno opisana, pritožbeno sodišče meni, da je tožeča stranka vsebino zahtevanega sodnega varstva natančno opredelila. Zahtevek je konkretiziran, saj so iz zahtevka razvidni predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Nobenega dvoma o tem, kakšna je toženčeva obveznost, torej ni. S tem, ko pritožbeno sodišče v izrek sodbe dodaja solidarnost obveznosti do višine manjše od njiju, dodaja le pogoje izpolnitve oz. omejitve toženčeve obveznosti v primeru plačila glavnega dolžnika - družbe W., d.o.o., K. S tem posegom ni odločeno preko tožbenega zahtevka, saj je toženčeva obveznost v primeru plačila glavnega dolžnika manjša in ne večja od obveznosti, ki izhaja iz zahtevka. Iz tožbe je toženec - kljub pomanjkljivemu tožbenemu petitu - lahko razbral kakšno pravno varstvo tožeča stranka uveljavlja; da se iztoževana obveznost uveljavlja solidarno z obveznostjo glavnega dolžnika.

8. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Z odločitvijo pritožbenega sodišča uspeh pravdnih strank v postopku ni bistveno spremenjen, saj je v pritožbenem postopku določena le solidarnost iztoževane obveznosti. V odločitev o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, zato ni treba posegati (prvi odstavek 154. čl. ZPP).

9. S pritožbo je tožena stranka v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: sodna taksa za pritožbo 500,00 EUR; sestava pritožbe po tar. št. 21 Odvetniške tarife (Ur. list RS 2/2015) 803,25 EUR, materialni stroški 9,64 EUR (uveljavljani v višini 21 točk), 22 % DDV 178,86 EUR, skupaj 1.491,75 EUR.

-------------------------------
1 S 395. čl. Obligacijskega zakonika je določeno: 1) Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. 2) Izmed več solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 395, 1019, 1019/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNjAw