VSL Sodba I Cpg 946/2016

Jedro

Odstop terjatve je pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Odstopnik in prevzemnik morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve (npr. navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve). Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku.

Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi:

- v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na prvo toženko, v celoti,

- v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na drugo toženko, pa do plačila v višini 300.000 EUR,

- v celoti v 2. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženkama pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 2.356,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54441/2015 z dne 12. 5. 2015 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka);

- odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 8.996,07 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Proti tej sodbi, razen v delu, ki se nanaša na drugo toženko v presežku solidarne zaveze nad 300.000 EUR glavnice, se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in posledično napačne stroškovne odločitve. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasili stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot prevzemnica terjatev vtožuje plačilo zneska 886.627,21 EUR na podlagi dveh pogodb o finančnem leasingu nepremičnin št.0009989 in št.0009973 (prilogi A2 in A3), ki jih je prva toženka sklenila z družbo A. d. o. o., zdaj H. d. o. o., kot odstopnico terjatev. Druga toženka je pri teh pogodbah sodelovala kot porok.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, in sicer tako zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije kot tudi zaradi nesklepčnosti. Presodilo je, da tožeča stranka zgolj z obvestili o odstopu terjatev, ki so bili poslani prvi toženki (priloge A6 do A8), ni dokazala prenosa prav vtoževanih terjatev upoštevajoč, da sta toženki prenosu obrazloženo ugovarjali in predložili dokaz o nasprotnem. Tega predstavlja pooblastilo družbe H. d. o. o. družbi G. d. o. o. z dne 12. 8. 2015 (priloga B3), iz katerega izhaja, da v zvezi s pogodbo o leasingu št.009973 med drugim izterja zapadle neporavnane obveznosti, datum pooblastila pa je več mesecev kasnejši od zatrjevanega odstopa terjatve. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožeča stranka ni opredeljeno navedla niti podlage niti višine tožbenega zahtevka, saj ni jasno, na kaj se nanaša tožbeni zahtevek glede na neprerekano dejstvo, da je H. d. o. o. od predmetnih pogodb o leasingu dan pred zatrjevanim odstopom terjatev odstopila.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenega nasprotja, le-tega ni niti med izrekom in obrazložitvijo, sodbo pa je mogoče v celoti preizkusiti.

8. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, ni utemeljen. Ta bi bila podana, če bi prvostopenjsko sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.¹ Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

9. Utemeljena ni niti pritožbena graja, ki se nanaša na prvostopenjsko dokazno oceno odstopa terjatev. Ta je skladna z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna ter tudi vsebinsko prepričljiva. Zmotno je namreč pritožnikovo stališče, da za odstop terjatve zadošča le obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega (prim. prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Odstopnik in prevzemnik morata pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve (npr. navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve).² Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku.

10. Na tožeči stranki je bilo trditveno in dokazno breme o odstopu vtoževanih terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da le iz obvestil o odstopu terjatev, v katerih te niso natančno opredeljene, ne izhaja, da so bile odstopljene prav vtoževane terjatve. Toženki sta namreč temu nasprotovali in predložili dokaze, da je družba H. d. o. o. 1) dan pred zatrjevanim odstopom terjatev, to je 3. 11. 2014, od predmetnih leasing pogodb odstopila³, kar kaže na to, da zapadli in neplačani obroki po teh pogodbah niso mogli biti predmet pogodbe o odstopu terjatev ter 2) kasneje celo pooblastila drugo družbo za izterjavo zapadlih obveznosti po eni izmed teh pogodb, kar kaže na to, da pogodba o odstopu vtoževanih terjatev ni bila sklenjena. S tem sta toženki uspešno prevalili dokazno breme o veljavnem odstopu vtoževanih terjatev nazaj na tožečo stranko. Pritožnik neutemeljeno opozarja na "nemogoče dokazno breme" ter navaja, da tožeča stranka pogodbe o odstopu terjatev "zaradi varstva svojih poslovnih interesov ne želi razkriti". Če je tako, potem mora v zvezi s tem trpeti dokazni neuspeh v tem postopku. Predlagan dokaz z zaslišanjem G.G. v zvezi s potekom odstopa terjatev namreč ni bil v zadostni meri substanciran. Zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

11. Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije pravilna. Pritožbeno sodišče se zato do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).⁴

12. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je bila vložena le posledično. Ker pa je pritožbo zoper glavno stvar pritožbeno sodišče zavrnilo, pritožnik tudi s pritožbo proti stroškovni odločitvi ne more biti uspešen.

13. Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka, in sicer 3.750 točk za nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), povečano za 10 % zaradi zastopanja več strank (7. člen OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.356,16 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Tako sklep US RS Up 197/00 z dne 25. 4. 2002; prim. tudi sodbe VSL I Cpg 371/2012, I Cpg 66/2010, I Cpg 1370/2010.
² Upoštevati je treba, da je zaradi svoje narave terjatev individualno določena in jo je treba obravnavati kot species. Glej Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 574.
³ Tega tožeča stranka ni prerekala (prim. drugi odstavek 214. člen ZPP).
⁴ Na tem mestu pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da sklepčnost ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi. Zato lahko ugovori tožene stranke pomenijo kvečjemu neutemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne nesklepčnost tožbe, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje (prim. sodbo VSRS III Ips 5/2012).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1352/2010
• Sodba II Ips 101/96
• Sklep II Ips 293/96