VSL Sodba in sklep II Cp 1403/2017

Jedro

Tožnica je glede posameznega stroška navedla dobavitelja, znesek celotnega računa oziroma stroška, ki ga je plačala in nato delila med etažne lastnike, datum računa in njegovo zapadlost in višino zneska, ki odpade na toženko. Glede načina oziroma ključa delitve pa je pojasnila, da je uporabila zakonsko predpisane ključe delitve in se ob tem (zaradi konkretizacije) sklicevala tudi na razdelilnike, na katerih so ključi delitve posameznega stroška še posebej izpisani. Tožnica je tako uporabila delitev glede na število oseb, glede na število posameznih delov, glede na stanje števca in delitev glede na površino ogrevalne površine. V vlogi je ponudila tudi trditve o (bruto in neto) površini posameznega dela, ki je v lasti toženke, višini solastnega deleža, skupnem številu vseh posameznih delov, skupni neto površini stavbe, številu vseh v stavbi bivajočih oseb in številu oseb, ki bivajo v posameznem delu toženke. Stališču sodišča prve stopnje, da tožnica načina delitve stroškov ni pojasnila, zato ni mogoče slediti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi

- v točki II izreka glede zahtevka za plačilo glavnice v višini 694,77 EUR s pripadki,

- v točki III izreka glede stroškov postopka

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je glede plačila glavnice v višini 32,77 EUR s pripadki ter glavnice v višini 72,55 EUR s pripadki) potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149279/2015 z dne 2. 12. 2015 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 12,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2015 do plačila, za znesek 12,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3.2015 do plačila, za znesek 12,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2015 do plačila, za znesek 12,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2015 do plačila, za znesek 12,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2015 do plačila, za znesek 12,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2015 do plačila, za znesek 12,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2015 do plačila in za znesek 12,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 do plačila; II. že citirani sklep o izvršbi v preostalem delu prvega odstavka izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; III. odločilo, da isti sklep ostane v veljavi tudi v tretjem odstavku izreka za znesek 4,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2015, v preostalem delu tretjega odstavka pa se razveljavi in zahtevek zavrne.

2. Pritožbo vlaga tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je bila toženka dolžna svoje ugovore konkretizirati in navesti, čemu konkretno v zvezi z obračuni tožnice ugovarja, česar pa ni storila. Zahteva po pojasnilu delitve oziroma formule za izračun je pavšalna. Najprej zato, ker je ključ delitve stroškov opredeljen v predpisih in sicer 30. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in na podlagi slednjega sprejetem Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik), nato pa zato, ker je toženka imela na voljo vse podatke o načinu delitve stroškov iz obračuna stroškov, ki jih je predložila tožnica in temu ni konkretno ugovarjala. Novejša sodna praksa (VSL I Cp 1785/2013) stoji na stališču, da je na toženi stranki trditveno breme izpodbijanja pravilnosti v spis vloženih razdelilnikov. Toženka bi zato morala navesti, katerih stroškov tožnica ni delila v skladu z zakonom. Tožnica je svoji prvi pripravljalni vlogi priložila vse mesečne obračune, ki vsebujejo vse relevantne trditve (vrsta stroška, izvajalec oziroma dobavitelj, podatki o izdanem računu, upoštevani ključ delitve, del stroška, ki bremeni toženko), ki so potrebne za postavitev in nadaljnje utemeljevanje zahtevka. Podatki so bili v spis vloženi v tabelarični obliki mesečnih razdelilnikov in morebitno prepisovanje podatkov iz samih razdelilnikov v ničemer ne bi prispevalo k lažji seznanitvi sodišča z njimi. Tožnica je iz previdnosti tudi večkrat opozorila na vsebino razdelilnikov in posebej izpostavila vse ključne podatke, ki jih je upoštevala pri obračunu po posameznem ključu delitve in sicer površino posameznega dela, skupno površino vseh posameznih delov, število posameznih delov ter število oseb v posameznem delu stavbe in nato skupno število vseh oseb, ki bivajo v stavbi ter na koncu tudi solastniški delež na stavbi. Z upoštevanjem teh podatkov in na podlagi priloženih razdelilnikov z izpostavljenimi ključi delitve, je tožnica toženki posredovala vse relevantne podatke za preveritev pravilnosti obračuna, vendar mu toženka ni argumentirano ugovarjala.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točki I izreka, saj pravdni stranki tega dela sodbe v pritožbenem postopku ne izpodbijata.

6. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožnica, čeprav uvodoma navaja drugače, je takšno omejitev pritožbenih razlogov upoštevala.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnici že na trditveni podlagi ni uspelo utemeljiti zahtevka, ki se nanaša na dodatno plačilo za vodenje rezervnega sklada, stroške obračunavanja ogrevanja, pripravo letnega poročila in stroške opominjanja. Glede na vsebino toženkinega ugovora bi morala tožnica obrazložiti ne le ključ delitve teh stroškov, ampak glede obračunanih stroškov vodenja rezervnega sklada, stroškov obračunavanja ogrevanja ter stroškov letnega poročila v zvezi z ogrevanjem tudi podlago za njihovo obračunavanje in njihovo višino, česar ni storila. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ob tako pomanjkljivih trditvah sodišče ne more presoditi ne obstoja pravne podlage ne preveriti pravilnosti višine vtoževanega zneska. Trditvena podlaga je pomanjkljiva tudi v pogledu stroškov opominjanja. Tožnica ni pojasnila, kdaj je toženko opomnila, prav tako pa ni pojasnila podlage za obračunavanje tega stroška in njegovo višino. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je v tem delu izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in zahtevek za plačilo glavnice v višini 105,32 EUR s pripadki zavrnilo.

8. Pritožnici pa je treba pritrditi v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pojasnila ključa delitve stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev, ki jih je toženki obračunala v skupni višini 694,77 EUR s pripadki.

9. Tožnica je tako v prvi pripravljalni vlogi glede posameznega stroška navedla dobavitelja, znesek celotnega računa oziroma stroška, ki ga je plačala in nato delila med etažne lastnike, datum računa in njegovo zapadlost in višino zneska, ki odpade na toženko. Glede načina oziroma ključa delitve pa je pojasnila, da je uporabila zakonsko predpisane ključe delitve¹ in se ob tem (zaradi konkretizacije) sklicevala tudi na razdelilnike, na katerih so ključi delitve posameznega stroška še posebej izpisani. Tožnica je tako uporabila delitev glede na število oseb, glede na število posameznih delov, glede na stanje števca in delitev glede na površino ogrevalne površine. V vlogi je ponudila tudi trditve o (bruto in neto) površini posameznega dela, ki je v lasti toženke, višini solastnega deleža, skupnem številu vseh posameznih delov, skupni neto površini stavbe, številu vseh v stavbi bivajočih oseb in številu oseb, ki bivajo v posameznem delu toženke. Stališču sodišča prve stopnje, da tožnica načina delitve stroškov ni pojasnila, zato ni mogoče slediti.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je (le) iz tega razloga zavrnilo ta del tožbenega zahtevka (to je zahtevek za plačilo glavnice v višini 694,77 EUR s pripadki), je zato nepravilna, pritožba pa utemeljena. Ker se sodišče prve stopnje z ostalimi ugovori toženke zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ukvarjalo, je to narekovalo delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu na podlagi 353. člena v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

11. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na predhodno obrazložitev niso potrebni.

12. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (točka III izreka). O stroških izvršilnega in nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo ponovno odločalo s končno odločbo.

-------------------------------
¹ 30. člen SZ-1 določa, da se obratovalni stroški delijo po merilih, ki so predpisani s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (UL RS 60/2009, 87/2011 in 85/2013, v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik to materijo ureja v III. poglavju in določa delitev po površini posamezne enote, delitev na posamezno enoto in delitev po številu uporabnikov posameznih enot.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 13/2012
• VSL sodba I Cp 2652/2014
• Sodba III Ips 5/2012