VSL Sodba II Cp 474/2017

Jedro

Ker je tožeča stranka s stopnjo prepričanja dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, se je dokazno breme, ki ga je po pravilih o materialnem dokaznem bremenu nosila tožeča stranka, procesno prevalilo na toženca, ki bi moral z nasprotnim dokazom dokazati, da je bil prejeti znesek v višini 6.000,00 EUR namenjen za plačilo dela, ki ga je toženec opravil za tožečo stranko. Vendar pa toženec tega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 114,30 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40998/2005 z dne 9. 4. 2015 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 981,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka (II).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki mora voditi poslovne knjige. Ena od postavk v teh knjigah se tudi dana posojila (kratkoročna in dolgoročna). Tožeča stranka zatrjevanega zneska posojila v svojih poslovnih knjigah ne prikazuje. Po pojasnilu AJPES-a se posojilo vpisuje v postavko posojila in nikamor drugam. Bilanca tožeče stranke iz leta 2012 predstavlja njeno lastno izjavo o (ne)obstoju domnevnega posojilnega razmerja. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da naj sporni znesek ne bi bil knjižen med odhodke. Pritožba opozarja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ni dotaknilo dejstva, da je priča A. A. v konfliktu s tožencem, tako pristranski priči pa ni mogoče slediti. Sklicuje se na zapisnik v postopku V Pg 2978/2015, kjer je A. A. kot priča izpovedal, da je do konflikta s tožencem prišlo že v letu 2011. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da ni omejitev pri najemanju posojila izven bančnega sektorja. Omejitve seveda so, saj mora posameznik ob vračanju posojila še vedno skrbeti za svoje siceršnje potrebe in se ne more obremeniti do te mere, da ne bi zmogel tekoče preživeti. Predhodna posojila niso bila namenjena tožencu, temveč toženčevemu sorodniku. Ker je bil k vračilu zavezan sorodnik, predhodna posojila niso vplivala na višino toženčevih razpoložljivih sredstev. Prvo sodišče bi moralo zaslišati pričo B. B., saj bi njegovo zaslišanje potrdilo dejstva, ki jih je toženec zatrjeval. Neizvedba tega dokaza predstavlja procesno kršitev. Sodišče se je brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke spustilo v preračunavanje koliko naj bi bil plačan toženec za posamezen vložen predlog za izvršbo. Toženec je namreč za tožečo stranko opravljal tudi druge storitve, imel je položaj prokurista in tudi kot družbenik ni nikoli ničesar prejel. V luči vseh teh dejstev se plačilo 6.000,00 EUR zdi prej nizko kot pa visoko.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialnopravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka na tožencev račun nakazala dne 9. 5. 2011 znesek 4.000,00 EUR in dne 28. 6. 2011 še znesek 2.000,00 EUR. Prav tako ni prerekano, da je tožeča stranka v predelek potrdila o nakazilu, kjer je naveden namen nakazila, zapisala, da gre za "nakazilo posojila". Med strankama pa je sporno na kakšni podlagi sta bili nakazili opravljeni. Tožnik trdi, da na podlagi posojilne pogodbe, toženec pa trdi, da zneska predstavljata izplačilo za delo, ki ga je opravil za tožečo stranko.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Jedro pritožbenih očitkov je usmerjeno v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in vanjo ne dvomi. Razlogi zanjo so jasni in prepričljivi ter brez očitanih logičnih protislovij. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri sprejemanju dokazne ocene ravnalo z vso potrebno vestnostjo ter skrbnostjo.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, ne temelji le na prepričljivi izpovedi A. A., (ki je bil v času spornih nakazil zakoniti zastopnik tožeče stranke), ki je podprta z listinskimi dokazi ( potrdili o nakazilu zneskov 4.000 in 2.000, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka v predelih, kjer je naveden namen nakazila navedla, da gre za nakazilo posojila), temveč tudi na neprepričljivosti toženčeve lastne izpovedbe, kar je prvo sodišče obširno obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Ker je tožeča stranka s stopnjo prepričanja dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, se je dokazno breme, ki ga je po pravilih o materialnem dokaznem bremenu nosila tožeča stranka, procesno prevalilo na toženca, ki bi moral z nasprotnim dokazom dokazati, da je bil prejeti znesek v višini 6.000,00 EUR namenjen za plačilo dela, ki ga je toženec opravil za tožečo stranko. Vendar pa toženec tega bremena ni zmogel.

9. Na dokazno presojo sodišča prve stopnje ne more vplivati pritožbena navedba, da je do konflikta toženca s pričo A. A. prišlo že v letu 2011. Takšna okoliščina v zvezi z drugimi indičnimi dejstvi, ki jih je zatrjeval toženec, ne uspe izpodbiti zaključka, da so nakazana sredstva predstavljala posojilo dano tožencu. Sicer pa navedena trditev predstavlja tudi novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286.b členom ZPP, temveč ga navaja šele v pritožbi, ker pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Tudi če je tožeča stranka znesek 6.000,00 EUR zmotno knjižila med kratkoročne poslovne terjatve, pa je dejstvo, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje, da navedeni znesek ni knjižila med odhodke, kamor bi ga morala, če bi, kot to meni toženec, šlo za plačilo opravljenega dela. Sicer pa toženec še v pritožbi ne pojasni, katera dela oziroma storitve in v kakšnem obsegu naj bi jih kot prokurist opravil za tožečo stranko, zaradi katerih naj bi dobil plačilo v vtoževani višini.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B., ker dejstva, o katerih naj bi priča izpovedovala, za odločanje v tem postopku niso bila odločilna, prav tako pa so bila med strankama nesporna.

12. Pritožba toženca glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžan pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 114,30 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa, v nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2456/2009
• Sodba II Ips 285/2011
• VSRS sodba II Ips 144/2015