VSL Sodba II Cpg 739/2017

Jedro

Vse navedeno pomeni pritožbene novote s katerimi skuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka ničesar od navedenega v postopku na prvi stopnji ni trdila. Poleg tega nič od navedenega na odločitev ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za priznane navedbe tožeče stranke, da je opravila špedicijske storitve za toženo stranko in da slednja opravljenih storitev po količini ali kvaliteti ni nikoli reklamirala. To so ključne ugotovitve, ki utemeljujejo zahtevek tožeče stranke. Kot opozarja odgovor na pritožbo so vsa nadaljnja razglabljanja o tem, komu je bil poslan račun in kdo ga je zavrnil, povsem nepotrebna. Argumenti, ki jih podaja pritožba tako, celo če bi bili utemeljeni, odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogli spremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 142,80 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 97190/2016 z dne 28. 9. 2016 (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 196,24 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da zadevo razveljavi, samo pa presodi ali jo je treba vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obstajalo naj bi nasprotje o tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in njihovo dejansko vsebino. Nadaljnja obrazložitev, ki jo v zvezi s tem podaja, pa nikakor ne utemeljuje takšne kršitve. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč kršitev tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Tožena stranka takšnih očitkov niti ne podaja. Navedeno kršitev skuša utemeljiti z navedbami:

- da ni nikoli zavrnila računa št. 121510746, saj ta do nje ni nikoli prišel,

- nihče od njenih predstavnikov ni avtor elektronskega sporočila z dne 5. 3. 2015, ampak je to oseba, ki je bila upravičena zastopati družbo F. d. o. o., kar je razvidno iz javno objavljenih podatkov,

- je prej navedeni račun naslovljen na družbo F. d. o. o. in tudi poslan na njen naslov.

6. Vse navedeno pomeni pritožbene novote s katerimi skuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka ničesar od navedenega v postopku na prvi stopnji ni trdila. Poleg tega nič od navedenega na odločitev ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za priznane navedbe tožeče stranke, da je opravila špedicijske storitve za toženo stranko in da slednja opravljenih storitev po količini ali kvaliteti ni nikoli reklamirala. To so ključne ugotovitve, ki utemeljujejo zahtevek tožeče stranke. Kot opozarja odgovor na pritožbo so vsa nadaljnja razglabljanja o tem, komu je bil poslan račun št. 121510746 (ki sploh ni predmet tega postopka) in kdo ga je zavrnil, povsem nepotrebna. Argumenti, ki jih podaja pritožba tako, celo če bi bili utemeljeni, odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogli spremeniti. Višje sodišče se zato (in zato, ker jih je tožena stranka podala prepozno) do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Tožeči stranki je priznalo 250 točk nagrade za sestavo odgovora in 5 točk materialnih stroškov. Skupaj ji je torej priznano 255 točk, kar znese 117,05 EUR, z 22% DDV pa 142,80 EUR.

Datum zadnje spremembe:

22.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 233/2011
• VSL Sodba II Cpg 1144/2017
• VSL Sodba I Cpg 740/2017