<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 547/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CPG.547.2017
Evidenčna številka:VSL00000160
Datum odločbe:16.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:protispisnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga

Jedro

Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za tehnično napako (napačen prepis), ki z oceno dokaza nima nobene zveze. Iz konteksta pritožbe pa izhaja, da tožena stranka nasprotuje prav oceni dokaza (zavrnitvi računa) in se zavzema za drugačno interpretacijo podatkov, ki iz njega izhajajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22128/2016 z dne 9. 3. 2016 (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.380,10 EUR glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 824,80 EUR ne obstoji (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 44,00 EUR izvršilnih in 607,23 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno citiralo dokazno listino, zavrnitev računa z dne 23. 2. 2016 (priloga B1), ko je zapisalo, da je tožena stranka v njem navedla, da "z veseljem plača račun, kot je bil dogovorjen s posrednikom". Pritožba mu tako neutemeljeno očita kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Takšna kršitev je podana, če sodišče napačno prenese vsebino dokaza v obrazložitev sodbe. Gre za tehnično napako (napačen prepis), ki z oceno dokaza nima nobene zveze. Iz konteksta pritožbe pa izhaja, da tožena stranka nasprotuje prav oceni dokaza (zavrnitvi računa) in se zavzema za drugačno interpretacijo podatkov, ki iz njega izhajajo. Ker predmetni spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (495. člen ZPP), višje sodišče takšnih navedb ni vsebinsko presojalo. V tovrstnih sporih se namreč odločba sodišča prve stopnje lahko izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (1. odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijanje dokazne ocene pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

6. Sodišče prve stopnje je iz citiranega dokaza (zavrnitve računa v prilogi B1) potegnilo dva relevantna zaključka: 1. da je bila tožena stranka pripravljena plačati znesek, ki je bil dogovorjen s predračunom in 2. da je tožena stranka štela, da je G. P. njen posrednik oziroma oseba, ki se je zanjo dogovarjala s tožečo stranko.

7. Glede na prvo ugotovitev, dodatno podkrepljeno z navedbami tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi (da je nesporen znesek 1.378,45 EUR + 9,5% DDV), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka dolg, do višine dogovorjene s predračunom (torej 1.509,40 EUR, z vključenim DDV), priznava. Glede na drugo ugotovitev je pravilno štelo tudi, da se je G. P. sicer dogovarjal s tožečo stranko, da pa je bila dejanski naročnik storitev tožena stranka. Višje sodišče se sicer strinja, da poimenovanje G. P. kot "posrednika" ni povsem ustrezno. Kljub temu pa pritožba ne more uspeti z ugovori o napačni uporabi materialnega prava, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na institut posredništva. G. P. je kot posrednika označila tožena stranka sama (v zavrnitvi računa, na katero se večkrat sklicuje). Poleg tega je sama tudi navedla, da se je prav G. P. z "upnikom dogovarjal za dolžnika". Njeni očitki o nepravilnosti zaključka, da je slednji deloval zanjo, tako ne morejo biti utemeljeni. Do drugačne odločitve ne more pripeljati niti razpravljanje o nalogah in pristojnostih posrednikov. Glede na dejstvo, da je tožena stranka sama navedla, da se je G. P. s tožečo stranko dogovarjal zanjo in da se je ona sama s predračunom in izvedbo del po predračunu strinjala, pa so razglabljanja o tem, ali je bil G. P. njen posrednik oziroma ali je imel kakršnokoli drugo funkcijo, na podlagi katere bi imel pravico skleniti pogodbo v imenu in na račun tožene stranke, povsem irelevantna.

8. Prav tako tožena stranka ne more uspeti z navedbami, da račun izdan s strani tožeče stranke na ime tožene stranke ne izkazuje poslovnega razmerja med njima in da tega ne izkazuje niti dejstvo, da tožena stranka v prostorih, v katerih so bila dela izvedena, trenutno opravlja svojo dejavnost. To je sicer res, a na ugotovitev, da je tožena stranka soglašala z izvedbo del po predračunu in se je torej s tem zavezala tudi za njihovo plačilo, ne more vplivati. Prav tako takšne ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da tožena stranka v trenutku, ko je bil predračun poslan G. P., še ni obstajala. Četudi je bila ustanovljena pozneje, pa je tedaj podala soglasje k izvedbi del in jih je bila v dogovorjenem obsegu pripravljena tudi plačati, namreč to zadošča za njeno zavezanost za plačilo in s tem tudi za njeno pasivno legitimacijo v tem postopku.

9. Neutemeljeni so tudi smiselni pritožbeni očitki, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da je tožena stranka v obeh zavrnitvah računov zahtevala, da se račun naslovi na G. P. Poudariti velja, da povzete navedbe niso povsem resnične. V prvi zavrnitvi računa (priloga B1) je namreč tožena stranka naslovitev računa na G. P. zahtevala zgolj za primer, če se tožeča stranka ne bi strinjala s plačilom računa do višine 1.378,25 EUR. V nasprotnem primeru je bila račun "z veseljem" pripravljena plačati. Tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi je navedla, da je s tožečo stranko že poslovno sodelovala in ob podaji dokaznega predloga po zaslišanju G. P. tudi, da je to oseba, ki se je z upnikom (sedaj tožečo stranko) dogovarjala glede sodelovanja z dolžnikom (sedaj toženo stranko). Iz tega je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka temelj plačila priznavala, s tem pa je (dejansko, čeprav ne izrecno) priznavala tudi, da jo pogodba zavezuje. Zanjo je bila sporna le višina računa.

10. Nenazadnje sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke in G. P., toženi stranki tudi ni kršilo pravice do izjave. Zaslišanje G. P. je slednja (pravočasno - torej najpozneje v prvi pripravljalni vlogi) predlagala v zvezi z vsebino dogovora, obsegom del, ki so bila naročena ter škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi nepravilno opravljenega dela tožeče stranke. Nič od navedenega za odločitev o zadevi ni relevantno (kar izhaja iz nadaljnje obrazložitve). Zavrnitev dokaza z njegovim zaslišanjem je bila zato povsem pravilna in utemeljena.

Zaslišanje svoje zakonite zastopnice pa je tožena stranka (med drugim) predlagala v zvezi z dejstvom, da ona ni bila naročnik del oziroma da je podala soglasje za dela, navedena v predračunu, za vse ostalo pa ne more biti pasivno legitimirana, saj teh del ni naročila. Njeno zaslišanje je torej bilo predlagano v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije tožene stranke, a že iz samega dokaznega predloga izhaja, da je njena pasivna legitimacija podana. V njem je namreč tožena stranka povedala, da je soglasje za izvedbo del (po predračunu) podala. Že iz tega pa izhaja, da je na pogodbo pristala in je zato pasivno legitimirana v predmetnem sporu. Njena zakonita zastopnica bi tako lahko izpovedovala le še o dodatnih delih in njihovem obsegu ter o škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi napak. Izpovedovala bi torej o dejstvih, ki se nanašajo na višino zahtevka. Utemeljenost zahtevka po višini s pasivno legitimacijo tožene stranke nima nobene veze. Glede obsega dodatnih del in uveljavljanja napak pa tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, zaradi česar izvajanje dokazov v zvezi s tem ni bilo potrebno. Tudi zavrnitev izvedbe tega dokaza je bila zato upravičena.

11. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka je pasivno legitimirana v predmetni pravdi, je torej pravilna. Njegova obrazložitev je jasna in dovolj argumentirana. O kršitvi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni mogoče govoriti.

12. Nadalje, sodišče prve stopnje ni nikjer navedlo, da naj bilo med strankama nesporno, da je bilo delo tožeče stranke izvedeno brezhibno. Zapisalo je le, da so bila izvedena (določena) suhomontažna dela in da je bila torej ustno sklenjena pogodba realizirana, kar pomeni, da je temelj tožnikove terjatve podan. Zatrjevanja tožene stranke, da naj bi imela izpolnitev napake, pa pomenijo izpodbijanje utemeljenosti zahtevka po višini (in ne po temelju). Četudi je izpolnitev opravljena z napakami, je ta kljub vsemu opravljena. Stranka, ki je izpolnitev z napakami sprejela, pa ima nasproti drugi stranki možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Predpostavka za utemeljenost takšnih zahtevkov je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), da so napake pravočasno grajane. Trditve o tem, da je navedena predpostavka izpolnjena, mora podati stranka, ki se na napake sklicuje. Tožena stranka v predmetnem postopku takšnemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Da bi mu, bi namreč morala že v prvi pripravljalni vlogi (ko se je na napake prvič sklicevala) pojasniti, kdaj je posamezna napaka nastala (oziroma kdaj jo je opazila) ter kdaj in na kakšen način je o njej obvestila tožečo stranko. O tem tožena stranka ni povedala ničesar (navedla je le, kakšne napake naj bi izpolnitev imela). Določene trditve je podala šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (da naj bi določene napake grajala že na samem objektu, druge pa najpozneje v prvi pripravljalni vlogi, kar naj bi bilo znotraj šestmesečnega roka iz 462. člena Obligacijskega zakonika1 ). Glede na to, da morajo stranke v sporih majhne vrednosti navesti vsa relevantna dejstva in v zvezi z njimi predlagati vse dokaze v prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP), je sodišče prve stopnje navedbe, podane v drugi pripravljalni vlogi, pravilno štelo kot prepozne in neupoštevne (453. člen ZPP). V posledici navedenega je povsem pravilno odločilo tudi, da v zvezi z njimi ne bo izvajalo dokazov.

13. Ključna za odločitev v predmetnem sporu je torej ugotovitev, da tožena stranka ni (pravočasno) trdila, da je napake grajala. Prav pravočasno grajanje pa je predpostavka za to, da sodišče o nastanku samih napak in utemeljenosti zahtevkov, ki jih ima stranka na njihovi podlagi, sploh lahko odloča. Če že ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišču v presojo obstoja napak ni treba spuščati. Pritožba zato ne more uspeti z navedbami, da je nastanek napak izkazala s predložitvijo slik in da sodišče dokazov, s katerimi je izkazovala obstoj napak sploh ni izvajalo.

14. Neresnične pa so nadaljnje pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do opravljanja dodatnih del, ki naj jih ne bi naročila niti odobrila ne tožena stranka ne G. P. Opredelitev do takšnih navedb je podalo v 10. točki obrazložitve. Argumentirano je zavrnilo očitke, da naj G. P. ne bi bil seznanjen z zneskom plačila za storitve, in da zgolj opozorilo na predračunu, da se obračun izvede glede na dejansko vgrajene količine, ne zadošča. Višje sodišče se v izogib ponavljanju na njegovo obrazložitev v celoti sklicuje. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo relevantne dokaze, kar pomeni da je tudi na tem mestu neutemeljen očitek kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

15. Povsem razumljiv je tudi izrek izpodbijane sodbe. Vsebinsko je namreč vseeno, ali je zahtevku ugodeno na način, da sodišče v naložitvenem in stroškovnem delu pusti v veljavi sklep o izvršbi, ali pa slednjega razveljavi in toženi stranki naloži v plačilo sporno terjatev.

16. Tožena stranka obračunu zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov nasprotuje zgolj zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker se je ta izkazala za pravilno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

17. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tudi tožena stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Višje sodišče pri tem pripominja, da sklicevanje na 462. člen OZ ni pravilno. Glede na to, da gre za podjemno pogodbo, bi morala tožena stranka trditi (in dokazati), da je skrite napake grajala najpozneje v enem mesecu od kar so se pojavile in da so se pojavile v 2 letih od prevzema del (634. člen OZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15, 495

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjA2