VSL Sodba I Cp 252/2017

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ (99. in 11. člen). Tožnik je vknjižen kot lastnik sporne parc. št. 1, k.o. X, v zemljiški knjigi. Zakonsko domnevo iz prvega odstavka 11. člena SPZ, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je tožena stranka v postopku uspela izpodbiti, ker je s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3160/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 300/2016 ugotovljeno, da je lastnica navedene parcele družba J., d.o.o. Ker navedena pravnomočna odločitev v sporu zaradi ugotovitve lastninske pravice dokazuje, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in tudi ni podal trditev, da bi bil dobroverni lastniški posestnik (domnevni lastnik), ni upravičen zahtevati od tožencev zaščite pred posegi v lastninsko pravico.

Ker je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju že pravnomočno odločeno, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, ker je tožnik proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vložil ustavno pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so toženci dolžni v roku 15 dni odstraniti z nepremičnine parc. št. 1, k.o. X, na njej zasajene jablane, lipo, grmičevje in odstraniti nasutji obeh dovoznih poti ter opustiti vsakršno uporabo navedene nepremičnine. Tožniku je naložilo, da mora tožencem povrniti 897,49 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navaja, da je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje in zoper sklep Vrhovnega sodišča RS o zavrženju predloga za revizijo dne 19. 10. 2016 vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve ustavnih pravic v postopku. Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnika in zavrnilo tudi predlog za prekinitev postopka za čas do odločitve Ustavnega sodišča o njegovi ustavni pritožbi, vse brez obrazložitve. S temi opustitvami je storilo absolutno kršitev določb po 14. točki člena 339 ZPP. Ker ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, je kršilo njegove pravice kot stranke v pravdi in postopalo v nasprotju z določbami 5. in 236.a člena ZPP. Prekršilo je tudi določbo 13. člena ZPP. Sodba temelji na pravnomočni sodbi v pravdni zadevi IV P 3160/2012, ki je imela drugačen pravni temelj in drugo dejansko stanje. Sodišče se ne bi smelo enostavno nasloniti na odločitev v navedeni zadevi, ker gre za povsem drugačen spor. V obeh zadevah tudi ne nastopajo iste pravdne stranke. Zato bi moralo izvesti dokazni postopek in zaslišati tožnika. Sodišče je spregledalo, da so si ugotovitve prvostopnega in drugostopnega sodišča v zadevi IV P 3160/2012 v precejšnjem nasprotju. Ker je odločitev naslonilo zgolj na sodbo v tej zadevi in ni izvedlo predlaganih dokazov, je imelo to za posledico, da so se vse nejasnosti in nelogičnosti, do katerih je prišlo v navedeni zadevi, prenesle tudi v izpodbijano sodbo ter je tudi to sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v obravnavani zadevi zoper tožence vložil negatorno tožbo (99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 1, k.o. X, je od tožencev zahteval, da odstranijo na njej zasajene rastline in nasutje dovoznih poti. Aktivno legitimiran za vložitev te tožbe je lastnik ali domnevni lastnik.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ (99. in 11. člen). Tožnik je vknjižen kot lastnik sporne parc. št. 1, k.o. X, v zemljiški knjigi. Zakonsko domnevo iz prvega odstavka 11. člena SPZ, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je tožena stranka v postopku uspela izpodbiti, ker je s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 3160/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 300/2016 ugotovljeno, da je lastnica navedene parcele družba J., d.o.o. Ker navedena pravnomočna odločitev v sporu zaradi ugotovitve lastninske pravice dokazuje, da tožnik ni lastnik sporne nepremičnine in tudi ni podal trditev, da bi bil dobroverni lastniški posestnik (domnevni lastnik), ni upravičen zahtevati od tožencev zaščite pred posegi v lastninsko pravico.

7. Tožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je pri sojenju zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic in pravice do zasebne lastnine. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika in predlaganih prič je prvostopenjsko sodišče pravilno in v celoti obrazložilo (4. do 12. točka obrazložitve), enako velja tudi za zavrnitev njegovega predloga za prekinitev postopka za čas do odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi. V tej zadevi je bil postopek s sklepom z dne 23. 1. 2013 že prekinjen do pravnomočne odločitve v zadevi IV P 3160/2012, ki je predstavljala predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Ker je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju že pravnomočno odločeno, ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, ker je tožnik proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vložil ustavno pritožbo. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je očitno neutemeljen, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Določbo 13. člena ZPP, ki ureja predhodno vprašanje, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Ugotavljanje tožnikove lastninske pravice se je v tej zadevi pojavilo kot predhodno vprašanje, ki ga sodišče ni reševalo samo, ampak je počakalo na pravnomočno rešitev tega vprašanja v drugem pravdnem postopku.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2269/2018
• VSRS Sklep II DoR 302/2021
• VSL sodba I Cp 346/99