VSL sodba in sklep II Cp 2288/2016

Jedro

Ob zavzetem pravnem stališču o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ sodišču ni bilo treba ugotavljati namena sklenitve darilne pogodbe ter izvajati dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazati dolžnikovo nezavedanje o možnostih škodovanja upniku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 26. 11. 2015 (I. točka izreka) ter odločilo, da pravni posel, ki so ga sklenili A. in toženca, katerima je bila v last – vsakemu do 1/4 – prenesena lastninska pravica na stanovanju št. 1 v stavbi št. 1, k. o. X, ID znak 000, na naslovu ... (darilna pogodba z dne 15. 9. 2005 in zemljiškoknjižni predlog, vložen 9. 10. 2009), do tožnika nima pravnega učinka. Toženca sta dolžna dovoliti tožniku ali stečajnemu upravitelju, da v korist stečajne mase stečajnega dolžnika A. izterja terjatev glavnice v znesku 1.250.000,00 EUR, pogodbene obresti v znesku 4.674,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.250.000,00 EUR za čas od 12. 6. 2012 dalje do plačila – vsak na svojem deležu do 1/4 prej navedene nepremičnine (II. točka izreka). Tožencema je bila v III. točki izreka naloženo povračilo 3.782,45 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženca. Prva toženka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, drugi toženec pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prva toženka graja odločitev sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče Vladimirja Voduška. Meni, da zavrnitev dokaznega predloga ni ustrezno obrazložena, zato ji je bila kršena pravica do izjave v postopku oz. načelo kontradiktornosti. Poudarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnica graja stališče sodišča, da namen sklenitve darilne pogodbe glede na določilo tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni pomemben, ker naj bi pri neodplačnih razpolaganjih zakon določal neizpodbojno domnevo, da je dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem škoduje upniku. Dolžnik ob sklepanju pogodbe v letu 2005 ni mogel vedeti, da s tem škoduje upniku, ki ga tedaj sploh še ni poznal in z njim ni bil v nobenem poslovnem odnosu. Sodišče, ki se je postavilo na stališče, da je domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ neizpodbojna, je tožencema odvzelo pravico dokazati nasprotno, s čimer je kršeno ustavno načelo pravne države in tudi pravica do pravnega sredstva. Pritožnica poudarja, da Vrhovno sodišče RS v zvezi s spornim določilom tretjega odstavka 256. člena OZ še ni sprejelo načelnega pravnega mnenja. Izpostavlja mnenje hrvaškega pravnega teoretika V. in poudarja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na osnovi katere jezikovne metode je mogoče vsebinsko enačiti zakonski besedili v slovenskem in hrvaškem jeziku. Pritožnica je nasprotovala spremembi tožbe, saj bi moral tožnik tožbeni zahtevek že takoj po začetku stečajnega postopka uskladiti z določbami ZFPPIPP. Tožbeni zahtevek je bil spremenjen prepozno, kar izhaja tudi iz sklepa I Cpg 1356/2012 z dne 5. 3. 2013. Odločitev izpodbija tudi v stroškovnem delu, saj tožnik s pretežnim delom svojega zahtevka ni uspel, upoštevati pa bi bilo treba tudi dejstvo, da sta toženca uspela z ugovorom, kot izhaja iz 30. točke prve sodbe in sklepa z dne 1. 10. 2014. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu sodniku ali sodnici Okrajnega sodišča v Ljubljani.

3. Drugi toženec v pretežni meri opozarja na iste okoliščine kot prva toženka. Poudarjeno izpostavlja pomembnost namena sklenitve darilne pogodbe. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/2015 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2306/2015 z dne 20. 1. 2016, ki ju je pri svoji odločitvi upoštevalo prvo sodišče, opozarja, da judikata za to zadevo nista relevantna, ker v času izpodbijanih pravnih dejanj A. še nista obstajala. Dolžnik in drugi toženec zato nista mogla ravnati po omenjenih judikatih. Sprememba sodne prakse ne more iti v škodo tistim, ki so ravnali v skladu z obstoječo sodno prakso. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na judikata iz kasnejšega obdobja. Pritožnik poudarja, da tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 190/2015 izhaja, da v sodni praksi ni najti enotnega in ustaljenega odgovora na vprašanje o (ne)izpodbojnosti domneve iz 3. odstavka 256. člena OZ. Pritožnik opozarja na nejasnost določila. Meni, da poenotenje sodne prakse ni naloga Ustavnega sodišča, saj pritožnik ni predlagal ustavne presoje omenjenega člena iz razloga poenotenja sodne prakse, marveč zaradi nejasnosti določila. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati pravi namen pogodbenih strank za sklenitev pogodbe, o čemer bi lahko izpovedali tudi predlagani priči A. in B. Spremembe tožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti, saj bi moral tožnik tožbeni zahtevek prilagoditi takoj po začetku stečajnega postopka. V obravnavani zadevi pa je tožnik tožbo spremenil prepozno, kar potrjuje tudi stališče v zadevi I Cpg 1356/2012 z dne 5. 3. 2013. Pritožnik graja odločitev o stroških postopka, saj tožnik v pretežnem delu svojega zahtevka ni uspel – sodišče spremembe tožbe z dne 12. 9. 2012 ni dovolilo – vrednost spornega predmeta po spremenjeni tožbi pa bi znašala 259.621,00 EUR. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da objektivne spremembe tožbe ne dovoli ter da zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži povračilo pravdnih stroškov drugega toženca. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki je nanju podal odgovora. V odgovorih pritrjuje naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožb ter potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, vključno s stroškovnimi posledicami. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve obširno izpostavilo pravno relevantna dejstva. Jasno in prepričljivo je interpretiralo določbo tretjega odstavka 256. člena OZ ter sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče pa je v skladu z določbo 360. člena ZPP presojalo le tiste navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena.

7. Med pravdnima strankama je nesporno, da so tožnik, družba C., d. o. o. in dolžnik A. kot solidarni porok 3. 2. 2009 sklenili pogodbo o terminskem odkupu nematerializiranih delnic št. 1/2009. Tožnik je z nakazilom zneska 1.000.000,00 EUR izpolnil svojo pogodbeno obveznost, medtem ko družba C., d. o. o. in A. kot solidarni porok svojih zapadlih pogodbenih obveznosti nista izpolnila – navkljub sklenitvi sodne poravnave ter večkratnim dolžnikovim pozivom. Dolžnik A. je kot darovalec in oče tožencev sklenil z njima 15. 9. 2005 darilno pogodbo, št. SV 1121/05, s katero je vsakemu podaril 1/4 solastnega deleža stanovanja na naslovu ..., sebi pa je zagotovil dosmrtno služnost brezplačnega stanovanja ter prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Zemljiškoknjižni vpis darilne pogodbe je dolžnik A. predlagal 9. 10. 2009, torej že v času po zapadlosti njegovih obveznosti do tožnika. Prav tako je dolžnik A. kot edini družbenik in zakoniti zastopnik družb C. d. o. o., D., d. d., E., d. o. o. in F. d. o. o. o od zapadlosti obveznosti do tožnika prenašal svoj poslovni delež in posle med navedenimi družbami, pri čemer pa ocenjena vrednost navedenih družb ne zadošča za poplačilo tožnikove terjatve. Nekatere od prej navedenih družb ne poslujejo več oz. ne poslujejo solventno in imajo račune blokirane, dve družbi pa sta v stečaju; v osebnem stečaju pa je tudi tožnikov dolžnik A. Ta neprerekana pravno relevantna dejstva pa ob upoštevanju določb 255. in 256. člena OZ pritrjujejo razlogovanju prvega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Pritožbeno razlogovanje prve toženke, da dolžnik A. ob sklepanju darilne pogodbe v letu 2005 ni mogel vedeti, da s tem škoduje upniku, saj ga tedaj še ni poznal, ker je bil posel sklenjen šele v letu 2009, je neutemeljeno. Pravilen odgovor je v 38. točki obrazložitve ponudilo že prvo sodišče, ki je opozorilo, da terjatev upnika (tožnika), ki utemeljuje izpodbojno pravico, in pravno dejanje nista povezana s časom kot pogojem izpodbijanja. Upnik lahko izpodbija pravno dejanje dolžnika, ki je nastalo pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Predvsem je pomembno, da zaradi pravnega dejanja dolžnika ni mogoče izpolniti obveznosti. Takšnemu razlogovanju pritrjuje določba prvega odstavka 255. člena OZ, ki opozarja na nepomembnost časa nastanka terjatve.

9. Bistveni del obeh pritožb je usmerjen v stališče sodišča prve stopnje o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ. Ta določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Pritožba odločno zagovarja stališče, da je domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ izpodbojna in da bi moralo sodišče upoštevati pravi namen strank za sklenitev darilne pogodbe. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča zmotno, saj pritožnika v svojih pritožbenih izvajanjih nista ponudila prepričljivih razlogov, ki bi omajali stališče prvega sodišča iz 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Obligacijski zakonik za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa splošne objektivne pogoje, opredeljene v 255. členu, in posebne subjektivne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Primerjava drugega odstavka 256. člena OZ, kjer je uporabljen izraz "se domneva"(1), s tretjim odstavkom istega člena, v katerem pa je uporabljen izraz "se šteje"(2), kaže na pomensko distinkcijo med obema določbama in posledično tudi na različnost zakonskih domnev. Glede na jezikovno in sistemsko razlago je škodovalna vednost (tretji odstavek 256. člena OZ) izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožencev. Temu pritrjuje tudi večinska pravna teorija, na katero opozarja izpodbijana sodba; podrobneje pa je povzeta v sodbi II Ips 191/2015. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 255. člen OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti oškodovanja upnikov.

11. Pritožba drugega toženca neutemeljeno opozarja na dejstvo, da v času izpodbijanih pravnih dejanj A. omenjeni judikat še ni obstajal. To na samo odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega pravno relevantnega vpliva, saj je bila že v tistem obdobju sodna praksa neenotna, s čimer so morali akterji računati, zato je sklicevanje na načelo pravne varnosti neutemeljeno.

12. Prvemu sodišču zato ni bilo treba ugotavljati namena sklenitve sporne darilne pogodbe ter izvajati dokazov, s katerimi sta toženca želela dokazati dolžnikovo nezavedanje o možnostih škodovanja upniku. Ob zavzetem pravnem stališču o neizpodbojnosti domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ je prvo sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, med drugim tudi V. V., in zavrnitev ustrezno obrazložilo z ugotovitvijo, da izvedba dokaza ne bi imela vpliva na odločitev sodišča. Glede na zavzeto pravno stališče temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

13. Pritožbi tožencev nekonkretizirano opozarjata na prepozno prilagoditev tožnikovega tožbenega zahtevka. Menita, da bi moral tožnik, ki je tožbo vložil pred začetkom postopka osebnega stečaja dolžnika, tožbeni zahtevek že takoj po začetku stečajnega postopka uskladiti z drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP, kar pa je storil šele v drugem sojenju. Odločba I Cpg 1356/2012, ki jo kot dokaz svojim navedbam citirata pritožnika, njunih zatrjevanj o prepozni spremembi tožbe ne izkazuje. Bistveno je, da je tožnik ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 270. člena ZFPPIPP in do konca glavne obravnave v ponovljenem sojenju zahtevek ustrezno prilagodil, tako da je terjatev uveljavljal v korist stečajne mase, zato so pritožbeni očitki v zvezi z objektivno spremembo tožbe z dne 26. 11. 2015 neutemeljeni.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki jih pritožnika uveljavljata v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Pritožnika želita, da bi sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo vrednost spornega predmeta spremenjene tožbe z dne 12. 9. 2012, ki pa je sodišče sploh ni dopustilo. V zvezi s tem delom zahtevka stroški niso nastali, zato je pravilna odločitev prvega sodišča, ki je stroške postopka odmerila od vrednosti spornega predmeta, navedene v uvodu izpodbijane sodbe. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, zato je ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v stroškovnem delu.

15. Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbi na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

16. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato stroške, ki ju je imel z njuno vložitvijo, nosi tožnik.

-------------

Op. št. (1): "Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oz. v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom".

Op. št. (2): "Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano".

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1592/2013
• Sodba II Ips 361/2002
• VSL sodba I Cp 167/2011