VSL sklep II Cp 491/2017

Jedro

Sporna pot je edini dostop do nepremičnin tožnice, ki predstavljajo hišo in gospodarsko poslopje, pot je vidna v naravi. Zato so pravilni zaključki, da se je tudi uporabljala, saj drugega dostopa do svoje nepremičnine ni imela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, in sicer služnostne pravice vožnje z motornimi vozili, traktorji in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, dolgi 11 metrov in široki od najmanj 2,4 metra do največ 3,5 metra, ki poteka od meje z nepremičnino parc. št. 1 k. o. X, v lasti tožeče stranke, po zahodnem delu nepremičnine parc. št. 2 k. o. X, v lasti tožene stranke, kjer na najožjem delu od stopnic hiše ..., do opornega zidu meri v širino 2,9 metra, vse do javne poti na nepremičnini parc. št. 3 k. o. X, kjer je najožja in meri 2,4 metra. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.449,72 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženca očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka in sicer naj bi sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že odločilo, ker je oprlo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank in ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami in izvedenimi dokazi. Toženca očitata sodišču pristranost in nestrokovno obravnavanje zadeve. V nadaljevanju pritožbe toženca navajata, da ne bosta odstranila ovir in se sklicujeta na določbe člena 6 in 125 ZCes in omenjata kaznivo dejanje genocida in da sta bila z odločitvijo sodišča razlaščena. Tožba je bila vložena več kot tri leta po postavitvi ovir in je prepozna. Tožnica tudi ni dokazala pridobitve služnosti in sporne poti ni uporabljala in v obširni pritožbi izražata nestrinjanje z določitvijo sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet odločanja v pritožbenem postopku je odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (točka I izreka), saj tožnica sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ne izpodbija.

5. Tožnica vtožuje služnost poti za nepremičnino parc. št. 1 k. o. X preko zemljišča tožencev št. 2 k. o. X in sicer v zahodnem delu tega zemljišča od meje z javno potjo (parc. št. 3 k. o. X) z motornimi vozili, traktorji in kmetijsko mehanizacijo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna pot edini dostop do nepremičnin tožnice, ki predstavljajo hišo in gospodarsko poslopje (K. domačija), da je pot vidna v naravi in so tudi pravilni zaključki, da se je tudi uporabljala, saj drugega dostopa do nepremičnine 1 k. o. X ni imela. Toženca tudi nista z ničemer uspela dokazati, da bi se do nepremičnin tožnice lahko dostopalo drugje. Razen z ogledom je sodišče to okoliščino ugotovilo tudi z zaslišanjem prič in tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma v odločitev sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je sodišče prve stopnje izčrpno in obširno odgovorilo na vse ugovore tožencev, ki jih ponovno ponavljata v pritožbi tako glede uporabe Zakona o cestah, da sta postala lastnika nepremičnin brez bremen, zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige (tč. 17 izpodbijane sodbe) in da je zaradi triletne neuporabe sporne poti služnost prenehala (tč. 19 izpodbijane sodbe). Z ostalimi pritožbenimi trditvami toženca izpodbijata dokazno oceno sodišča, v katero pritožbeno sodišče kot že omenjeno, ne dvomi in jo v celoti sprejema. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in sicer, da je sodišče že odločalo o zahtevku, niso podane, saj odločitev v motenjski pravdi ne pomeni, da je bilo že odločeno o zadevi, prav tako velja za zavrnitev začasne odredbe, saj pri motenjski pravdi ne gre za spor med istimi strankami, začasna odredba pa tudi nima takega značaja.

6. V čem gre za nedovoljeno razpolaganje strank pritožba ne obrazloži, zgolj sklicevanja na besedilo ZPP ne zadostuje za uveljavljano kršitev, kar velja tudi za kršitev, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko očita sodišču pristranskost in nestrokovnost. Izrek je določen in izvršljiv. V tem postopku se ne odloča o odškodnini, niti o razlastitvi kot neutemeljeno trdita toženca v pritožbi. S trditvami v pritožbi, da je tožnica pridobila sporno služnost s silo in zvijačo ter naskrivaj gre za nova dejstva, ki se jih v pritožbenem postopku ne more uveljavljati (člen 337 ZPP), niti kaj takega ne izhaja iz izvedenih dokazov. Nerazumljive in neutemeljene so navedbe v pritožbi o genocidu in spominu.

7. Neutemeljena je pritožba tudi zoper odločitev o stroških, saj so ti odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in ZST in glede na uspeh v pravdi.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 480/2004
• VSRS Sklep II DoR 77/2018
• VSL sklep I Cp 663/94