VSL sodba I Cp 3361/2016

Jedro

Z vsemi plačili, izvedenimi na račun kupnine po dogovorjenem roku, je bila torej toženka v zamudi. Tožnik zato utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanega dela kupnine.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki (iz naslova neplačane kupnine) plačati 17.016,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015, v 15 dneh."

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.401,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe, odločilo, da je toženka dolžan tožniku iz naslova neplačane kupnine plačati 10.454,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov (II. točka izreka), iz naslova posojila pa 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014 (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe, kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo preostanka kupnine, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano del sodbe spremeni tako, da toženki iz naslova neplačane kupnine naloži plačilo 20.048,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015, oziroma (če pritožbeno sodišče ne bo sledilo pritožniku glede teka zamudnih obresti) 13.904,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.304,25 EUR od 29. 12. 2014 do 24. 1. 2015, od zneska 14.154,25 EUR od 24. 1. 2015 do 30. 1. 2015, od zneska 14.054,25 EUR od 30. 1. 2015 do 2. 2. 2015, od zneska 14.004,25 EUR od 2. 2. 2015 do 9. 2. 2015 in od zneska 13.904,25 EUR od 9. 2. 2015 do plačila. Podrejeno naj sodbo v II. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmoten je zaključek izpodbijane sodbe, da toženka ne dolguje zamudnih obresti od prepozno plačanih zneskov kupnine. Tožnikovo toleriranje kasnejših plačil ne pomeni, da toženka z neplačilom v pogodbeno dogovorjenem roku ni prišla v zamudo. Ker toženka ni trdila, da je bil izpolnitveni rok podaljšan, je bilo s sporno ugotovitvijo sodbe kršeno razpravno načelo, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Sodišče bi moralo upoštevati pravila iz 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o vračunavanju obresti in stroškov.

V sodbi je dvakrat upoštevano plačilo 3.450,00 EUR: najprej v okviru "poplačila v družini", nato pa še pri izračunu neposrednih toženkinih nakazil A. A. V seznamu plačil, ki ga je v tožnikovem imenu sestavila njegova partnerka, navedena postavka ni navedena kot način poplačila toženkinih obveznosti. Prav tako ni to navedeno v seznamu plačil, ki ga je izdelala toženkina mati. Ker toženka tega ni niti zatrjevala, je bilo v tem delu kršeno razpravno načelo. Zneska, navedena na dnu listine A32, je tožnik upošteval na listini A2 pod kategorijo plačil S. dala R. gotovino v roke. Zaradi nasprotja med vsebino listine in obrazložitvijo sodbe je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Plačilo v višini 3.450,00 EUR je pravilno upoštevano pri izračunu plačil A. A. oziroma B. B. Znesek je nižji od zneska 4.170,00 EUR, ki je upoštevan v sodbi, ker je toženka posamezna plačila na račun Pintaričevih izvrševala še po izdelavi seznama. Posledično je napačno ugotovljen znesek plačane kupnine. Pravilna vsota plačil znaša 70.695,25 EUR.

3. Toženka v pritožbi zoper ugoditev zahtevku iz naslova vračila posojila (III. točka izreka) uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo 13.500,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrne.

Toženka je svoj ugovor, da znesek 13.500,00 EUR ne predstavlja posojila, utemeljevala s trditvijo, da na nakazilih ni navedeno, da gre za posojilo, da je tožnik sam povedal, da je del zneska izročil C. C. – in ne toženki. C. je v zaslišanju povedala, da je šlo za vračilo tožnikovega dolga njej. Sodba se nekritično opira na izpovedbo tožnikove partnerke, ki s pogodbenim razmerjem ni bila seznanjena. O tem je tudi sama izpovedala (zadnji odstavek na strani 5 zapisnika o obravnavi z dne 18. 5. 2016). Trditev, da denarja ni potreboval, je nesmiselna in ne ustreza siceršnjemu tožnikovemu premoženjskemu stanju. Toženka je zanj plačevala različne stroške. Tožnik ni dokazal, da bi moral kupnino za hišo v ... plačati v enkratnem znesku. Tudi sam v svojih vlogah trdi, da je sklenil dogovor z C. C. (drugi odstavek na četrti strani V. pripravljalne vloge). Tudi iz obračuna plačil v navedeni vlogi izhaja, da je bil znesek 13.500,00 EUR posojen C. C.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

O tožnikovi pritožbi

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da sta pravdni stranki, sicer stric in nečakinja, 28. 5. 2012 sklenila kupoprodajno pogodbo glede nepremičnine 1 k. o. X,

- da je kupnina znašala 85.000,00 EUR in da jo je bila toženka dolžna plačati do 15. 7. 2012,

- da je toženka plačevala kupnino v več manjših zneskih,

- da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da kot plačilo kupnine štejejo tudi plačila toženkine matere za račun tožnikovih dolgov, vključno z dolgom po kupoprodajni pogodbi glede nepremičnine v ..., ki jo je tožnik sklenil z A. A. oziroma njegovo babico B. B.

- da so bili s poplačilom tožnikovih dolgov s strani toženkine matere plačani zneski 5.644,03 EUR, 2.551,22 EUR, 450,00 EUR in 420,00 EUR,

- da je bilo na račun kupnine kot "poplačilo v družini" plačanih 3.450,00 EUR,

- da je toženkina mati na račun kupnine nakazala tožnikovemu upniku A. A. oziroma B. B. skupno 4.170,00 EUR (zneski in datumi posameznih plačil so navedeni na 10. strani sodbe),

- da je bilo v obdobju od 27. 9. 2012 do 1. 4. 2014 plačanih skupno 57.260,00 EUR (posamezni zneski in datumi plačil so navedeni na 8. strani sodbe),

- da je toženka 4. 4. 2014 plačala še 200,00 EUR,

- da je skupni znesek kupnine ob vložitvi tožbe znašal 74.145,25 EUR,

- da je toženka po vložitvi tožbe 29. 12. 2014 plačala še skupno 400,00 EUR (zneski in datumi posameznih plačil so navedeni na koncu 9. točke obrazložitve na 10. strani sodbe),

- da neplačani znesek kupnine znaša 10.454,75 EUR.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je plačilo v znesku 3.450,00 EUR upoštevano dvakrat, in sicer kot "poplačilo v družini" in v okviru plačil P. Kot je pravilno navedeno v sodbi, je tožnik sam v tožbi navedel, da je bil ta znesek plačan kot "poplačilo v družini". Pravilna je tudi ugotovitev, da se je toženka s trditvijo strinjala in da je šlo torej za nesporno dejstvo, ki ga ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Pritožnikova trditev, da je v seznamu plačil, ki ga je sestavila njegova partnerka (A2), ta znesek upoštevan v okviru toženkinih nakazil A. in B., se ne ujema z ugotovitvami sodbe o višini zneska, ki ga je toženka pred vložitvijo tožbe nakazala A. in B. (ugotovitev temelji na kopijah potrdil o izvedenih plačilih) in ki jim tožnik v pravdi ni oporekal. V V. pripravljalni vlogi je navedel, da jima je toženka nakazala 6.120,00 EUR. Četudi upoštevamo višino nakazil, izvedenih po vložitvi tožbe, tj. 400,00 EUR, je navedeni znesek višji od 3.450,00 EUR. Tudi ko je toženka v peti pripravljalni vlogi opozorila, da tožnik pri izračunu ostanka dolga v V. pripravljalni vlogi ni upošteval "poplačila v družini" v višini 3.450,00 EUR, je le vztrajal pri svojih navedbah, ni pa navedel, da je ta znesek upošteval v okviru plačil A. in B. ali da je šlo v tožbi za pomoto. Tožnik torej niti s kasnejšim ravnanjem v pravdi ni dal povoda za zaključek, da navedba v tožbi v zvezi s plačilom spornega zneska ne drži.

9. Glede na navedeno argument sodbe o ujemanju med navedenim plačilom in listino o plačilih, ki jo je sestavila toženkina mati, ni pomemben za odločitev. Posledično ne gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodba opira na trditev tožnika, je neutemeljen tudi očitek o kršitvi razpravnega načela.

10. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja zmotnost zaključka, da toženka s plačili, izvedenimi po 15. 7. 2012, ni bila v zamudi. Zaključek sodbe temelji na izpovedbi priče Č. Č., tožnikove zunajzakonske partnerke, da sta tolerirala, da kupnina ni bila plačana v roku, ker so bili v sorodu, in ker sta jima toženka in njena mati zagotavljali, da bosta kupnino poravnali čim prej, ter da jima je potem tožnik postavil določen rok, po izteku katerega bo v primeru neizpolnitve uveljavljal plačilo po sodni poti.

11. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da toleriranje plačil po izteku roka, dogovorjenega s pogodbo, še ne pomeni, da je bil pogodbeni dogovor o roku plačila spremenjen. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela (7. člen ZPP). Toženka namreč ni niti zatrjevala, da sta se s tožnikom po sklenitvi pogodbe dogovorila za kasnejši rok izpolnitve.

12. Z vsemi plačili, izvedenimi na račun kupnine po dogovorjenem roku 15. 7. 2012, je bila torej toženka v zamudi (prvi odstavek 299. člena OZ). Tožnik zato utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanega dela kupnine (prvi odstavek 378. člena OZ).

13. Navedeno je narekovalo spremembo sodbe glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Pri izračunu je pritožbeno sodišče upoštevalo 288. člen OZ, po katerem se najprej odplačajo obresti, nato pa glavnica. Pritožbeno sodišče je upoštevalo v izpodbijani sodbi podane ugotovitve o višini in datumih delnih plačil. V okviru pravočasno plačanega zneska kupnine je na podlagi tožnikovih navedb (I. točka VI. pripravljalne vloge) upoštevalo poplačilo izvršb v višini 5.664,03 EUR, plačilo davka v višini 2.551,22 EUR, poračun elektrike v višini 420,00 EUR, plačilo računalnika v višini 450,00 EUR in plačilo are v višini 3.000,00 EUR, kar skupaj znaša 12.085,25 EUR. Ker tožnik ni navedel, kdaj je bilo izvedeno plačilo 3.450,00 EUR, je šteti, da je bilo izvedeno pravočasno. Pred nastankom zamude je bilo torej plačano 69.464,75 EUR. Ob upoštevanju delnih izpolnitev po poteku pogodbenega roka je toženka na dan 4. 12. 2015 dolgovala še 17.016,41 EUR. Podrobnejši izračun, izveden po programu Vrhovnega sodišča, je priložen tej sodbi.

14. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na določbah prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v dogovorjenem roku, 378. člena OZ, po kateri dolžnik, ki je v zamudi, dolguje zakonske zamudne obresti, in 381. člena OZ, po kateri je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka pri sodišču.

O toženkini pritožbi

15. Toženkini očitki zoper odločitev, po kateri je dolžna tožniku plačati 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2014, niso utemeljeni.

16. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti zaključka sodbe, da je tožnik dokazal, da je toženki izročil 13.500,00 EUR kot posojilo in da toženka ni dokazala, da bi šlo za pravno razmerje med tožnikom in njeno materjo. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnik na toženkin račun nakazal 3. 10. 2012 in 8. 10. 2012 po 5.000,00 EUR, 18. 10. 2012 pa 1.500,00 EUR ter toženkini materi 12. 10. 2012 v roke izročil še 2.000,00 EUR. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je ključna za dokazno oceno listina s popisom izvršenih plačil, ki jo je sestavila toženkina mati in v kateri je sama od plačanih zneskov kupnine, ki jo je toženka dolgovala tožniku, odštela znesek 12.000,00 EUR. V izpodbijani sodbi sta tudi izpovedbi tožnikove partnerke Č. Č. in toženkine matere C. C. glede na povezanost vsake od prič z eno od pravdnih strank pravilno ovrednoteni kot manj zanesljiva dokaza in njuna verodostojnost ocenjena v povezavi z vsebino listine. V pritožbi uveljavljene nedoslednosti v tožnikovih navedbah in v izpovedbi priče Č. Č. bodisi niso podane, bodisi niso take, da bi lahko imele večjo težo od listine, ki jo je sestavila toženkina mati. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je Č. Č. izpovedala, da z obravnavanim pogodbenim razmerjem ni seznanjena. Povedala je le, da ne ve, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede roka vračila posojila. Prav tako ne drži, da je tožnik sam zatrjeval, da je posojilno pogodbo sklenil s toženkino materjo. Resda je v peti vlogi navajal tako toženko kot njeno mater, vendar je iz navedb jasno razvidno, da so bila ravnanja toženkine matere opravljena za toženkin račun. Pomembne teže ne more imeti niti navedba na potrdilih o plačilih na toženkinih račun, namreč da gre za "nakazilo" in ne za "posojilo". Navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prepričljivost tožnikovih navedb o razlogu za vrnitev dela plačane kupnine nazaj toženki, so glede na listino obrobnega pomena. Kot je tožnik navedel v odgovoru na pritožbo, pa na drugi strani niti toženka ni navedla določne podlage za zatrjevani tožnikov dolg do njene matere.

17. Zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava in po ugotovitvi, da v ostalem niso podane niti zatrjevane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku iz naslova neplačane kupnine plačati 17.016,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015 (358. člen ZPP). V ostalem delu je tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, toženka pa s pritožbo ni uspela, je toženka dolžna tožniku povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka, sorazmeren uspehu v pravdi, sama pa ni upravičena do njihove povrnitve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh je dvotretjinski. Priznani stroški predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek v priglašeni višini (456,60 EUR po tar. št. 3210) in pavšalni znesek materialnih stroškov (20,00 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter sodno takso za pritožbo (405,00 EUR) in znašajo skupaj 986,45 EUR, delež, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku, pa 660,92 EUR. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v zvezi z njeno pritožbo. Ti znašajo 740,78 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek (587,20 EUR po tar. št. 3210) in za materialne stroške (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Toženka tako tožniku dolguje 1.401,70 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2773/2016
• VSL Sodba I Cp 2563/2017
• VSK sodba I Cp 338/2006