<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 2961/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.2961.2016
Evidenčna številka:VSL0082778
Datum odločbe:10.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
Institut:pogodbena kazen - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - zamuda z izpolnitvijo - uporaba prava - pobotni ugovor - trditveno in dokazno breme - uporaba posebnih gradbenih uzanc - dogovor o uporabi - prevzem dela - režijske ure

Jedro

Pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve (in dokaz) o nasprotnem.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da uporaba petega odstavka 251. člena OZ, če se pogodbeni stranki dogovorita za uporabo PGU, ne pride v poštev, in je zato pri presoji pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni (tudi, če bi bil prevzem res opravljen) treba upoštevati le 55. uzanco PGU. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).

Zahtevka za plačilo pogodbene kazni namreč ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo (celotne) odškodnine v delu, v katerem se prekrivata. Le če je obseg škode višji, se lahko terja razlika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„I. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.970,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila.

II. a) Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 8.018,57 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2014.

b) Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.000,00 EUR.

III. Terjatev tožeče stranke v višini 10.970,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje in terjatev tožene stranke v višini 8.018,57 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2014 se pobotata za znesek 8.018,57 EUR.

IV. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141628/2014 z dne 22. 10. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.951,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 47,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014 dalje do plačila.

V ostalem se sklep razveljavi in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.530,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 151,20 EUR zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.446,55 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: a) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 11.132,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila in da ne obstajata terjatvi tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.018,57 EUR in v znesku 2.000,00 EUR; b) delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 141628/2014 z dne 22. 10. 2014 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 11.132,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2014 dalje do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 178,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2014 dalje do plačila; c) v ostalem sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 1.349,64 EUR s pripadki zavrnilo; d) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.212,66 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlagata toženca. Navajata, da izpodbijata vse točke sodbe, vendar v nadaljevanju povesta, da je odločitev v zavrnilnem delu pravilna(1). Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnika v celoti zavrnjen. Priglašata pritožbene stroške.

Pri odločitvi glede plačila režijskih ur sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Trditve tožnika so bile glede tega dela terjatve pavšalne. Trditveno in dokazno breme zato ni prešlo.

Strošek nadzornika je bil izkazan z računi in izpovedbami. Sodišče je spregledalo, da je zaradi daljšega trajanja nadzora dodatno plačilo povsem logično. V tem delu je dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, nepravilna je tudi odločitev.

Roka za uveljavljanje pogodbene kazni nista zamudila. Začetek dela drugih delavcev ne pomeni prevzema objekta, kar v nadaljevanju podrobneje pojasnita. V nepremičnino sta se vselila šele junija 2016. Toženca z vpisom v gradbeni dnevnik 21. 3. 2014 nista bila obveščena o zaključku del, tak vpis tudi ne pomeni prevzema objekta. Opozarjata na določila Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU), ki se nanašajo na prevzem. Do prevzema kot ga definirajo PGU, ni prišlo. Ni jasno, kako naj bi si v dani situaciji toženca pravico do pogodbene kazni pridržala. Tožnikove neskrbnosti glede prevzema ni mogoče prelagati v breme tožencev. Soglašata, da mora biti končni obračun, do katerega lahko stranka po PGU uveljavlja pogodbeno kazen, izvršen v razumnem roku. Toženca sta pogodbeno kazen uveljavila 11. 4. 2014. Če bi bil istega dne opravljen prevzem in narejen končni obračun, bi bilo to nedvomno v razumnem roku. To v nadaljevanju obrazložita. Menita, da PGU izrecno podaljšujejo rok za uveljavljanje pogodbene kazni in zato stranka, ki si uveljavljanja te kazni ob prevzemu ne pridrži, to lahko stori tudi kasneje ob končnem obračunu, če je ta izvršen v razumnem roku. Del pogodbenih obveznosti predstavlja tudi izročitev menic in za razlikovanje med njimi, kot to stori sodišče prve stopnje v 15. točki, ni podlage. Tudi neizpolnitev te obveznosti pomeni, da uveljavljanje pogodbene kazni ni bilo prepozno.

Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da jo je v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločitve, treba zavreči, v ostalem pa zavrniti. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka za plačilo režijskih ur. Ker sta toženca to terjatev delno plačala, bi morala pojasniti, kaj priznavata in kaj ne. Pravilna je tudi odločitev glede plačila nadzornika. Opozarja, da toženca nista upravičena sočasno uveljavljati pogodbene kazni in škode. Vztraja, da sta za zamudo z deli odgovorna toženca zaradi zapleta z izolacijo. Sodišču očita, da se do pojasnil dveh prič in dejstva, da je bila na objektu dodatno predvidena drenaža in izpeljava meteornih vod stran od hiše, ni opredelilo. Tudi, če bi bil zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljen, bi bilo treba upoštevati dogovor glede popusta. Dodatno uveljavljanje pogodbene kazni je v nasprotju z dobro vero in poštenjem. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je njeno uveljavljanje prepozno. Dela so bila prevzeta. Njun nadzornik se je dogovorjene primopredaje udeležil, a brez razlogov odšel. Novi izvajalec je z deli nadaljeval tam, kjer je tožnik prenehal. Toženca, ki sta bila z zaključkom del seznanjena, bi morala pogodbeno kazen uveljavljati najpozneje takrat. Priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo (med drugim) zahteval tudi plačilo enajstih (še) neplačanih režijskih ur(2) v znesku 148,50 EUR - brez DDV oziroma 162,61 EUR z DDV. Materialno trditveno in dokazno breme, da je delo opravil in da je do plačila upravičen in v kakšni višini, je bilo na tožniku. Res je, da pravila o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) omogočajo prehajanje procesnega trditvenega in dokaznega bremena od ene na drugo stranko, vendar do tega pride šele, ko stranka, ki je določeno dejstvo po materialnem pravu dolžna zatrjevati in dokazati, s tem uspe. Šele tedaj nastopi položaj, ki od nasprotne stranke terja trditve (in dokaz) o nasprotnem(3). Preneseno na konkretni primer to pomeni, da bi moral tožnik, saj sta toženca utemeljenosti zahtevka v tem delu ugovarjala(4), navesti ne le, da gre za režijsko delo KV delavca po ceni 13,50 EUR/uro(5), ampak pojasniti tudi, na kakšno delo se obračunane ure nanašajo in kdaj so bile opravljene, vse to pa nato tudi izkazati. Na presojo, da je to njegovo trditveno in dokazno breme, ne more vplivati dejstvo, da sta toženca, od skupno devetnajstih obračunanih ur v končnem računu (priloga A3), pred vložitvijo tožbe plačala vrednost osmih. Kaj je ostalo sporno, bi lahko tožnik ugotovil iz zapisov v gradbeni dnevnik ali na drug način. Lahko bi tudi trdil in dokazal, da je upravičen do plačila vseh devetnajstih (in ne le osmih) ur, torej, da je delo v tem obsegu opravil in da je do plačila zanj po sklenjeni pogodbi upravičen v celoti. Tožnik teh trditev (in dokazov) ni ponudil. Procesno trditveno in dokazno breme zato na toženca (še) ni prešlo. Povedano drugače: toženca bi bila dolžna svoj ugovor glede režijskih ur konkretizirati šele, ko bi tožnik podal ustrezne trditve in jih tudi izkazal. Očitek, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme nepravilno naložilo tožencema, je zato utemeljen, odločitev pa v tem delu nepravilna.

Terjatev tožnika do tožencev iz naslova še neplačanih izvedenih del po pogodbi z dne 20. 9. 2013 zato ni 11.132,95 EUR, ampak 10.970,34 EUR (11.132,95 – 162,61 EUR).

6. Tožnik bi moral svoje pogodbene obveznosti izpolniti do 18. 11. 2013. Dela je po lastnih trditvah končal šele 21. 3. 2014, po trditvah tožencev pa celo kasneje. Tožnik je torej že ob upoštevanju lastnih trditev o zaključku del, pogodbeni rok zamudil za 123 dni. Zastoj, do katerega je prišlo zaradi vgradnje neustrezne toplotne izolacije, je trajal po ugotovitvah sodišča prve stopnje (le) od 25. 10. 2013 do 25. 11. 2013 (31 dni). Ker že preostala zamuda, za katero tožnik ni dokazal, da je nastala iz vzroka, za katerega ne odgovarja(6), daje tožencema podlago za uveljavljanje maksimalne pogodbene kazni, zatrjevani dogovor glede dodatnega popusta zaradi „zapleta“ z izolacijo, na pravico tožencev do pogodbene kazni ne more vplivati. Iz istega razloga je nerelevantno tudi vprašanje, ali sta za zamudo zaradi menjave izolacije odgovorna toženca ali tožnik. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je vzrok za zastoj gradnje, do katere je prišlo zaradi menjave izolacije, na strani tožnika in se pri tem v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 10 in 11 sodbe. Ob tem ne drži, da bi sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbi prič A. A. in B. B., saj je njuni izpovedbi v razlogih posebej izpostavilo. Ob oceni ostalih izvedenih dokazov (to je elektronskega sporočila nadzornika z dne 21. 10. 2014, izpovedbe prve toženke in priče C. C., izpisa kataloga proizvajalca, gradbenega dnevnika za dne 25. 10. 2013 ter dopisa predstavnika proizvajalca) pa jima utemeljeno ni sledilo in je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik trditev, da je vgradnjo materiala Fibran XPS Etics naročil nadzornik in da gre za ustrezen nadomestni material, ni dokazal. Na presojo, da material Fibran XPS Etics za uporabo v kletnih prostorih ni ustrezen in sta zato toženca upravičeno zahtevala zamenjavo, tudi ne morejo vplivati v odgovoru na pritožbo izpostavljene okoliščine, da naj bi objekt stal na terenu, kjer ni zadrževanja vode, dodatno pa naj bi bila predvidena tudi drenaža in izpeljava vode stran od hiše ter vgrajena čepasta folija. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz kataloga proizvajalca (B22) izhaja, da material, ki je bil prvotno vgrajen, ni primeren za uporabo v zemlji oziroma kletnih prostorih. Pri tem proizvajalec ne dela izjem glede vrste terena in morebitne drenaže oziroma odvajanja vode. Enako izhaja tudi iz odgovora predstavnika proizvajalca (B2).

7. Ne glede na ugotovitev, da je pri izpolnitvi pogodbe s strani tožnika prišlo do zamude in da slednji ni dokazal, da je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja (250. člen OZ), pa je sodišče prve stopnje pobotni ugovor, ki se nanaša na pogodbeno kazen, zavrnilo. Ugotovilo je, da je na objektu v marcu 2014, po tem, ko je tožnik zaključil dela, z deli začel izvajalec za izgradnjo strehe. Presodilo je, da sta toženca s tem v smislu 112. uzance PGU, prevzela objekt. Ker si ob tem (oziroma v primernem roku) nista pridržala pravice do uveljavljanja pogodbene kazni, sta to pravico, ob upoštevanju petega odstavka 251. člena OZ, izgubila.

8. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da uporaba petega odstavka 251. člena OZ, če se pogodbeni stranki dogovorita za uporabo PGU, ne pride v poštev, in je zato pri presoji pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni (tudi, če bi bil prevzem res opravljen) treba upoštevati le 55. uzanco PGU(7). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa(8) že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).

9. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnikoma, da je presoja sodišča prve stopnje, da je bil s strani tožnika zgrajen objekt sprejet in izročen v marcu 2014, ko je na objektu pričel z deli drug izvajalec, nepravilna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa do izročitve in prevzema del ni prišlo niti na kakšen drug način.

10. Glede na način sodelovanja strank pri izročitvi in sprejemu opravljenega dela PGU pozna tri osnovne načine, ki imajo vsi enake pravne posledice.

Prvi način je obojestranska izročitev in prevzem, pri katerem sodelujeta obe stranki hkrati in o tem podpišeta zapisnik (113. uzanca PGU). V konkretnem primeru, kar ni sporno, do take izročitve in sprejema ni prišlo.

Drugi način je izvajalčeva enostranska izročitev, do katere lahko pride, če je naročnik v zamudi s prevzemom. Do takšne zamude pride, če mu izvajalec omogoči opravo prevzema (s tem, da ga obvesti, da je objekt končan in o tem, kdaj ga lahko prevzame – glej 110. uzanco PGU - ter mu da tudi možnost, da ga pregleda - prvi odstavek 633. člena OZ), naročnik pa se pozivu ne odzove ali brez utemeljenega razloga odkloni prevzem (pravilno) opravljenega dela. V takem primeru izvajalec sam (enostransko) sestavi zapisnik o prevzemu in izročitvi in ga pošlje naročniku. Posledice izročitve in prevzema nastanejo z dnem, ko izvajalec naročniku pošlje tak zapisnik (114. uzanca PGU). V konkretnem primeru tožnik v odgovoru na pritožbo v zvezi s tem ponovno izpostavlja svoje trditve, da je nadzornika obvestil o končanju del in ga pozval k prevzemu, ta pa je nato dogovorjenega dne (21. 3. 2014) s prevzema odšel brez razloga, zaradi česar je tožnik v gradbeni dnevnik vpisal, da je dela končal. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta dejstva, tudi če bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo, ne bi dajala podlage za zaključek, da je do izročitve in prevzema tega dne prišlo. Tožnik bi bil namreč v vsakem primeru, da bi lahko govorili o izročitvi in sprejemu, dolžan sestaviti zapisnik in ga poslati tožencema. Da bi to naredil, pa ni trdil. Zapisnika in njegove vročitve naročniku pa ne more nadomestiti vpis v gradbeni dnevnik, da so dela končana. V konkretnem primeru zato tudi do enostranske izročitve s strani tožnika ni prišlo.

Naročnik lahko opravi prevzem objekta tudi konkludentno s tem, da začne objekt uporabljati, ne da bi pogodbenika pred tem opravila obojestransko izročitev in prevzem. V takem primeru se šteje, da sta bila izročitev in prevzem opravljena (že) z dnem, ko je naročnik objekt začel uporabljati (112. uzanca PGU). V konkretnem primeru je bilo med pravdnima strankama že pred sodiščem prve stopnje sporno in je sporno tudi v pritožbenem postopku, ali sta toženca s tem, ko sta na objekt pripeljala izvajalca strehe, začela z uporabo v smislu 112. uzance PGU. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožnikoma, da začetek strešnih del ni nujno odvisen od dokončanja (vseh) predhodno izvedenih gradbenih del. Zato začetek strešnih del (sam po sebi) še ne pomeni, da je naročnik s tem začel (do takrat zgrajen) objekt uporabljati v smislu 112. uzance PGU oziroma, da je konkludentno prevzel delo predhodnega izvajalca. Pritožbeno sodišče sicer možnosti, da do tega ob določenih konkretnih okoliščinah lahko pride, ne izključuje, vendar pa takšnih okoliščin tožnik ni zatrjeval. S pavšalno trditvijo, da so drugi izvajalci nadaljevali delo tam, kjer ga je tožnik končal, trditvenemu bremenu v tem pogledu ni zadostil. Pritožbeno sodišče zato, drugače kot sodišče prve stopnje zaključuje, da s tem, ko je na objektu začel z delom izvajalec strehe, do konkludentnega prevzema izvedenih del, ki jih je izvedel tožnik, ni prišlo.

11. Toženca, ki sta pogodbeno kazen uveljavljala z dopisom njunega nadzornika 11. 4. 2014, ko je ta tožniku poslal predlog končnega obračuna, sta zato to storila pravočasno. Pritožbeno sodišče zato, ob upoštevanju ostalih ugotovitev, ki se nanašajo na zamudo, njeno trajanje in odgovornosti zanjo, ugotavlja, da terjatev tožencev do tožnika v višini 8.018,57 EUR z zapadlostjo 20. 4. 2014, obstoji.

12. Pritožnika pa neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je ugotovilo, da ne obstoji njuna terjatev do tožnika v višini 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče v tem delu soglaša z razlogi, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in se zato nanje v izogib ponavljanju le sklicuje. Dodaja le to, da dodatno plačilo, če je bila cena nadzora dogovorjena na objekt, ni samo po sebi logično. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ob upoštevanju trditev in izvedenih dokazov zaključilo, da toženca škode nista izkazala. Je pa odločitev, da terjatev tožencev ne obstoji pravilna tudi zato, ker toženca nista trdila (seveda pa tudi ne izkazala), da jima je sicer nastala škoda, ki za vtoževani znesek 2.000,00 EUR presega pogodbeno kazen. Zahtevka za plačilo pogodbene kazni namreč ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo (celotne) odškodnine v delu, v katerem se prekrivata. Le če je obseg škode višji, se lahko terja razlika (drugi odstavek 253. člena OZ).

13. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo za 162,61 EUR nižjo terjatev tožnika do tožencev, ugotovilo obstoj terjatve tožencev do tožnika v višini 8.018,57 EUR, opravilo pobotanje, nato pa spremenilo odločitev tudi v točki III izreka tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo še za znesek 8.181,18 EUR (8.018,57 EUR + 162,61 EUR) s pripadki in tudi v tem delu (za znesek 1.349,64 EUR s pripadki je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo že sodišče prve stopnje) tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi jasnosti pa je celoten izrek oblikovalo na novo, torej tako kot se glasi po spremembi. V ostalem je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo.

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba na novo odločiti tudi o stroških celotnega postopka. Tožnik je ob upoštevanju odločitve pritožbenega sodišča v postopku uspel s približno 24 %, toženca pa s 76 %. Pritožbeno sodišče je sorazmerno uspehu tožnika temu najprej priznalo sorazmerno manjši znesek izvršilnih stroškov (namesto za znesek 178,93 EUR je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 47,71 EUR izvršilnih stroškov). Tožniku je pred sodiščem prve stopnje nastalo tudi 1.496,81 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v pritožbenem postopku pa strošek z odgovorom na pritožbo v višini 690,58 EUR (nagrada za postopek 545,60 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje 0,45 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR in 22% DDV), skupaj torej 2.187,39 EUR. Glede na uspeh v postopku je upravičen do povračila 524,97 EUR. Tožencema je pred sodiščem prve stopnje nastalo 1.344,66 EUR stroškov, v pritožbenem postopku pa (ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe in zastopanja dveh strank) 1.249,44 EUR stroškov (nagrada za postopek 647,90 EUR, 22% DDV in taksa 459,00 EUR), skupaj torej 2.594,10 EUR. Glede na uspeh sta upravičena do povračila 1.971,52 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencema povrniti 1.446,55 EUR. Plačilo je dolžan izvršiti v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

-------------

Opr. št. (1): Pritožbeno sodišče zato šteje, da s pritožbo izpodbijata sodbo le v preostalih delih (točke I, II, III in IV).

Op. št. (2): Toženca sta namreč pred vložitvijo tožbe z zneskom 6.017,06 EUR dne 12. 6. 2014 tožniku plačala tudi osem (od skupno devetnajstih) režijskih ur oziroma znesek 108,00 EUR (brez DDV).

Op. št. (3): Glej odločbo II Ips 755/2007, II Ips 308/2013 ter Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 345 in naslednje.

Op. št. (4): Navedla sta, da tožnik teh ur ne more dokazati oziroma utemeljiti (list. št. 48) in da že nadzornik teh ur ni priznal.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je še ta „navedba“ povzeta iz priloge končnega računa. Tožnik sicer v samih tožbenih navedbah trditev glede tega dela zahtevka sploh ni ponudil.

Op. št. (6): Iz razlogov izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožnik zamudo opravičeval z zamudami drugih izvajalcev, česar pa ni konkretiziral, niti ni o tem zagotovil nobenih dokazov (glej razloge na strani 9 sodbe). Zamudo je opravičeval tudi z nizkimi temperaturami, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo: najprej zato, ker naj bi do nastopa nizkih temperatur prišlo že po izteku pogodbenega roka, predvsem pa zato, ker je šlo za predvidljivo okoliščino, na katero bi moral tožnik ob sklepanju pogodbe računati, moral pa bi toženca o vzrokih za zamudo tudi pisno obveščati.

Op. št. (7): Ta določa, da se uveljavitev pogodbene kazni lahko zahteva najpozneje do dokončnega obračuna.

Op. št. (8): Glej sodbo in sklep VSL I Cpg 1359/2010 in I Cpg 768/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 250, 251, 251/5, 253, 633, 633/1

Uzance
Posebne gradbene uzance (1977) - uzanca 110, 112, 113, 114

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4MTU1