VSL sodba I Cp 996/2017

Jedro

Tožnica ni izkazala trditev, da omenjeni znesek za nakup stanovanja ni predstavljal materinega darila, temveč posojilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka glede stroškovne odločitve tako spremeni, da se znesek 5.323,58 EUR zniža na 3.836,38 EUR,

sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da zapustnica A. in tožnica nista sklenili darilne pogodbe za znesek 5.000 DEM za nakup stanovanja na ... Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.323,58 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo tožnica. Opozarja, da je na glavni obravnavi izpovedala, da je znesek 5.000 DEM vrnila materi. Sodišče se je oprlo zgolj na darilno pogodbo iz leta 1993, v kateri ni zahteve za povračilo teh sredstev, ni pa obrazložilo, zakaj ustni dogovor med zapustnico in tožnico ni veljal. Iz sodbe ne izhaja, zakaj izjava tožnice ni verodostojna. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka. Ker sodišče v ponovljenem postopku ni opravilo glavne obravnave, pavšalna nagrada odvetniku v ponovljenem postopku v višini 1.487,20 EUR ne pripada. Stroški za zgolj ugotovitveno pravdo so previsoki. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in samo odloči o zadevi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločalo le še o zahtevku tožnice, da z zapustnico ni sklenila darilne pogodbe za znesek 5.000 DEM za nakup stanovanja na ... in da se ta znesek ne všteva v njen dedni delež. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da tožnica ni izkazala trditev, da omenjeni znesek ni predstavljal materinega darila, temveč posojilo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala vračila zneska 5.000 DEM, in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz 11. točke obrazložitve sodbe. Bistveno je, da tožnica, kljub ugovorom tožene stranke, ni navedla nobenih konkretnih okoliščin glede vračila prejetega denarja, darilni namen pa izhaja iz pogodbe iz leta 1993. Pritožbene navedbe, v katerih se tožnica pavšalno sklicuje na ustni dogovor med njo in zapustnico, dokazne ocene sodišče prve stopnje ne morejo omajati.

5. Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov toženi stranki neutemeljeno priznalo nagrado za ponovljeni postopek v višini 1.487,20 EUR, saj ob tem ni upoštevalo določila četrtega odstavka 3. opombe tretjega dela odvetniške tarife, po katerem se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Toženi stranki torej pripada zgolj ena nagrada za postopek na prvi stopnji, saj je ta ves čas enaka, in sicer v višini 1.487,20 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o stroških, vsebovan v sodbi, spremenilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 502/2015
• Sodba II Ips 382/99
• VSRS Sklep II DoR 405/2021