<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 2385/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.2385.2016
Evidenčna številka:VSL0081693
Datum odločbe:09.02.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:obnova postopka - novo dejstvo - sodba VSRS - zakonita odpoved koncesijske pogodbe

Jedro

Obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov (točka 10 prvega odstavka 394. člena ZPP) je mogoča le ob podani možnosti, da bi nov dokaz vplival na ugodnejšo sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog tožene stranke dovolilo obnovo postopka, razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3293/2010-III z dne 23. 3. 2015 v zvezi s sodbo VSL I Cp 1884/2015 z dne 30. 9. 2015 (točka I. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.528,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo sklepa tako, da se obnova postopka ne dovoli. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pogoji za obnovo postopka po 394. členu ZPP, zlasti po 10. točki prvega odstavka tega člena, niso podani. Sodba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožena stranka, ne pomeni novote, na podlagi katere bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba. Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek oprla na pravnomočno in izvršljivo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 2155/2009 z dne 22. 1. 2010, ki je vzpostavila protipravno ravnanje tožene stranke. Na tej podlagi je bila ugotovljena protipravnost, medtem ko se s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 64/2014 ne spremeni nič. Nanaša se le na zakonitost odpovedi pogodbe, ki ne posega v odločitev Upravnega sodišča. Zaradi tam ugotovljene protipravnosti se je štelo, da je v vmesnem času, ko tožnica ni mogla opravljati koncesijske dejavnosti, oškodovana za pričakovani dobiček. Tega dejstva sodba Vrhovnega sodišča RS ne spremeni. Zmotne so ugotovitve v točki 10 izpodbijanega sklepa, ko sodišče navaja, da je odvzem koncesije posledica odpovedi koncesijske pogodbe. Tega Upravno sodišče ne navaja. Prav tako sodišče napačno navaja, da je tožeča stranka svojo odškodninsko tožbo oprla na nezakonito odpoved koncesijske pogodbe. V tožbi je zgolj opisala nezakonito odpoved koncesijske pogodbe, ni pa se nanjo sklicevala v smislu protipravnosti. V točki 12 obrazložitve sodišče sega na področje, ki ni predmet tega spora in presega okvire, o katerih mora odločiti v njem.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da sodba Upravnega sodišča ne more dati ravnanju tožene stranke značaja protipravnosti. Z njo je sodišče le odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sodba Vrhovnega sodišča RS ugotavlja, da je bila odpoved koncesijske pogodbe zakonita. S tem je pravnomočno odločeno, da tožeča stranka od 6. 10. 2009 (po izteku odpovednega roka) nima več veljavne koncesijske pogodbe. Odškodninski zahtevek tožeče stranke se opira na trditveno podlago, češ da je bila tožnica ovirana pri izvajanju dejavnosti v času po 15. 12. 2009. V postopku ji je bila priznana odškodnina, ker je sodišče menilo, da ji je tožena stranka v tistem času nezakonito preprečila poslovanje. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS to ne drži: od 6. 10. 2009 tožeča stranka ne bi smela več opravljati lekarniške dejavnosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je predlagala obnovo postopka, v katerem ji je bilo naloženo plačilo odškodnine zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja pri odvzemu koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti tožeči stranki v časovnem obdobju od 15. 12. 2009 do 25. 11. 2010. Uveljavljala je obnovitvena razloga po 10. in 9. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Opirala se je na novo dejstvo, da je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 64/2014 ugotovljeno, da je bila odpoved koncesijske pogodbe zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in s pravilnimi razlogi pojasnilo, da je uveljavljani obnovitveni razlog po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP podan in na tej podlagi predlogu za obnovo postopka ugodilo.

7. Ocene in ugotovitve, da je bil predlog za obnovo postopka pravočasen in dovoljen (točka 5 sklepa) pritožba ne graja. Kot pravilni ju sprejema tudi pritožbeno sodišče.

8. Obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov (točka 10 prvega odstavka 394. člena ZPP) je mogoča le ob podani možnosti, da bi nov dokaz vplival na ugodnejšo sodbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje v razlogih točke 9 in 13 sklepa, da je v obravnavanem primeru kavzalnost podana. Bistvena je ugotovitev, da je sodišče doslej opiralo presojo o zatrjevanem protipravnem ravnanju toženke na škodo tožeče stranke tudi na ugotovitvi, da je nezakonito odpovedala pogodbo o koncesiji in nato tožnici nezakonito odvzela koncesijo (točka 10 sodbe sodišča prve stopnje na red. št. 89 spisa in točka 8 sodbe sodišča druge stopnje na red. št. 97 spisa). Drži, da je tožeča stranka gradila element protipravnosti zlasti na odločbi o odvzemu koncesije, izdani v upravnem postopku. Ne drži pa pritožbena navedba, da je izključno upravna odločba vplivala na presojo o protipravnosti toženkinega ravnanja. Pritožnica v pritožbi sama priznava, da v svoji trdiveni podlagi ni mogla mimo predhodne odpovedi koncesijske pogodbe. Tudi sama je trdila, nato pa sodišče ugotovilo, da je bila slednja odpovedana nezakonito. Pritožbeni očitki v smeri protispisnih ugotovitev sodišča prve stopnje (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) torej ne držijo.

9. O zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe kot temelju za odvzem koncesije (in o pravnem vprašanju, ali je enostranska odpoved koncesijske pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, s strani koncedenta možna in dopustna) je med pravdnima strankama tekla posebna pravda. Ugotovitve sodišča o teku dveh postopkov (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa) so pravilne in imajo oporo v podatkih spisa. Nadaljnje ugotovitve o povezanosti obeh pravnih dogodkov pa so oprte na sodbo VS RS III Ips 64/2014 in ne na sodbo upravnega sodišča, kot zmotno trdi pritožba.

10. Obe dejstvi (odpoved koncesijske pogodbe in odvzem koncesije z odločbo tožene stranke) je v prvem odločanju sodišče ugotavljalo in obravnavalo kot ključni za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke v obravnavanem odškodninskem sporu. Predloženi novi dokaz, s katerim je ugotovljeno, da je toženka v okoliščinah konkretne zadeve zakonito odpovedala koncesijsko pogodbo(2), na kar se je opirala pri izdaji za tožnico sporne odločbe o odvzemu koncesije, nakazuje, da bi bila zanjo tudi v tem postopku lahko izdana ugodnejša odločba, če bi sodišče protipravnost ravnanja pri odvzemu koncesije presojalo tudi v luči možnosti prenehanja koncesijske pogodbe na podlagi enostranske odpovedi koncidenta. Tako je treba pritrditi sodišču in ne pritožnici, da je treba obnovo postopka iz navedenih razlogov dopustiti. Ali se bo tožena stranka z novim dokazom uspela razbremeniti zatrjevane odškodninske obveznosti oziroma dokazati, da je pri odvzemu koncesije ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo, pa bo stvar ponovne presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče jo bo opravilo v obnovljenem postopku. Razlogi v 12. točki izpodbijanega so zato res odveč, kot navaja pritožba. Vendar na pravilnost sprejete odločitve o obnovi postopka niso vplivali.

11. Pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo zoper sklep v zakonu ni predviden (365. člen ZPP). Stroški so bili zanj nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in naj jih trpi tožena stranka sama.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Ugotovitve v točki 11 sodbe VS RS III Ips 64/2014 z dne 28. 10. 2015.


Zveza:

ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1MDk5