VSL sklep II Cp 2575/2016

Jedro

Tožnik je vložil tožbo in v njej postavil/združil zahtevka, za katera je predpisana drugačna vrsta postopka. To je sodišče prve stopnje spregledalo. Ni namreč pomembno, kako je tožnik tožbo označil/naslovil, temveč, kaj z njo zahteva. In tožnik je zahteval dvoje (tako s tožbenim ténorjem, razdeljenim na dva dela, kot z navajanjem dejstev in dokazov v tožbi): varstvo pred motenjem posesti in varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice. Ker je sodišče celotno tožbo obravnavalo, kot da gre za varstvo pred motenjem posesti, je odločitev v delu, ki se nanaša na varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, nepravilna, saj 30-dnevni prekluzivni rok velja le pri motenjskih tožbah.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu z 28. 1. 2016 se ugodi in se ta sklep v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožba v tem delu zavrže, v preostalem (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) pa se razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožba proti sklepu s 16. 5. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 28. januarja 2016 zavrnilo tožnikov zahtevek in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, saj se je nepravilno ukvarjalo z zahtevkom tožbe pod točko I, točko II. pa je v celoti ignoriralo, s tem pa je odločitev arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je v 10. točki izpodbijanega sklepa sodišče kršilo načelo poštenosti postopka, saj bi moralo dati tožniku, ki je prava neuk, dovolj časa, da se pisno izjavi in preveri trditve toženca, tudi v primeru, če tožnik na naroku tega izrecno ni zahteval. Glede zavrnitve zahtevanega vpogleda v spis zaradi nesubstanciranosti dokaznega predloga pojasnjuje, da v 285. členu ZPP ni določeno, da je treba pogledati v celoten spis, ampak da sodišče odloči, kakšen del spisa je treba pogledati, ter da bi bilo določilo potrebno razlagati v korist šibkejše stranke. Nasprotuje zaključku sodišča, da je podal nezadostno trditveno podlago, s tem pa je kršena pravica do vsebinske obravnave, saj ni pojasnjeno, kakšno trditveno podlago bi moral postaviti. Navedel je jasno in zadostno, v čem in na kakšen način je bila posest motena, in da je motenje v nasprotju z 10. členom OZ, zato postopek s tem, ko sodišče teh trditev dejansko ni upoštevalo, ni bil pošten. Nadalje navaja, da toženec ni ugovarjal prekluzije tožbe, zato je sodišče ne more upoštevati. Tožba ni bila vložena prepozno, saj zoper toženca ni bilo mogoče vložiti tožbe že prej, leta 2012, ko je bila tožba vložena zoper takratnega lastnika P. N. Gre za dve tožbi z dvema različnima tožencema ter obe sta bili vloženi pravočasno. Navaja, da gre v predmetni zadevi za negatorno tožbo za zavarovanje lastninske pravice in preprečevanje škodljivih posledic, zato 30-dnevni rok ne pride v poštev, temveč je treba uporabiti splošni zastaralni rok. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj se lastninska pravica varuje s posebnimi lastninskimi tožbami, med katerimi je tudi opustitvena (negatorna) tožba, s katero lastnik zahteva zaščito pred vznemirjenjem, če ga kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice (99. člen SPZ). Predlaga ustrezno spremembo sklepa, podredno njegovo razveljavitev.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Z sklepom s 16. maja 2016 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog tožnika za izdajo dopolnilnega sklepa zavrne.

5. Tudi ta sklep tožnik izpodbija. Navaja, da ne drži, da je sodišče odločilo tudi o II. točki tožbenega zahtevka ter zato bi moral biti izdan dopolnilni sklep. Sodišče prve stopnje ni nikjer v obrazložitvi sklepa z 28. 1. 2016 navedlo razlogov, zakaj toženec ni obvezen preprečiti nevarnosti za tožnika tako, da postavi snegobrane na južni strani strehe, kakor je to predlagal v II. točki tožbe. Prav tako ni obrazložitve, zakaj tožnik ni upravičen postaviti zahteve, ki je predmet II. točke tožbe, saj je tudi ta točka vsebinski zahtevek tožnika, da se prepreči trajna motnja (negatorna tožba) mirnega posestva. Predlaga ustrezno spremembo sklepa, podredno njegovo razveljavitev.

6. Pritožba proti sklepu z 28. 1. 2016 je utemeljena, proti sklepu s 16. 5. 2016 pa ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z 28. januarja 2016

7. Tožnik je vložil tožbo in v njej postavil/združil zahtevka, za katera je predpisana različna vrsta postopka. To je sodišče prve stopnje spregledalo. Ni namreč pomembno, kako je tožnik tožbo označil/naslovil, temveč, kaj z njo zahteva (primerjaj prvi odstavek 180. člena ZPP). In tožnik je zahteval dvoje (tako s tožbenim ténorjem, razdeljenim na dva dela, kot z navajanjem dejstev in dokazov v tožbi): varstvo pred motenjem posesti in varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice, pri čemer drugi del zahtevka (pravno) utemeljeval še z zahtevo po odstranitvi škodne nevarnosti – actio popularis po 133. členu OZ.

8. Za postavljena zahtevka ne le, da je podana povsem druga pravna podlaga, temveč je predpisana tudi drugačna vrsta postopka: za prvi zahtevek postopek v sporih zaradi motenja posesti, za drugega redni pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka/oba dela zahtevka obravnavalo po postopku za motenje posesti ter tudi kot materialnopravno podlago uporabilo določbe SPZ o motenju posesti, ne da bi upoštevalo določbo 182. člena ZPP, na podlagi katere bi ugotovilo, da tovrstna kumulacija zahtevkov v eni tožbi ni možna ter bi en del zahtevka izločilo v drug spis. Vendar gre za relativno kršitev postopka, ki je pritožnik ne uveljavlja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev presojalo s stališča pravilnosti uporabe materialnega prava za enega in za drug zahtevek.

9. Prvi zahtevek oziroma prvi del zahtevka (prvi odstavek tožbenega ténorja) je po svoji vsebini tipičen za zahtevke v postopkih zaradi motenja posesti in združuje t. i. prepovedni in ugotovitveni del, v katerem tožnik opiše domnevna motilna dejanja (da restitucijskega dela zahtevek ne vsebuje, je logično, ker, kot izhaja iz tožbenih navedb, gre za nanos in padanje snega, ki je že skopnel).

10. Pritožbene navedbe, da tožbe proti tožencu ni bilo mogoče vložiti že leta 2012, ker takrat še ni bil lastnik, vendar je bila tožba vložena proti takratnemu lastniku, ter da sta bili obe tožbi pravočasni, niso utemeljene. Pritožnik namreč izrecno ne izpodbija (sicer pravilne) kvalifikacije sodišča prve stopnje, da gre za nadaljevano motilno ravnanje. Za to ugotovitev je bistveni kriterij, ali to motenje poteka daljše časovno obdobje, na isti način, ter da prvotno stanje v vmesnem času ni bilo ponovno vzpostavljeno. Ker pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest, ter ker sprememba lastništva na nepremičnini za odločitev o (ne)pravočasnosti ni odločilna, so pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožba zaradi motenja posesti vložena prepozno in bi jo moralo zavreči, pa je tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo. Ker je tožniku v interesu, da je njegova tožba zavržena in ne da je njegov zahtevek zavrnjen (čeprav pri motenju posesti bistvene razlike ni), je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi po uradni dolžnosti ugodilo ter izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je tožbo glede prvega odstavka tožbenega ténorja zavrglo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Glede drugega odstavka tožbenega zahtevka je pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se lastninska pravica varuje s posebnimi lastninskimi tožbami, med katerimi je tudi opustitvena (negatorna) tožba, utemeljen. Tožnik je s tem delom tožbenega zahtevka od toženca zahteval, da postavi takšne snegobrane, ki bodo preprečili padec snega oziroma preprečili povzročitev nevarnosti ali da odstrani vgrajene sončne kolektorje ali na drug način zagotovi varno uporabo parcele tožnika. Takšen zahtevek je tipičen pri tožbah zaradi vznemirjanja lastninske pravice, kar je tožnik v tožbi tudi ustrezno dejstveno in dokazno podkrepil. Sodišče bi ta del zahtevka moralo presojati po določbah SPZ o negatorni tožbi, česar ni storilo. Rok za vložitev te tožbe ni 30 dni, zato so ugotovitve o nepravočasnosti tožbe v tem delu zmotne, prav tako pa je tožnik po pozivu sodišča po tej podalgi podal zadostno trditveno podlago (sodišče je njegove trditve presojalo s stališča, da gre za motenje posesti, zato je zmotno zaključilo, da manjka trditev o dosedanjem izvrševanju posesti in nastalem motenju). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev glede drugega odstavka I. točke (in posledično v II. točki izreka) ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (365. člen ZPP). Sodišče bo moralo v nadaljevanju izčrpati doslej izostalo pravno podlago – varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice (99. člen SPZ), podredno pa tudi preveriti utemeljenost zahtevka po 133. členu OZ – ter o tem zahtevku odločiti s sodbo.

O pritožbi proti sklepu s 16. maja 2016

13. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da lahko stranka predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu zahtevka. Tožnik ne more predlagati izdaje dopolnilnega sklepa, ker je obrazložitev sklepa po njegovem mnenju pomanjkljiva, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 510/2018
• VSL sklep I Cp 3329/2016
• VSL sklep II Cp 1426/2010