VSL sodba I Cp 2983/2016

Jedro

Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 106369/2015 z dne 15. 9. 2015, in sicer v prvem odstavku izreka, po katerem je toženka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati glavnico v višini 1.236,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka, po katerem je toženka v roku 8 dni dolžna tožniku plačati izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 118,50 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka, nasprotuje višini glavnice in navaja, da je v postopku ugovarjala zastaranje terjatve po računu 08/2014 v znesku 236,27 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 22. 9. 2014. Za navedeno terjatev velja enoletni zastaralni rok, česar pa sodišče ni upoštevalo. Zaradi nepravilne razlage zastaranja terjatve je nepravilno določena tudi višina glavnice.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami – v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da v pritožbi ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 2. 4. 2008, ki je bila z vlogo toženke z dne 27. 12. 2011 spremenjena v delu, ki določa naročniški paket. Tožnik je v dopolnitvi tožbe natančno obrazložil, da mu toženka na podlagi neplačanih računov dolguje znesek 1.236,30 EUR s pripadki, česar toženka ni obrazloženo prerekala. Sodišče prve stopnje je zato v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP ta dejstva štelo za priznana. Poleg tega pa je ugotovilo, da je tožnik svojo terjatev tudi izkazal, in sicer s predloženimi računi in izpiskom odprtih postavk. Ugovor toženke glede zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 355. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju OZ) zavrnilo. Ker je vtoževana terjatev dospela v plačilo v septembru 2014, v oktobru 2014 in v novembru 2014, je enoletni zastaralni rok pričel teči s 1. 1. 2015. Terjatev bi tako zastarala šele konec leta 2015, tožnik pa je predlog za izvršbo vložil dne 11. 9. 2015. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v veljavi.

7. Odločitev je pravilna in zakonita. Tožnik uveljavlja terjatev iz naslova uporabe telefona, za katero v skladu s 3. točko prvega odstavka 355. člena OZ velja enoletni zastaralni rok. Ta prične teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Terjatev po računu za storitve 08/2014, na katero se sklicuje pritožnica, je v plačilo dospela dne 22. 9. 2014, kar pomeni, da je enoletni zastaralni rok pričel teči po poteku leta 2014, torej z dnem 1. 1. 2015, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena terjatev bi tako zastarala šele dne 1. 1. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predlog za izvršbo vložil dne 11. 9. 2015, zato je bil predlog pravočasen, pritožbeni očitek o zastaranju pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine glavnice zato pravilno upoštevalo tudi navedeno terjatev.

8. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da pritožbeni razlog ni utemeljen, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev in nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s 353. členom ZPP je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3021/2015
• VSL Sodba in sklep II Cp 333/2018
• VSL sodba II Cp 170/2015