VSL sklep II Kp 26606/2016

Jedro

V obravnavanem primeru je že z odreditvijo pripora v tem kazenskem postopku prišlo do zakonitega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja, z izpodbijano odločitvijo pa je bila odrejena nujna prepoved dopisovanja in telefonskih stikov med soobdolžencema zaradi specifičnih okoliščin tega kazenskega primera, povezanih s sostorilstvom, njuno partnersko zvezo, z vrsto, težo in naravo storjenih kaznivih dejanj, obdolženkino nosečnostjo in dejstvom, da ima obdolženka še tri mladoletne otroke. Omejitve so posledica izvrševanja pripora, z namenom preprečiti dogovarjanje med soobdolžencema, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega in petega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo nadzor pisemskih pošiljk in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornikov A. A. in B. B. z osebami izven njunega zavoda in sicer tako, da se prepove vsakršna pisna in telefonska komunikacija med pripornikoma A. A., ki se nahaja v ZPKZ Ig in B. B., ki se nahaja v ZPKZ Ljubljana. Določilo je tudi način in obseg nadzora ter da nadzor pisemskih pošiljk izvaja predsednica senata, ki odreja vse potrebno, nadzor telefonske komunikacije na način, da pripornikoma preko zavodskih telefonov ne bo omogočena medsebojna komunikacija, pa izvaja pristojna oseba zavoda, ki jo imenuje direktor zavoda.

2. Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornica obdolženke se je pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepravilne uporabe določb 209. člena ZKP, kršitve ustavne pravice do družine iz 25. člena Ustave in kršitve 5., 12. in 10. člena Evropske konvencije za človekove pravice ter predlagala, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Zagovornik obdolženca se je pritožil zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Izvrševanje pripora posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je urejeno z zakonom. ZKP ureja položaj pripornikov, njihove pravice in dolžnosti med izvrševanjem pripora, omejitve teh pravic ter nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo izvrševanja pripora. Podrobnejše predpise o izvrševanju pripora vsebujejo Pravilnik o izvrševanju pripora ter Hišni redi zavoda, v katerem se izvršuje pripor. Zoper pripornika se smejo uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP). Pripornik je lahko omejen samo v tistih pravicah, glede katerih je v zakonu izrecno določeno, da se lahko omejijo, in če je to nujno potrebno za zagotovitev namena pripora.

5. Oba obdolženca sta podala sodišču prošnjo za dovolilnico za obisk obdolženca B. B. pri obdolženi A. A. kar pa je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 213.b člena in drugega odstavka 209. člena ZKP, ker je presodilo, da je ta omejitev obiska v interesu, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je s to odločitvijo pisno seznanilo oba obdolženca. Iz prošnje obdolženke izhaja, da je prosila za obiske partnerja in telefonske pogovore z njim, ker je noseča in da se dogovorita za naprej v zvezi z novorojenčkom. S prošnjo za telefonski stik s soobdolžencem je sodišče seznanilo tožilko, ki je nasprotovala kakršni koli komunikaciji med obdolžencema o vsebinah, ki se tičejo kazenskega postopka ter dogovarjanja o bodočem skupnem otroku, saj sta v priporu ravno zaradi ponovitvene nevarnosti, da bi ponovila nasilna dejanja, ki so izkazana na ravni utemeljenega suma in so bila storjena zoper dveletno deklico, ki je bila v njuni oskrbi, predlagala pa je odreditev nadzora pisemskih pošiljk za oba obdolženca, tako da se jima prepove medsebojna pisna komunikacija po četrtem odstavku 213.b člena ZKP.

6. Po določbi četrtega odstavka 213.b člena ZKP si pripornik lahko dopisuje ali ima druge stike z osebami zunaj zavoda. Če tako zahtevajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen pripor, lahko preiskovalni sodnik (po vložitvi obtožnice do pravnomočnosti sodbe ima pravice iz prvega do četrtega odstavka navedenega člena predsednik senata) na predlog državnega tožilca s pisnim sklepom odredi nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda. Preiskovalni sodnik lahko priporniku prepove pošiljanje ali sprejemanje pisem in drugih pošiljk ali vzpostavljanje stikov, ki so škodljivi za postopek, ne sme pa mu prepovedati, da bi poslal prošnjo ali pritožbo. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirana zakonska določba, ki se nahaja v poglavju Izvrševanje pripora, ne določa predhodne kontradiktornosti pri odločanju o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih pošiljk in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornega z osebam zunaj zavoda. Oba zagovornika zato neutemeljeno zatrjujeta nezakonitost izpodbijanega sklepa in kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje pred odločitvijo o predlogu državne tožilke s tem predlogom ni seznanilo obrambe (obdolžencev in njunih zagovornikov). Takšne seznanitve kot že rečeno zakon izrecno ne določa, določa pa v 213.d členu ZKP, da nadzorstvo nad ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnega sodišča, ki sme ob vsakem času obiskati pripornika, z njim govoriti in sprejemati pritožbe. Nadzor nad ravnanjem s priporniki se nanaša na spoštovanje njihovih pravic kot pripornikov, na ravnanje z njimi v zavodu, seveda pa zakonitost in pravilnost odločb preiskovalnega sodnika oz. predsednika senata lahko pripornik izpodbija s pravnimi sredstvi, ki mu jih daje zakon in je na ta način priporniku omogočeno, da se izjavi o odrejeni omejitvi stikov in dopisovanja in da je taka odločitev tudi predmet sodne presoje sodišča druge stopnje. Pripornik si sicer lahko dopisuje ali ima druge stike z osebami zunaj zavoda. Z osebami zunaj zavoda pa niso mišljene samo osebe, ki so na prostosti, temveč tudi osebe, ki so v priporu v drugem zavodu za izvrševanje pripora ali v zavodu za izvrševanje kazni zapora. Lahko si obdolženec, tudi če mu preiskovalni sodnik ali predsednik senata ne prepove dopisovanja s temi osebami, lahko z njimi dopisuje samo, če tudi tem pripornikom v drugem zavodu ni prepovedano pošiljanje in sprejemanje pošiljk. Z drugimi stiki z osebami zunaj zavod iz četrtega odstavka 213.b člena ZKP so mišljeni poleg obiskov tudi telefonski pogovori in sprejemanje drugih pošiljk.

8. V obravnavanem primeru zagovornika ne upoštevata specifičnosti situacije, da sta oba obdolženca v priporu, da sta pripornika v isti kazenski zadevi, da sta osumljena storitve istovrstnih kaznivih dejanj v sostorilstvu, z elementi nasilja, zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja na škodo dveletne deklice, v daljšem časovnem obdobju, ko bi morala skrbeti za njeno varnost, koristi in zdrav razvoj v varnem okolju, pa naj bi z njo surovo ravnala in jo trpinčila, večkrat telesno poškodovala, in je zaradi ene od telesnih poškodb mladoletna oškodovanka tudi umrla. Dejstvo je tudi, da je obdolženka noseča in da je oče njenega nerojenega otroka soobdolženec v tej kazenski zadevi. Omejitve, ki so predmet izpodbijanega sklepa, so posledica izvrševanja pripora, z namenom preprečiti dogovarjanje med soobdolžencema, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Res sta oba že podala zagovor pred preiskovalno sodnico, vendar to dejstvo ni ovira za omejevanje telefonske in osebne ter pisemske komunikacije med pripornikoma, kar neutemeljeno v pritožbi zatrjuje zagovornik obdolženca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je obravnavana omejitev za oba obdolženca nujna zaradi uspešne izvedbe postopka tudi zato, ker sta si njuna zagovora v mnogih delih nasprotujoča. Sklenilo je, da bi bilo glede na fazo postopka (v času odločanja pritožbenega sodišča je obtožnica že pravnomočna) ohranjanje pisnih in telefonskih stikov med soobdolžencema lahko v škodo postopka. Pri tem je utemeljeno upoštevalo tudi naravo in vrsto kaznivih dejanj, katerih sta obdolženca utemeljeno osumljena, storjenih na škodo nemočnega dveletnega otroka, ki je bil v njuni oskrbi ter razloge, zaradi katerih je bil odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Zakonska določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP je jasna, saj določa, da če tako zahtevajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen pripor, lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca s pisnim sklepom odredi nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda. Zato je neutemeljena pritožbena trditev zagovornika obdolženca, da priporni razlog ni utemeljen razlog za prepoved komunikacije. Obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je pravnomočno ugotovljen s sklepoma Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 26606/2016-556 z dne 30. 12. 2016 v zvezi s sklepom višjega sodišča v Ljubljani I Kp 26606/2016-594 z dne 12. 1. 2017. Sodišče je v navedenih sklepih ugotovilo obstoj utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj zoper življenje in telo za oba obdolženca, ki naj bi jih izvrševala daljše časovno obdobje, nasilje nad nemočno dveletno deklico pa stopnjevala, da je bil obdolženec glede na izpovedbo njegove bivše partnerke v preteklosti nasilen do nje in svojih dveh mladoletnih otrok, obdolženkini drugi trije otroci, ki živijo z očetom pa so mladoletni in bi lahko v primeru izpustitve na prostost obdolženka zoper njih ponovila kaznivo dejanje.

9. Ni mogoče spregledati mnenja izvedenca klinično psihološke stroke za oba obdolženca, da ima obdolženka do svojih otrok dokaj avtoritaren, represiven in čustveno hladen odnos, ne prepoznava specifičnih razvojnih potreb posameznih otrok, ni jim posvečala dovolj pozornosti in skrbi, bila je predvsem okupirana s svojimi potrebami in novim partnerskim odnosom, ki ga je postavljala v ospredje tudi na račun zdravja in blagostanja lastnih otrok. Za obdolženko je ugotovljeno, da v čustveno obremenjujočih, stresnih situacijah, svoj avtoritaren vzgojni pristop lahko uveljavlja tudi skozi fizično kaznovanje, njena zmožnost empatije pa je omejena, ne prepoznava in tudi zanika potrebe otrok in drugih ljudi. Za obdolženega izvedenec ugotavlja, da ima do svojih otrok spremenljiv odnos, ki je močno pod vplivom njegovega trenutnega razpoloženja in presoje situacije, da če otroci ne zadovoljujejo njegovih pričakovanj (poslušnost, spoštovanja avtoritete), lahko reagira tudi impulzivno in agresivno, zaradi šibkih zmožnosti vživljanja ne prepoznava specifičnih razvojnih potreb posameznih otrok in jim tudi ne posveča dovolj pozornosti in skrbi, je manj zaupljiv do otrok, vzgojo razume predvsem kot discipliniranje, njegova zmožnost empatije je zaradi specifičnih opisanih osebnostnih značilnosti osiromašena, zato se tudi težje vživlja in prepoznava potrebe otrok in drugih ljudi, do otrok pa je pogosto površen, brezbrižen in pretirano omejujoč. Ob upoštevanju vsega navedenega, kar se nanaša na posamezna obdolžencema očitana kazniva dejanja, na posledice pri oškodovanki, v povezavi z njunimi osebnostnimi lastnostmi, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, po presoji pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da je obdolženka noseča s soobdolžencem, kaže na potrebno neogibnost nadzora pisemskih pošiljk in drugih pošiljk ter prepoved telefonske komunikacije med pripornikoma. Sodišče prve stopnje je omejilo možnost neposredne pisne in telefonske komunikacije med obema priprtima obdolžencema v zvezi s še nerojenim otrokom, ki jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravno zaradi realne in konkretne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja vsekakor potrebno preprečiti. Dopustilo pa je možnost komunikacije med obdolžencema preko strokovnih delavcev pristojnega centra za socialno delo, ki lahko poskrbijo, da se pred oz. po rojstvu otroka uredi vse potrebno, in tudi dogovor o temah povezanih s pričakovanim rojstvom skupnega otroka lahko obdolženca oblikujeta in dosežeta posredno preko strokovnih oseb pristojnega CSD. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča prepoved pisne in telefonske komunikacije med obdolžencema v tej fazi kazenskega postopka še vedno zakonit poseg v njuno pravico do stikov, dogovarjanja v zvezi s skupnim otrokom, in je zato neutemeljena pritožbena trditev zagovornice obdolženke, da je omejitev komunikacije bodočih staršev pred porodom in odreditev nadzora in prepovedi stikov pisno in po telefonu enačiti z mučenjem.

10. Dejstvo, da sta do vložitve obtožnice pripornika lahko pisno komunicirala in tako čustveno izražala pripadnost očeta temu nerojenemu otroku, kar uveljavlja (ne pa tudi izkaže) obdolženkina zagovornica v pritožbi, ne spreminja ocene sodišča prve stopnje, da je sprejeta omejitev potrebna, da se prepreči dogovarjanje med obdolžencema, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka. Še vedno so možni posredni dogovori preko centra za socialno delo o vseh okoliščinah v zvezi z nosečnostjo, porodom in rojenim otrokom. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je predsednica senata odločala preko predloga tožilke, ki je predlagala komunikacijo pod nadzorom o vprašanjih, ki se ne nanašajo na skupni kazenski postopek. Pritožbeno sodišče dodaja, da sta bila oba obdolženca v preiskavi res že zaslišana, vendar po pravnomočnosti obtožnice sledi faza izjavljanja o krivdi po obtožbi na predobravnavnih narokih, očita pa se jima izvršitev kaznivih dejanj v sostorilstvu, zato je potrebno preprečiti kakršne koli dogovore o zagovoru oz. uskladitev zagovorov, pa tudi na ta način odvrniti nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj zoper skupnega otroka ali druge obdolženkine mladoletne otroke. Pritožbeno sodišče se pri svoji presoji sklicuje na že citirano izvedensko mnenje izvedenca klinično psihološke stroke, iz katerega izhaja za oba obdolženca omejena zmožnost empatije, neprepoznavanje in zanikanje potreb otrok, do katerih oba izkazujeta avtoritativen, čustveno hladen in brezbrižen odnos.

11. Po navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa ni kršilo določb 209. in 213.b člena ZKP, niti ustavnih pravic priprtih obdolžencev. V obravnavanem primeru je že z odreditvijo pripora v tem kazenskem postopku prišlo do zakonitega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja, z izpodbijano odločitvijo pa je bila odrejena nujna prepoved dopisovanja in telefonskih stikov med soobdolžencema zaradi specifičnih okoliščin tega kazenskega primera, povezanih s sostorilstvom, njuno partnersko zvezo, z vrsto, težo in naravo storjenih kaznivih dejanj, obdolženkino nosečnostjo in dejstvom, da ima obdolženka še tri mladoletne otroke. Izpodbijana odločitev po presoji pritožbenega sodišča v tej fazi postopka ne predstavlja nesorazmernega posega v pravico obdolžencev do družinskega življenja. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Datum zadnje spremembe:

27.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cpg 250/2019
• VSC Sklep II Kp 71112/2022
• VSC Sklep II Kp 1331/2022