VSL sklep II Cp 2861/2016

Jedro

Pri presoji, ali je bila stvarna služnost vožnje z vsemi vozili priposestvovana, mora sodišče ugotoviti, ali se je služnost dejansko izvrševala z različnimi vozili (voz, avto, traktor, tovornjak ...) celotno dobo, potrebno za priposestvovanje (20 let), razen če je drugačen način izvrševanja posledica tehničnega napredka (modernejše prevozno sredstvo) in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. *150/0 in 449/2, k. o. ..., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti v dolžini 40 m in širini 2,80 m, ki poteka od javne poti parc. št. 1630 do parc. št. *150/0 v smeri vzhod - zahod po osrednjem delu parc. št. *52/0 in jugovzhodnem delu parc. št. 449/3, vse k. o. ..., v breme vsakokratnega lastnika teh parcel kot služečih nepremičnin. V presežku (glede zahtevane širine poti še za 0,20 m) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, še posebej je dolžan opustiti nastavljanje kamnov in skal na služnostno pot, že nastavljene skale in večje kamne, ki so postavljeni na opisani poti, pa je dolžan odstraniti. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.631,10 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem relevantnih prič in mu je bilo s tem onemogočeno dokazati odločilna dejstva. Ker sodišče ne more vedeti, kaj imajo priče povedati, je zagrešilo še relativno bistveno kršitev določb postopka. Zagrešilo jo je tudi s tem, ko ni uporabilo niti enega ukrepa, ki mu ga daje ZPP za zagotovitev navzočnosti priče. Sodišče se tudi ni izreklo o listinskih dokazih, s katerimi je dokazoval odločilna dejstva. Sodba v tem delu nima razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča, da dokazni predlog s pridobitvijo podatkov pri PP Novo mesto ni bil konkretiziran. Nezadostno obrazložena in napačna je tudi zavrnitev dokaza z izvedencem. Nadalje navaja, da sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, ker vsebinsko prezre dobro vero in dejansko izvrševanje brez nasprotovanja. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da ne gre za stvarno služnost, temveč da je bilo dano dovoljenje do preklica. Sodba ne obrazloži, kdaj naj bi priposestvovalna doba stekla in na podlagi česa sodišče to sklepa. Prav tako prezre materialnopravne ugovore toženca ali jih zavrne brez prave utemeljitve. Sodišče je naredilo napačno in nepopolno dokazno oceno o odločilnih dejstvih, in sicer, da je obstajal dogovor med predniki toženca in tožnice, da lahko mimo hiše hodijo, a se ne smejo ukvarjati s kmetijstvom, kar sodišče zavrne z obrazložitvijo, da se ne zdi verjetno, da bi omejevali pravico do kmetijstva, kar je rezultiralo s potrebami za vožnjo. Vendar ker sodišče ne obrazloži, kdaj naj bi se priposestvovalna doba stekla, je navezovanje vožnje na kmetijstvo neutemeljeno. Nadalje navaja, da sodišče verjame pričam tožnice, ki jih, razen otrok, opredeli kot sovaščane, nezainteresirane za izid pravde in da večjo težo njihovi izpovedi v nasprotju s pričami toženca. Ta argument ni prepričljiv. Odločitev o obstoju služnosti z vsemi vozili je preširoka, saj glede večjega obsega služnosti, kot je hoja, tožnica ne more biti dobroverna, ker je vedela, da se je po poti hodilo in ob prilikah peljalo voz z volom ter ve o nasprotovanjih prednikov toženca. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da sta parceli tožnice povezani, in argumentu sodišča, da se je trasa skozi čas dopustno širila z novimi prevoznimi sredstvi, saj se mora služnost, če obstaja, uporabljati tako, da je za služeče zemljišče kar najmanj škodljiva, zato širitev služnosti s samovoljnim širjenjem vrste in velikosti prevoznih sredstev, nima materialnopravne podlage. Sklepno graja še odločitev o stroških in predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

Razlogi za odločitev pritožbenega sodišča

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede zavrnitve dokaznega predloga s pridobitvijo podatkov pri PP Novo mesto in postavitvijo izvedenca geodetske stroke, saj bi toženec glede na določbo 286. b člena ZPP procesno kršitev moral uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Na naroku 7. 7. 2016 je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP le, ker sodišče ni zaslišalo prič J., M. in A. S., ne pa glede poizvedb pri PP ... in postavitvve izvedenca geodetske stroke. Ker tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljavljati, očitana kršitev postopka ni podana.

6. Utemeljeno pritožnik opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem relevantnih prič ter mu je onemogočilo dokazati za ta spor odločilna dejstva. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem prič obrazložilo, češ da so predlagane priče nečaki toženca ter da je bila zaslišana že njihova sestra, ki je že izpovedala o situaciji pri njih doma ter po odselitvi niso pogosto hodili domov, zato zaključuje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. Taka argumentacija predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. S takim postopanjem je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožencu zaradi ne izvedbe predlaganega dokaza, katerega izvedbo je predlagal pravočasno, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi navedbi, da prvostopenjsko sodišče ni uporabilo niti enega ukrepa, ki ga določa 241. člen ZPP za zagotovitev navzočnosti prič(e), neopravičen izostanek/neprihod priče pa ne more biti razlog za zavrnitev dokaza. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi, da se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o listinskih dokazih toženca, s katerimi je dokazoval dejstva pomembna za končno odločitev. Sodba teh listin dokazno ne oceni, torej nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Pritožnik prav tako pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker iz razlogov ni mogoče izluščiti, kdaj je priposestvovalna doba začela teči in kdaj se je priposestvovalna doba (po dvajsetih letih) iztekla. Sodišče tudi ni obrazložilo in se torej ni opredelilo do ugovorov toženca, ali je v času priposestvovanja prišlo do nasprotovanj tožencev oziroma njegovih prednikov ter ali je bila "služnost" dana do preklica. Sodišče je brez prave obrazložitve zavrnilo ugovor toženca glede nedoločnosti in neizvršljivosti zahtevka za prenehanje motenja služnosti.

Napotki za ponovno sojenje

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitev in izvesti zaslišanje treh s strani toženca predlaganih prič (J., M. in A. S.), nato pa na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP oblikovati novo dokazno oceno. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča bo morala biti takšna, da bo z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepričala stranke ter sodišče druge stopnje. Sodišče bo moralo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih bo sprejelo svojo odločitev. Zlasti pri nasprotujočih si dokazih bo treba prepričljivo pojasniti, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, da bo imela odločba celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katere stranka opira svoj zahtevek/ugovor. Obrazložitev z obširno povzetimi izpovedbami prič brez skrbne dokazne ocene (kot v izpodbijani sodbi) zapisanega standarda ne dosega, zato bo moralo biti sodišče prve stopnje pri obrazložitvi nove odločitve na to bolj pozorno. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da dejstvo, da je zaslišana priča v sorodstvenem razmerju s tožnico ali tožencem, ne more avtomatično pomeniti, da priča ni verodostojna ter da je pristransko izpovedala, kot na to pravilno opozarja toženec.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo konkretno ugotoviti, ali se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno, ali je lastnik temu nasprotoval ter ali je prišlo do zlorabe zaupanja, kot navaja toženec, torej, da je bilo dano le dovoljenje za hojo do preklica, kar ne more voditi k priposestvovanju. Za zlorabo zaupanja bi tudi šlo, če je lastnik služeče nepremičnine včasih dovolil ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, vendar kot znak (medsosedske) prijaznosti. Dokazno breme trditev o nasprotovanju in zlorabi zaupanja je sicer na strani lastnika služeče nepremičnine - toženca, toda njegove trditve je treba razlagati široko, saj priposestvovanje temelji na domnevi molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine. Sodišče bo moralo razjasniti, ali se je stvarna služnost priposestvovala z dvajsetletnim neprekinjenim/konsistentnim (tako ko obsegu kot po vsebini) izvrševanjem, pri čemer bo moralo ugotoviti še, ali so se ponavljajoča se dejanja (ki predstavljajo zatrjevano služnost) izvrševala z neko običajno/primerno frekvenco.

11. Pritožbeno sodišče še opozarja, da če se je služnost dejansko izvrševala na različne načine (hoja, voz, avto, traktor, tovornjak), se je lahko z najširšim obsegom (tj. vožnje z vsemi vozili) priposestvovala le, če so glede takšnega načina izvrševanja izpolnjeni vsi pogoji priposestvovanja. Ob tem je treba glede na načelo najmanjše obremenitve upoštevati, da nove potrebe gospodujočega zemljišča nimajo za posledico razširitve služnosti(1). Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica zgolj s tem, ko so vozili po poti s tovornimi vozili za potrebe gradnje nove hiše (ki je bila samo začasna potreba), pridobila služnost tudi s tako vsebino, zmotno. Drugih razlogov, ki bi podprli tako odločitev, ob tokratnem sojenju prvostopenjsko sodišče ni zapisalo. Pritožbeno sodišče poudarja, da vsaka uporaba nepremičnine še ne privede do nastanka služnosti(2). Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je dokaj samoumevno, da se je trasa z novimi prevoznimi sredstvi dopustno širila, ni pravilna, kot na to pravilno opozarja toženec. Takšno širjenje bi lahko predstavljalo zlorabo zaupanja lastnika služeče nepremičnine in posledično nemožnost priposestvovanja po tretjem odstavku 217. člena SPZ. Za razširitev služnosti ne bi šlo le v primeru, če se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo(3), pri čemer sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe ugotavlja, da so bile potrebe različne – kmetovanje, gradnja hiše, osebne potrebe, torej se vsa modernejša prometna sredstva niso uporabljala za isti namen.

12. Če bo prvostopenjsko sodišče po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da so ugovori toženca v smeri, da so nasprotovali vožnjam ter da je bilo dano le dovoljenje za določen čas oziroma da je prišlo do zlorabe zaupanja, neutemeljeni, bo moralo nadalje ugotavljati, za katere načine izvrševanja so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje. Ugotoviti bo moralo, s kakšno vsebino se je služnost izvajala na dan 19. 3. 1995 (20 let pred vtožitvijo tožbe) oziroma do tega dne. Za kasnejšo vsebino služnosti namreč dvajsetletna priposestvovalna doba očitno ni potekla.

13. Odločitev o stroških je posledica razveljavitve sodbe (tretji odstavek)165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSL I Cp 521/2014 s 27. avgusta 2014.

Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 461/2005 s 4. oktobra 2007.

Op. št. (3): Primerjaj Juhart, M., in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, komentar k 217., 218. in 219. členu.

Datum zadnje spremembe:

24.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 480/2004
• VSL Sodba I Cpg 847/2017
• VSL sodba I Cp 1609/04