VSL sklep II Cp 2755/2016

Jedro

Sodišče je s tem, ko je samo brez trditev toženca ugotovilo, da tožnik v gospodarskem sporu s tožbenim zahtevkom zaradi neodpravljive nesklepčnosti ne bi mogel uspeti, kršilo razpravno načelo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je povzročil toženec kot njen pooblaščenec zaradi nestrokovnega zastopanja v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. XII Pg 404/2012, v višini 15.693,33 EUR. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da je dolžna stranskemu intevenientu plačati 140,00 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je bila trditvena podlaga toženca izjemno skopa ter ni substancirano prerekal njenih trditev. Predvsem ni postavil trditev v smeri, da tožbenemu zahtevku tožnice v gospodarskem sporu iz razloga nesklepčnosti tožbe ne bi bilo ugodeno. Sodišče je odločilo v nasprotju z razpravnim načelom mimo ponujenega trditvenega gradiva, s tem pa nasprotni stranki odvzelo možnost učinkovite obrambe. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da sta se tožnica in družba S. v prodajni pogodbi dogovorili, da se za čas do izročitve spornega stanovanja ustanovi hipoteka na kupljenih nepremičninah v korist tožnice za znesek 270.000,00 EUR, z rokom zapadlosti 30. 9. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva podpisa prodajne pogodbe do plačila. Med družbama je bil torej izrecen dogovor o plačilu zamudnih obresti v primeru zamude z izročitvijo stanovanja. Prodajna pogodba je bila sklenjena v obliki izvršljivega notarskega zapisa in pripravljena s strani notarja. Zmotno je torej stališče sodišča, da je tožnica v gospodarskem sporu vložila nesklepčno tožbo. Noben predpis ne prepoveduje strankam, da se v primeru zamude z izpolnitvijo nedenarne terjatve dogovorijo za plačilo zamudnih obresti. Tak dogovor po vsebini predstavlja dogovor o pogodbeni kazni družbe S. za vsak dan zamude z izročitvijo spornega stanovanja in je skladen z določili 247. in 248. člena OZ. Ker sodišče 3. točke prodajne pogodbe ni upoštevalo, je materialno pravo napačno uporabilo, poleg tega se sploh ni opredelilo do pogodbenega dogovora in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovoril stranski intervenient in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upoštevajoč razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) sodišče lahko opre svojo odločbo le na dejstva, ki sta jih navedli stranki, ki sta odgovorni za zbiranje procesnega gradiva. V obravnavani zadevi je tožnik v tožbi podrobno opisal vsebino gospodarskega spora, v katerem ga je zastopal toženec kot njegov takratni njegov pooblaščenec, in v zvezi s tem predložil ustrezne listine, navedel je razloge sodbe, zaradi katerih v gospodarskem sporu ni uspel, in opisal protipravno ravnanje toženca, ki pri zastopanju interesov tožnika ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Navedel je tudi, da je bil njegov tožbeni zahtevek v gospodarskem sporu v celoti utemeljen, saj je bila nasprotna stranka odgovorna za zamudo z izročitvijo stanovanja, ter se skliceval na dogovor o plačilu zamudnih obresti za čas do izročitve spornega stanovanja, zapisan v 3. točki prodajne pogodbe o ustanovitvi hipoteke. Toženec je v odgovoru na tožbo povsem pavšalno prerekal tožnikove trditve, se skliceval, da ni ravnal protipravno, ni pa obrazloženo zanikal s strani tožnika zatrjevanih dejstev. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnico, da je sodišče s tem, ko je samo brez trditev toženca ugotovilo, da tožnik v gospodarskem sporu s tožbenim zahtevkom zaradi neodpravljive nesklepčnosti ne bi mogel uspeti, kršilo razpravno načelo. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če je sodišče dvomilo v zgolj pavšalno prerekane trditve tožnika, da bi v gospodarskem sporu z zahtevkom na plačilo zakonskih zamudnih obresti uspel, bi moralo pomisleke razčistiti s pomočjo materialnoprocesnega vodstva in strankama dati možnost, da podata potrebna pojasnila oziroma dopolnita nepopolne navedbe o pravno pomembnih dejstvih (285. člen ZPP). To še toliko bolj, ker toženec v ničemer ni prerekal trditev tožnika o možnosti uspeha v gospodarskem sporu.

6. Pritožba ima tudi prav, da se sodišče pri sprejeti odločitvi o neodpravljivi nesklepčnosti tožbenega zahtevka v gospodarskem sporu zaradi nedenarne narave terjatve ni opredelilo do vseh zatrjevanih dejstev tožnika, med drugim tudi do tretje alineje 2. točke tožbe, v kateri je tožnik navedel, da sta stranki iz gospodarskega spora za zavarovanje zadnjega dela kupnine v znesku 270.000,00 EUR ustanovili hipoteko na nepremičninah v korist tožnika za ta znesek z rokom zapadlosti 30. 9. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva podpisa prodajne pogodbe do plačila. Gre nedvomno za pravnorelevantno dejstvo, ki kaže na pogodbeno voljo strank o sankcijah za zamudo z izpolnitvijo plačila kupnine. Sodba je tako obremenjena tudi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Omenjene procesne kršitve so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP. V novem postopku naj sodišče odpravi ugotovljene procesne kršitve in morebitne nejasnosti trditvenega gradiva razčisti s pomočjo materialnoprocesnega vodstva. Nato naj o tožbenem zahtevku ponovno odloči.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4650/2008
• VSL Sodba II Cp 463/2023
• VSL sklep II Cp 3351/2009