VSL sodba I Cp 11/2017

Jedro

Ker je šlo za zunanje ploščice, ki so protizdrsno obdelane, na katerih zaradi mokrote še nihče nikoli ni padel, neopozarjanje na mokroto takšnih ploščic ne more predstavljati opustitve, za katero bi bil zavarovanec toženke lahko odškodninsko odgovoren. Ni namreč razumno pričakovati, da bi lastnik zasebnega objekta moral obiskovalce opozarjati na vse običajne okoliščine in rizike (kar mokrota na zunanjih ploščicah nedvomno je), ki bi kljub pravilno izbranim materialom lahko privedli do škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine zaradi zdrsa na stopnicah v višini 11.505,08 EUR. Naložilo mu je, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 81,00 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da ni hodil z običajno skrbnostjo in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Stališče sodišča, da je izključena krivdna odgovornost imetnika stopnic, ki uporabnika ne opozori, da so te mokre, je neutemeljeno, ker predpostavlja, da je tožnik vedel za mokre stopnice. Sodišče tega dejstva ni presojalo. Ko je tožnik prišel na obisk, so bile stopnice suhe, zato tudi ob škodnem dogodku ni vedel, da so mokre. Stopnice so namreč svetle in je mokroto težko videti. Zavarovanec toženke ni poskrbel, da bi bile stopnice suhe in nedrseče. Tako je podana njegova krivdna odgovornost. Odločitev sodišča odstopa od sodne prakse, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju, Cp 197/2011. Izvedenec je ob ustnem zaslišanju pojasnil, da gre pri predmetnih stopnicah za odstopanja od skladnosti z gradbenimi predpisi. Ugotovitve glede varnosti uporabe stopnic je izvedenec oprl na določbo 6. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, kar je napačno uporabil ob izdelavi mnenja. Gre namreč za zunanje stopnišče in ne notranje stopnišče. Najvišja dovoljena višina zunanjih stopnic je v skladu s 6. členom Pravilnika 16 cm, globina pa najmanj 30 cm. Omenjene stopnice tega standarda ne dosegajo. Višina vsake posamezne stopnice odstopa od višine vsake druge posamezne stopnice za več kot 1 cm. Izvedenec je na nedopusten način prišel do zaključka, da so keramične ploščice ustrezne, saj je mimo dokaznih predlogov pravdnih strank pridobival podatke o ploščicah pri njihovem proizvajalcu in pri Z. Zaključka izvedenca v tem delu ni mogoče upoštevati. Tožena stranka bi ob ustrezni skrbnosti sama morala predložiti dokaze o skladnosti zunanjih ploščic z veljavnimi predpisi in standardi. Izvedenec je pojasnil, da proizvajalec nima ustreznega potrdila oziroma izjave o skladnosti ploščic z relevantnimi predpisi, torej ni izkazano, da bi bile ploščice ustrezne. Tudi če so te iz materiala, odpornega na zmrzal, še ne pomeni, da so namenjene pohodnim površinam. Izvedenec se glede kovinske obrobe ni mogel opredeliti, ali povzroča ali preprečuje zdrs, izhaja pa iz izpovedbe priče M. L., da je tudi kovinski rob v povezavi z mokroto stopnic vzrok zdrsa tožnika. Zmotna je odločitev, da stopnice v predmetnih okoliščinah niso nevarna stvar. Posplošeno sklicevanje na sodno prakso ne zadostuje, saj je treba ta pravni standard presojati v vsakem primeru posebej.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izključilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke (149. člen OZ) za škodo zaradi padca na mokrih stopnicah. Takšna odgovornost je namreč podana le v primerih, ko nevarnost izhaja iz same stvari oziroma dejavnosti, in sicer v obsegu, ki presega običajno raven. Če k temu pripomorejo določene okoliščine primera, je običajno njihovo povzročitev mogoče pripisati ravnanju določenih oseb in ne stvari sami. Zato se v takšnih primerih uporabljajo pravila o krivdni in ne objektivni odgovornosti. Sodna praksa o tem je enotna(1) in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Zavajajoče je pritožbeno sklicevanje na določila Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, saj omenjeni Pravilnik regulira zahteve za objekte v javni rabi in v večstanovanjskih stavbah, med katere zasebna stanovanjska hiša zavarovanca toženke ne sodi. Izvedenec je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, da zasebne stavbe niso podvržene določilom Pravilnika ter tudi tehnični pregledi niso obvezni. Čeprav so v objektu zavarovanca toženke zunanje stopnice različno visoke, to ni moteče, ker ne gre za klasično stopnišče, temveč je prva stopnica skoraj v nivoju z dvoriščem, zadnja pa se že zaključi v podest in različna višina ne vpliva bistveno na varno hojo. Tožnik v postopku tudi ni zatrjeval, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi napačno projektiranih stopnic, temveč zaradi mokrih in spolzkih tal. Ker je sodišče zaradi trditev tožnika, na katerem je dokazno breme, izvedencu naložilo, naj ugotovi, ali so stopnice obložene z za zunanje pohodne površine primernimi keramičnimi ploščicami, je slednji imel vsa pooblastila, da lastnosti ploščic preveri pri proizvajalcu in Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG). Strokoven zaključek izvedenca, da gre za keramične ploščice, ki so primerne za zunanje pohodne površine, protizdrsno obdelane in zmrzlinsko odporne, je jasen ter nasprotna pritožbena navedba, da zmrzlinsko odporne ploščice še ne pomenijo pohodnosti, predstavlja zgolj sprenevedanje, ki v izvedeniškem mnenju nima podlage. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da kovinski rob, v povezavi z mokroto stopnic, predstavlja vzrok zdrsa tožnika, saj je izvedenec zaključil prav nasprotno, poleg tega vgradnja kovinskega profila ne predstavlja nedopustnega ravnanja zavarovanca toženke, temveč je ta profil namenjen preprečevanju krušenja robov ploščic in del klasične gradnje.

7. Ker je sodišče sledilo tožniku, da je do padca prišlo ob zapuščanju hiše na mokrih stopnicah oziroma podestu, ostane ključno vprašanje, ali bi bil zavarovanec toženke na mokre stopnice tožnika dolžan opozoriti. Pritožbeno sodišče soglaša, da tega v konkretnem primeru ni bil dolžan storiti. Najprej zato, ker za njihovo mokroto niti ni vedel (7. in 15. točka sodbe), pa tudi če bi vedel, ker je šlo za zunanje ploščice, ki so protizdrsno obdelane, na katerih zaradi mokrote še nihče nikoli ni padel, zato neopozarjanje na mokroto takšnih ploščic ne more predstavljati opustitve, za katero bi bil zavarovanec toženke lahko odškodninsko odgovoren. Ni namreč razumno pričakovati, da bi lastnik zasebnega objekta moral obiskovalce opozarjati na vse običajne okoliščine in rizike (kar mokrota na zunanjih ploščicah nedvomno je), ki bi kljub pravilno izbranim materialom lahko privedli do škodnega dogodka.(2) Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na obveznost T. L. glede brisanja stopnic. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki temeljijo na izpovedi omenjene priče, namreč izhaja, da ni opazila, da je ob zalivanju rož nekaj vode polila.

8. Ker glede na povedano v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe niso utemeljene in ne obstojijo po uradni dolžnosti upoštevni razlogi iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj odločbe II Ips 632/2007, II Ips 297/2011, II Ips 826/2006, II Ips 935/2007.

Op. št. (2): Neustrezno je pritožbeno sklicevanje na zadevo VSC, Cp 197/2011, saj stopnišče, ki ga obravnava, ni primerljivo (mokre, drsne, strme, slabo osvetljene notranje stopnice).

Datum zadnje spremembe:

24.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2180/2015
• Sodba II Ips 297/2011
• VSL sodba II Cp 778/2010