VSL sodba II Cp 1089/2016

Jedro

Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

Pešec, ki je s tem, ko ni bil osvetljen, zmanjšal možnost, da bi bil viden prej, je s hojo ob napačnem robu ceste zmanjšal tudi možnost, da bi sam prej zaznal vozilo. Pomen neskrbnosti njegovega ravnanja je v primerjavi z ravnanjem in objektivno odgovornostjo toženkinega zavarovanca pravilno ovrednoten v 30 % prispevku k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, 1) da se postopek zaradi delnega umika tožbe glede 3.750,00 EUR ustavi (I. točka izreka), 2) da je toženka dolžna tožniku plačati še 5.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2014 (II. točka izreka), 3) da se višji tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka) in 4) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hoja ponoči brez odsevnih teles in po napačni strani cestišča je le ti. pogoj za nastanke določene hujše posledice, tega pogoja pa ni mogoče šteti za vzrok škodnega dogodka. Tip nastale škode namreč ne ustreza razumnim pričakovanjem. Ravnanje pokojnega ni bilo tako, da bi bilo po normalnem teku stvari mogoče računati, da bo pripeljalo do nesreče s smrtnim izidom. Edini, ki je v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti povzročil škodni dogodek oziroma zakrivil nevarno situacijo, je bil toženkin zavarovanec. V sodbi je pri presoji vzročne zveze napačno upoštevana le teorija ratio legis vzročnosti. Institut soprispevka pri krivdni in pri objektivni odgovornosti je različen (sklep VS RS II Ips 13/2012). Da bi bilo lahko ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev odgovornosti, mora biti za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo. Ravnanje odgovorne osebe v obravnavanem primeru je imelo bistveno večjo težo od ravnanja oškodovanca. Tako visok prispevek je v sodni praksi določen le v izjemnih primerih, ki se po dejanskih okoliščinah bistveno razlikujejo od obravnavanega (npr. sodba VS RS II Ips 462/92). Upoštevaje resnično medsebojno navezanost, odvisnost in tesno povezanost bi bila primerna odškodnina v zahtevani višini 15.000 EUR.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da o višini odškodnine in stroških postopka odloči ob upoštevanju zaključka, da sama odgovarja za 50 % nastale škode. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je pokojni prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker je hodil po nepravilni strani vozišča in brez odsevnih teles. Iz dokumentacije izhaja, da je imel v času prometne nezgode v krvi 1,26 g/kg alkohola v krvi in 1,96 g/kg alkohola v urinu. Navedena dejstva, ki jih je sodišče upoštevalo pri izdaji sodbe, narekujejo zaključek o 50 % prispevku pokojnega k nastanku škode. Tako je tudi stališče sodne prakse (sodba VS RS II Ips 18/2011).

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Stališče izpodbijane sodbe, da je pokojni tožnikov brat prispeval v 30 % deležu k nastanku škode, temelji na ugotovitvah,

- da je toženkin zavarovanec 13. 4. 2014 ob 3.45 uri vozil osebno vozilo, čeprav zaradi visoke koncentracije alkohola v krvi (1,96 g/kg) ni bil sposoben za varno upravljanje vozila,

- da je na regionalni cesti izven naselja s sprednjim delom vozila zadel v tožnikovega brata, ki je zaradi posledičnih poškodb na kraju nesreče umrl,

- da je imel toženkin zavarovanec možnost zaznati pešca najmanj na razdalji 120 m in bi lahko obvozil pešca bodisi na vozišču bodisi s premikom na nasprotni vozni pas,(1)

- da je pešec hodil ob desnem robu vozišča v smeri hoje na razdalji približno 1 m od roba in da ni imel odsevnih teles.

7. Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Imetnik stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

8. Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.(2) Pritožnikovo stališče, da hoje ponoči brez odsevnih teles in po napačni strani cestišča ni mogoče opredeliti kot sovzrok škodnega dogodka in posledično ne upoštevati kot prispevek pokojnega k nastanku škode, ni utemeljeno. Smisel pravila o hoji pešca ob levem robu vozišča je v tem, da pešec hitreje zazna nasproti vozeča vozila in hojo temu prilagodi, namen pravila o obveznem nošenju odsevnih teles pa v tem, da voznik zazna pešca in temu prilagodi vožnjo. Glede na to, da je toženkin zavarovanec zadel v tožnikovega brata, ker ga ni zaznal, ni mogoče reči, da kršitev pravil, katerih namen je zagotoviti hitrejšo zaznavnost bodisi pešca bodisi vozila, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.

9. Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno stališče, da podlago za delno razbremenitev odgovornosti predstavlja le oškodovančevo ravnanje, ki je bilo za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo. Ta dva pogoja sta pomembna za odločitev o izključitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ. Pri presoji, ali je oškodovanec prispeval k nastali škodi, pa je treba ovrednotiti pomen vzrokov ter težo na eni strani povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škodnega dogodka predstavlja motorno vozilo v razmerju do pešca, in morebitno neskrbno ravnanje imetnika vozila, na drugi strani pa pomen in težo peščevega neskrbnega ravnanja.(3) Stališče sodne prakse o različni teži oškodovančevega prispevka v konkurenci s krivdno oziroma z objektivno odgovornostjo odgovorne osebe, na katero se, opirajoč se na sklep VS RS II Ips 13/2002 z dne 26. 9. 2002, tožnik sklicuje v pritožbi, ne utemeljuje pritožnikovega razumevanja tretjega odstavka 153. člena OZ. Pove le, da je pri odločanju o višini oškodovančevega prispevka pomembno, ali je v vzročni zvezi z nastalo škodo tudi neskrbno ravnanje objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari.

10. Pritožbena ocena, da je tako visok prispevek oškodovanca, kot je ugotovljen v obravnavani zadevi, določen le v izjemnih primerih, nima podlage v stališčih sodne prakse. Upoštevanje okoliščin, opisanih v prejšnji točki obrazložitve, je že vodilo k zaključku o znatno višjem deležu oškodovančevega prispevka.(4) V deležu oškodovančevega prispevka se pravilno odraža tako dejstvo, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren, kot tudi, da je do škode prišlo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, na drugi strani pa teža neskrbnosti njegovega ravnanja, ki je v temi in neosvetljen hodil ob desnem robu cestišča. Ker bi toženkin zavarovanec, če zaradi vpliva alkohola ne bi bil nesposoben za vožnjo, lahko zaznal pešca, je njegova odgovornost pravilno ovrednotena višje od oškodovančevega. Pešec, ki je s tem, ko ni bil osvetljen, zmanjšal možnost, da bi bil viden prej, je s hojo ob napačnem robu ceste zmanjšal tudi možnost, da bi sam prej zaznal vozilo. Pomen neskrbnosti njegovega ravnanja je v primerjavi z ravnanjem in objektivno odgovornostjo toženkinega zavarovanca pravilno ovrednoten v 30 % prispevku k nastali škodi.(5)

11. Neutemeljeno je tudi toženkino pritožbeno zavzemanje za višji oškodovančev prispevek k nastanku škode. Izpodbijana sodba zaključuje, da toženka ni dokazala, da je dejstvo, da je bil tožnikov brat pod vplivom alkohola, v vzročni zvezi z nastankom škode. Toženka tega zaključka ne izpodbija, tako da ga ni mogoče upoštevati pri vrednotenju oškodovančevega prispevka. Dejstvi, da je pokojni hodil po desni strani vozišča in brez odsevnih teles, pa se, kot je bilo že obrazloženo, ustrezno odražata v deležu 30 %.

12. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek o prenizki odškodnini. Če je med bratom in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost, mu gre odškodnina za duševne bolečine, ki jih trpi zaradi smrti bližnjega (tretji odstavek 180. člena OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

13. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnik leto in pol starejši brat pokojnega, ki je bil ob škodnem dogodku star 18 let, da sta vse do škodnega dogodka večino časa preživela skupaj, imela skupne interese, se ukvarjala z istimi dejavnostmi in skupaj preživljala prosti čas in da je tožnik prvih pet mesecev hudo trpel, sedaj pa se z izgubo brata sooča nekoliko lažje.

14. Že v izpodbijani sodbi je obrazloženo, da je sodišče v odmerjeni odškodnini v višini 13 povprečnih neto plač (v nadaljevanju: pnp) upoštevalo tako tožnikovo prizadetost kot potrebo po ustrezni umeščenosti obravnavane zadeve v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Dejstvo, da je odmerjena odškodnina med višjimi v razponu odškodnin, prisojenih bratom in sestram umrlih,(6) pa utemeljuje tudi zaključek, da se v njej ustrezno odraža resnična medsebojna navezanost, odvisnost in tesna povezanost tožnika in pokojnega, na katero opozarja pritožba.

15. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

--------------

Op. št. (1): Toženkin zavarovanec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku in 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika.

Op. št. (2): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 255/2014 z dne 28. 1. 2016.

Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.

Op. št. (4): Prim. npr. odločbe VSRS II Ips 803/2009 z dne 28. 1. 2010 (oškodovančev delež je bil polovičen), II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011 in II Ips 18/2011 20. 6. 2013 (oškodovančev delež je bil 60 %) in II Ips 32/2009 (oškodovančev delež je znašal 80 %).

Op. št. (5): Četudi bi bila obravnavana zadeva primerljiva z zadevo II Ips 462/92, ki jo za primerjavo ponuja pritožba, stališče iz ponujene zadeve ne more odločilno vplivati na izid te zadeve že iz razloga, ker gre le za eno (in še to starejšo) zadevo, v sodni praksi pa je uporaba tretjega odstavka 153. člena OZ relativno pogosta in je zato relevantna primerjava mogoče le z oziroma na več primerljivih zadev.

Op. št. (6): Prim. odločbe VS RS II Ips 116/2006 (12 pnp), II Ips 629/2008 (10 pnp), II Ips 220/2009 (12 pnp), II Ips 291/2011 (12,7 pnp), II DoR 245/2012 (11,4 pnp).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2643/2014
• VSL sodba III Cp 671/2014
• Sodba II Ips 715/2006