VSL sodba I Cp 133/2016

Jedro

Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve, da je bila kotna brusilka v lasti prvega toženca, ki je skrbel za delovanje orodja in strojev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil slednji dolžan nadzirati varnost (tehnično ustreznost) strojev in orodja. Zato pritožbene trditve druge toženke, da je bil za varnost delovnega okolja in procesa zadolžen stranski intervenient, ki je nadziral in razporejal delo, niso utemeljene.

Poudariti velja, da poškodbe ni povzročil razžarjeni opilek, temveč kos rezalne plošče. Že zato navedba, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ko je kljub iskram gledal proti kotni brusilki, čeprav bi se moral zavedati možnosti, da mu opilek prileti v oko, ne zdrži resne presoje. Prav tako je povsem neživljenjsko stališče, da bi tožnik moral predvideti raztrganje rezalne plošče drugega delavca, ki je posledica tehnične neustreznosti orodja.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi:

„I. Prvi toženec in druga toženka sta solidarno dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 51.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2010 dalje do plačila.

II. Prvi toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2010 dalje do plačila.

III. V presežku do zneska 79.000,00 EUR se zahtevek tožnika iz naslova nepremoženjske škode zavrne.

IV. Prvi toženec je dolžan plačati odškodnino za izgubo zaslužka:

- za obdobje od 15. 6. 2009 do 5. 7. 2011 v znesku 9.133,40 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 6.434,54 EUR od 17. 12. 2010 dalje in od zneska 2.678,86 EUR od 5. 7. 2011 dalje do plačila;

- za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013 v znesku 17.358,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2014 dalje do plačila;

- za obdobje od januarja 2014 do vključno septembra 2015 znesek 633,00 mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v tekočem mesecu.

V. V presežku se zahtevek tožnika iz naslova preteklega izgubljenega zaslužka zavrne (v višini 497,51 EUR za izgubljeni zaslužek za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013).

VI. Za obdobje od vključno oktobra 2015 dalje je prvi toženec dolžan plačati tožniku 633,00 EUER mesečno kot rento zaradi izpada dohodka iz samostojne dejavnosti, do vsakega 15. dne v tekočem mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posamičnega obroka rente do plačila.“

VII. Prvi toženec je dolžan tožniku povrniti njegovo premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov v višini 234,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2010 dalje do plačila.

VIII. V presežku do zneska 354,00 EUR, se tožnikov zahtevek iz naslova prevoznih stroškov zavrne.

IX. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti škodo zaradi plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje za ženo tožnika od 1. 6. 2010 dalje do vložitve tožbe v znesku 216,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

X. Prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient so solidarno dolžni tožniku v roku 15 dni povrniti 8.682,54 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteka paricijskega roka do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvega toženca, druge toženke ter stranskega intervenienta zavrnejo in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient morajo tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.536,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 37.557,00 EUR tožniku (I. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 1.443,00 EUR (II. točka izreka), v presežku do zneska 79.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je prvi toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za izgubo zaslužka, in sicer 9.113,40 EUR za obdobje od 15. 6. 2009 do 5. 7. 2011, za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013 znesek 9.145,65 EUR in mesečne zneske po 306,78 EUR za obdobje od januarja 2014 do vključno maja 2015 (IV. točka izreka), v presežku pa je zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka (V. točka izreka). Za obdobje od vključno junija 2015 dalje je prvemu tožencu naložilo plačilo 91,52 EUR mesečne rente (VI. točka izreka), v presežku do zneska 633,00 EUR mesečno, pa je zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo povrnitev premoženjske škode iz naslova prevoznih stroškov 234,60 EUR (VIII. točka izreka), v presežku do zneska 354,00 EUR pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (IX. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev škode zaradi plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanja tožnikove žene v znesku 216,00 EUR (X. točka izreka). Prvemu tožencu, drugi toženki in stranskemu intervenientu je naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožnika 3.714,36 EUR (XI. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se pritožujejo tožnik, prvi toženec in druga toženka ter stranski intervenient.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi(1) nasprotuje odmeri odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo kot bistveno navaja, da sodišče ni dovolj upoštevalo specifičnosti tožnikove poškodbe(2) in psihičnih težav zaradi katerih se je psihiatrično zdravil (obiskoval psihiatra in prejemal zdravila, razvila se mu je psihoreaktivna motnja, katere zdravljenje je trajalo 9 mesecev in pozneje prilagoditvena motnja). Meni, da bi sodišče moralo bolj upoštevati subjektivne lastnosti tožnika in priznati 16.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je prenizko odmerilo odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki po mnenju pritožnika znaša 50.000,00 EUR. V zvezi s tem opozarja, da se je tožnikova sposobnost za pridobitno delo poslabšala zaradi izgube vida – številnih aktivnosti ne more več opravljati, predvsem na področju dela visoko kvalificiranega varilca, zaradi česar duševno trpi, saj ne more več opravljati dela, ki mu je obljubljalo boljše razmere za življenje družine in je bilo vir njegovega ponosa in samospoštovanja. Navaja, da je sicer sposoben opravljati lažja dela z omejitvami, vendar dela ne dobi (zaradi starosti, zdravstvenih težav, slabega razumevanja slovenskega jezika), kar ga frustrira. Zaradi slabih zaposlitvenih izgledov tudi ni mogoče pričakovati izboljšanja psihičnih težav tožnika, česar sodišče ni upoštevalo. Prav tako je nepravilno ocenilo vpliv invalidnine na odmero odškodnine iz tega naslova. Mesečni znesek invalidnine 40,77 EUR po mnenju pritožnika dosega le 10% odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti in razmerje 1:3 ugotovljeno s strani prvostopenjskega sodišča ni pravilno. Prvostopenjsko sodišče je zmotno presodilo, da tožniku za strah pripada le 1.000,00 EUR. Primarni strah ni bil kratkotrajen, saj je trajal od trenutka poškodbe do jutranjih ur naslednjega dne. Ko je izvedel za izgubo očesa, se je ponovno pojavil strah pred popolno slepoto desnega očesa. Pri tem se je bal prihodnosti, zlasti je bil zaskrbljen za preživetje družine, zaradi česar se mu je porušilo tudi duševno ravnovesje in je bilo potrebno psihiatrično zdravljenje. Zato meni, da mu iz naslova strahu pripada odškodnina 3.000,00 EUR. Poudarja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da skaženosti ne bo zaradi očesne proteze, saj ta poškodovanega obraza ne prikrije, temveč bo spremenjenost obraza tudi po namestitvi proteze opazna ob bližnjem stiku. Desno oko je „mrtvo“ in popolnoma negibno. Ker ljudje pri pogovoru sogovornika običajno gledajo v oči, takoj opazijo očesno protezo, kar povzroča nelagodje, odvračanje pogleda, neprijetna vprašanja in pomilovanje, kar se tožniku pogosto dogaja in ga prizadane. Zato meni, da je upravičen do odškodnine 10.000,00 EUR za skaženost.

Nadalje glede materialne škode pojasnjuje, da je sodišče nepravilno odštelo minimalno plačo od izgubljenega zaslužka, saj tožnik brez lastne krivde ne dobi dela. S tem je sodišče prekršilo načelo restitucije. Po mnenju pritožnika je sodišče zmotno izračunalo tudi višino rente, ko je upoštevalo denarne tokove le do izpolnitve pogojev za upokojitev, saj bi lahko z delom nadaljeval. Meni, da mu pripada denarna renta 633,00 EUR mesečno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Prvi toženec v pravočasni pritožbi opozarja, da do delovne nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik nosil zaščitna očala in ne bi gledal v smeri kotne brusilke. Meni, da je v konkretnem primeru odškodninsko odgovoren stranski intervenient, tožnik pa je soodgovoren za nezgodo, ker naj bi se sam izpostavil nevarnosti, ko je kljub iskram iz kotne brusilke gledal proti njej, čeprav bi se moral zavedati nevarnosti, da mu priletijo v oko, kakor tudi nevarnosti raztrganja rezalne plošče.

Nadalje pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj se tožnik lahko zaposli v številnih poklicih. Prav tako je pri odmeri treba upoštevati tožnikovo nagnjenost k depresiji, ki je posledica njegove brezposelnosti (in ne poškodbe očesa) in torej prva toženka za tožnikove depresivne motnje zaradi nezmožnosti pridobitve zaposlitve, ki je posledica trenutnih razmer (gospodarske krize) ne odgovarja.

Prvostopenjsko sodišče je nepravilno izračunalo višino izgubljenega zaslužka tožnika in mesečne rente, saj bi moralo od osnove za izračun (čistega dobička) odšteti dohodnino, ki bi jo moral tožnik plačati(3). Glede mesečne rente navaja, da jo je sodišče zmotno prisodilo že od junija 2015 dalje in ne šele od zaključka glavne obravnave septembra 2015. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, ker naj bi sodišče uspeh po višini neutemeljeno izračunalo od vtoževanega zneska 300.000,00 EUR, čeprav je tožnik s tožbo uveljavljal 397.363,83 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma podredno, njeno spremembo.

5. Druga toženka v pravočasni pritožbi nasprotuje temelju odškodninske odgovornosti in pojasnjuje, da je odgovornost za škodni dogodek mogoče pripisati le stranskemu intervenientu. Navaja, da je protispisen zaključek, da stranski intervenient ni nadziral tehnične ustreznosti strojev in orodja. Pri tem se sklicuje na izpovedbo prič, da je s kotno brusilko rezal delavec prvega toženca, ki je delal po navodilih stranskega intervenienta, ta jim je odrejal delo, jih razporejal in bil navzoč na delovišču. Nepravilen je nadalje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je imel prvi toženec zadolžitve za organizacijo delovnega procesa in varnosti pri delu, temveč je to s pisnim sporazumom prevzel stranski intervenient. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi odstranitve varovala in namestitve neustrezne rezalne plošče s strani delavcev (in ne zaradi neustreznega orodja), kar je bilo v sferi stranskega intervenienta, ki je nadziral delovni proces. Tega prvi toženec ni mogel ugotoviti, saj ni imel vpliva na pravilno uporabo orodja, temveč je skrbel le za delujoče orodje in naprave, medtem ko je stranski intervenient prevzel obveznost zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno, njeno razveljavitev in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

6. Stranski intervenient v pravočasni pritožbi izpodbija stroškovno odločitev (XI. točko izreka) z očitki, da je uspeh tožnika nepravilno izračunan. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Na pritožbo tožnika je pravočasno odgovoril prvi toženec in predlaga njeno zavrnitev. Stranski intervenient je pravočasno odgovoril na pritožbe tožnika, prvega toženca in druge toženke ter predlaga njihovo zavrnitev. Tožnik je odgovoril na pritožbe prvega toženca, druge toženke in stranskega intervenienta ter predlaga njihovo zavrnitev.

8. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbe prvega toženca, druge toženke in stranskega intervenienta pa niso utemeljene.

9. Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi delovne nezgode, ko mu je v desno oko priletel tujek, zaradi česar je izgubil vid. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval pri delu varilca okoli 14.05 ure, ko je začasno snel varilno masko, da bi se odpočil in nadihal. Takrat mu je iz oddaljenosti okoli šest metrov v oko priletel del rezalne plošče kotne brusilke, ki jo je uporabljal delavec prvega toženca. Slednjemu je razneslo rezalno ploščo, ker je bila kotna brusilka brez tovarniške zaščite in je imela nameščeno preveliko rezalno ploščo. Ni bilo sporno, da je ta delavec opravljal delo za stranskega intervenienta, na katerega je bila s pisnim sporazumom prenesena tudi skrb za varnost delovnega okolja in procesa ter je delo opravljal pod njegovim vodstvom in nadzorom. Prav tako iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila kotna brusilka (ob uporabi katere je prišlo do škodnega dogodka) v lasti prvega toženca, ki je enkrat mesečno prišel na delovišče preveriti, ali delavci kaj potrebujejo, ali so vsi stroji in orodje delujoči in ali je potrebno pokvarjeno orodje nadomestiti ter prinesti rezervne dele.

Glede temelja

10. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča o protipravnosti ravnanja prvega toženca, ker ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem, niti nadzoroval, ali delavec ustrezno ravna z orodjem. Pravilnosti navedene ugotovitve ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je do škodnega dogodka prišlo v sferi stranskega intervenienta, češ da delovna nezgoda ni posledica neustreznega orodja, temveč odstranitve varovala in namestitve neustrezne rezalne plošče, česar prvi toženec ni mogel ugotoviti, ker ni imel vpliva na pravilno uporabo orodja. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je do nezgode prišlo zaradi tehnične neustreznosti kotne brusilke - zaradi prevelike rezalne plošče in odsotnosti varovala. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvam, da je bilo orodje (vključno z neustrezno kotno brusilko) v lasti prvega toženca, ki je skrbel za delovanje orodja in strojev, jih enkrat mesečno dostavil na skupno delovišče in pokvarjene zamenjal z delujočimi. To pomeni, da je prvi toženec skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi delovnega orodja vpliv na varnost delovnega procesa. Glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve, da je bila kotna brusilka v lasti prvega toženca, ki je skrbel za delovanje orodja in strojev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil slednji dolžan nadzirati varnost (tehnično ustreznost) strojev in orodja. Zato pritožbene trditve druge toženke, da je bil za varnost delovnega okolja in procesa zadolžen stranski intervenient, ki je nadziral in razporejal delo, niso utemeljene.

11. Pritrditi gre presoji prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Prvi toženec tožniku neutemeljeno očita soodgovornost za nezgodo, ker je stal na območju, kamor so letele iskre in gledal v smeri kotne brusilke brez zaščitnih očal. Poudariti velja, da poškodbe ni povzročil razžarjeni opilek, temveč kos rezalne plošče. Že zato navedba, da je tožnik prispeval k nastanku škode, ko je kljub iskram gledal proti kotni brusilki, čeprav bi se moral zavedati možnosti, da mu opilek prileti v oko, ne zdrži resne presoje. Prav tako je povsem neživljenjsko stališče, da bi tožnik moral predvideti raztrganje rezalne plošče drugega delavca, ki je posledica tehnične neustreznosti orodja. Tožnik namreč ni mogel, niti ni bil dolžan predvideti, da lahko kotno brusilko raznese, ker ji manjka varnostna zaščita in je nameščena prevelika rezalna plošča. Od tožnika tudi sicer ni mogoče pričakovati, da bo pozornost posvečal tehnični ustreznosti orodja drugih delavcev, ki v bližini opravljajo samostojno, nepovezano delo. Pritožba nadalje ne more uspeti z navedbami, da bi moral tožnik ob gibanju po celotnem delovišču nositi zaščitna očala. Zahteva, da tožnik nosi zaščito pred morebitnimi delovnimi nezgodami, ki se pripetijo ob delu tretjim delavcem, ni realna. Enako velja za stališče pritožnice, da bi moral tožnik nositi varnostno opremo tudi ko ne opravlja svojega dela, saj se morajo delavci (varilci) pogosto odpočiti in nadihati zraka. Ob povedanem je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da soprispevka tožnika k delovni nezgodi ni.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

12. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel hudo poškodbo, in sicer prebojno rano desnega zrkla z raztrganjem beločnice in izpadom steklovine ter popolno osušitev desnega zrkla. Zaradi poškodbe je bil tožnik dvakrat operiran(4) in hospitaliziran, zdravljenje je neposredno po nezgodnem dogodku trajalo od 15. 6. 2009 do 26. 3. 2010, saj je tožnik zaradi poškodbe trpel tudi psihične težave - razvoj psihoreaktivne simptomatike s prevladujočo depresivno simptomatiko, ki je terjala devetmesečno psihiatrično zdravljenje in nato še pojav prilagoditvene motnje. Sedanje stanje je dokončno in vida na desnem očesu ni mogoče vzpostaviti. Pritožniki ne grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin in o prestanih nevšečnostih, na deseti in enajsti strani sodbe, temveč se ne strinjajo z odmero dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin dosodilo 12.000,00 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti. Prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki jih je sodišče prisodilo v drugih podobnih zadevah(5), zato ni mogoče slediti tožniku, da sodišče ni (dovolj) upoštevalo specifičnosti poškodbe (izgube vida zaradi poškodbe očesa, ki je bilo odstranjeno) ter njegovih psihičnih težav. Tudi sklicevanje prve toženke na odločbo VSM I Cp 900/2005 v zvezi z odločbo VSRS II Ips 562/2007 ne more privesti do drugačne odmere odškodnine iz tega naslova. V citirani zadevi je bil poškodovanec podvržen le enemu operativnem posegu, pri čemer so bile telesne bolečine kratkotrajnejše. Predvsem pa je bistvena razlikovalna okoliščina konkretne zadeve v trajanju zdravljenja, saj se je tožniku v obravnavanem primeru zaradi poškodbe očesa razvila tudi depresivna motnja, katere zdravljenje je trajalo kar devet mesecev.

13. Tudi odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo, ko je iz tega naslova prisodilo 40.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno upoštevalo tožnikovo starost (46 let v času nezgode), izvedenčevo oceno o 35% zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe in dejstvo, da zaradi izgube vida ne more več opravljati določenih poklicev, vključno z njegovim poklicem visoko kvalificiranega varilca, zaradi česar duševno trpi. Zaradi opisanih poškodb so tožniku nastale trajne posledice, opisane v 20. - 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v bistvenem delu povzema. Zaradi izgube stereoskopskega vida je tožnik omejen pri aktivnostih, kjer je ta vid pomemben, kot so igre z žogo. Zaradi tega tožnik ne more več igrati malega nogometa, s čimer se je rekreativno ukvarjal. Prav tako se tožnik v svojem siceršnjem življenju sooča s številnimi omejitvami, saj se pri gledanju televizije in branju hitreje utrudi, težave pa ima tudi pri premočni ali preslabi svetlobi v prostoru. Otežena je tudi hoja po stopnicah, pri kateri je negotov, in vožnja, saj mora tožnik zaradi okrnitve vidnega polja na desni strani več premikati glavo.

14. Odškodnina, ki jo je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo prvostopenjsko sodišče je ustrezno umeščena v kompleks težjih, lažjih in okvirno primerljivih zadev iz sodne prakse. Tako je bila v primerljivi zadevi (6) 19 letni študentki, ki je oslepela na eno oko, priznana odškodnina iz tega naslova v višini 55 povprečnih plač (II Ips 416/2007), medtem ko je bila za 70% zmanjšanje vida desnega očesa poškodovancu v zadevi II Ips 536/2002 priznana odškodnina v višini 30,5 povprečnih plač. V zadevi II Ips 562/2007, na katero se sklicuje prvi toženec je bilo sicer poškodovanemu 33 letnemu moškemu zaradi občutnega poslabšanja vida (in ne zaradi slepote) sicer priznanih zgolj 17 povprečnih plač. Vendar v konkretnem primeru tožnik zaradi izgube vida ni bil zgolj prerazporejen, temveč je izgubil poklic, ki je bil pomemben del njegove osebne identitete, dobre samopodobe in samospoštovanja. Tožnik (čeprav je sicer sposoben opravljati lažja dela z omejitvami), dela ne dobi, zaradi česar duševno trpi. Glede na slabe zaposlitvene možnosti tudi ni realno pričakovati izboljšanja psihičnih težav. Konkretni primer se od citiranega torej bistveno razlikuje v tem, da je poškodba privedla do depresivne motnje. Tožnik je namreč zaradi delovne nesreče izgubil možnost opravljanja dela, ki mu je omogočalo boljše razmere za družino in bilo vir ponosa in samospoštovanja. Zato se mu je ob izgubi vida razvila psihoreaktivna simptomatika (s prevladujočo depresivno simptomatiko). Ker je prava zaposlitev zanj predstavljala možnost vrnitve osebnega dostojanstva, se je tožniku ob soočenju z izgubo možnosti za opravljanje dela razvila prilagoditvena motnja, katere simptomi so huda negotovost, preokupiranost s problemom zaposlitve, občutek nemoči, obup in nespečnost, pri čemer je čas trajanja motnje (in njenih posledic) odvisen od ponovne zaposlitve tožnika. Prav zaradi depresivne motnje je torej tožnikovo duševno trpljenje ob izgubi poklica intenzivnejše. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se na tem mestu ni opredeljevalo do tožnikove zmožnosti pridobiti drugo zaposlitev, saj je vprašanje obravnavalo v okviru odmere odškodnine za izgubljeni zaslužek.

15. Tožnik torej neutemeljeno nasprotuje odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo tožnikovo izrazito poslabšanje na poklicnem področju zaradi nezmožnosti opravljanja dela visoko kvalificiranega varilca, ki je privedlo do depresivnih motenj. Zmotno je stališče prve toženke, da je treba pri odmeri višine odškodnine upoštevati tožnikovo nagnjenost k depresiji. Depresija je posledica škodnega dogodka. Ni pa pomembno, ali bi povprečni poškodovanec utrpel tak obseg škode ob enaki poškodbi (da bi izguba službe pri povprečnem poškodovancu vplivala tako, da bi se pojavila depresivna motnja), saj mora oškodovalec (oziroma odgovorna oseba) sprejeti oškodovanca takšnega, kot je(7).

16. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki je kot primerno odškodnino za trajne posledice prisodilo 40.000,00 EUR. Vendar je pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevalo še znesek invalidnine, ki ga prejema tožnik. Pritrditi gre tožniku, da prvostopenjsko sodišče vpliva invalidnine (40,77 EUR mesečno) na odmero odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti ni pravilno upoštevalo z oceno, da je razmerje med invalidnino in odškodnino 1:3. Pritožba utemeljeno zahteva znižanje razmerja prejete satisfakcije iz naslova invalidnine do ugotovljene škode na 10%, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično razmerje glede na korist, ki jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine(8). Iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je prvostopenjsko sodišče s sklicevanjem na prosti preudarek le prikrilo matematični izračun bodoče prejete invalidnine kot seštevek pričakovanih prejemkov(9), kar ni pravilno. Pri oceni vpliva invalidnine na odmero pravične denarne odškodnine, se namreč poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku in ne matematični izračun(10) (da bi se projekcija vseh mesečnih zneskov iz naslova invalidnine odštela od odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).

17. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja na sodbo II Cp 1811/2013 z dne 19. 1. 2014, ki zastopa stališče, da poseben obračun invalidnine pri odmeri odškodnine za trajne posledice ni pravilen. Vendar se pritožnik ne zavzema za izključitev invalidnine iz odmere odškodnine, temveč želi le, da se prejeta invalidnina upošteva do 10%. Zato je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi in ji v tem delu ugodilo tako, da je dosojeno odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti zmanjšalo za 10% in tožniku priznalo 36.000,00 EUR iz tega naslova.

18. Utemeljena je pritožbena graja odmerjene odškodnine za prestani strah. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik doživel zelo hud eksistenčni strah, ko ga je tujek nepričakovano z veliko močjo zadel v oko in je začel intenzivno krvaveti. Zbal se je, da bo izgubil oko in da gre za hujšo poškodbo glave, pri čemer sta močno krvavenje in bolečine strah podkrepila. Po opravljenem posegu dan po dogodku pa mu je bilo predočeno, da je oko izgubljeno. Odškodnine za sekundarni strah sodišče ni prisodilo, ker je nepravilno ocenilo, da strah pred izgubo zaposlitve in strah za preživetje družine, ne predstavlja sekundarnega strahu. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko ni zadostno upoštevalo, da je tožnik doživel izjemno hud primarni strah, ki ni bil kratkotrajen ter sekudnarni strah. V obravnavanem primeru je namreč tožnik doživel intenziven primarni strah ob škodnem dogodku, ki je trajal ves dan, in sicer od delovne nezgode ob 14.05 uri do naslednjega dne, ko mu je bila predočena izguba očesa. Tekom celotnega dne od nezgode do seznanitve s posledicami, se je tožnik izjemno bal izgube vida, pri čemer so intenzivnost primarnega strahu v tem obdobju podkrepile močne bolečine in krvavenje. Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo sodišču prve stopnje, da sekundarnega strahu tožnik ni izkazal. Tudi strah za izid zdravljenja v kontekstu strahu pred izgubo zaposlitve, strah za prihodnost in preživetje družine, zaradi katerega se je tožniku porušilo duševno ravnovesje in celo terjalo psihiatrično zdravljenje, namreč predstavlja pravno priznano škodo. Ob povedanem je dosojeni znesek za prestani strah 1.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča prenizek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in dosojeno odškodnino dvignilo na 3.000,00 EUR, kar predstavlja primerno odškodnino za prestani strah(11).

19. Sodišče prve stopnje odškodnine zaradi skaženosti ni prisodilo, ker je ocenilo, da je skaženost le začasna oziroma je v prihodnosti ne bo, saj bo tožnik sčasoma dobil trajno protezo. Na naroku leta 2015 je ugotovilo, da je zoženje očesne reže poškodovanega očesa manj vidno, po navedbah tožnika pa naj bi se to zoženje z namestitvijo trajne proteze izboljšalo, tako da naj bi bil izgled obeh očes enak. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da skaženosti ne bo več zaradi očesne proteze, saj je splošno znano, da proteza spremenjenega obraza ob bližnjem stiku ne prekrije, temveč sogovorniki pri pogovoru opazijo, da je oko popolnoma negibno. Pri presoji skaženosti je potrebno upoštevati, da gre za poškodbo obraza, ki je pri komunikaciji z drugimi najbolj opazen in zaznaven del telesa. Ker ljudje pri pogovoru sogovornika običajno gledajo v oči, takoj opazijo očesno protezo(12). Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da tožnika skaženost, ob upoštevanju njegove občutljivosti (depresivne motnje), prizadane dodatno oziroma bolj kot povprečnega oškodovanca. Kot skaženost se nenazadnje kaže tudi obračanje (premiki) glave, ki je posledica zmanjšanega vidnega polja tožnika, kar je nedvomno opazno ob bližjem stiku z njim.

20. Tudi skaženosti v času, preden je tožnik dobil očesno protezo ni mogoče opredeliti zgolj kot začasno, saj je od delovne nezgode 15. 6. 2009 do namestitve začasne proteze (6. 7. 2015) minilo kar šest let. Skaženost(13) torej ni bila le začasna, temveč je trajala dalj časa (šest let) trajne očesne proteze pa tožnik ni imel še niti ob zaključku obravnavanja. Po oceni pritožbenega sodišča tožniku pripada odškodnina v znesku 6.000 EUR za skaženost, kar ustreza odškodninam, prisojenim v drugih primerljivih zadevah. Višje sodišče je primerjalo tožnikovo škodo s škodo oškodovanca v zadevi II Ips 265/2002, kjer je sodišče za skaženost (moškemu z implantantom – nastavek za očesno protezo) prisodilo 11 povprečnih plač zaradi spremenjene zunanjosti na obrazu, prisojene 3 povprečne plače v manj hudi zadevi II Ips 877/2006, kjer gre za na daleč vidno rdečo beločnico, ki jo je mogoče zakriti le s temnimi očali, dosojo 2,3 povprečnih plač zaradi navzven potisnjenega zrkla in trajne razširitve ven beločnice (II Ips 536/2002) ter 3 povprečne plače, priznane zaradi izražene vdrtine kosti v predelu spodnjega dela čela levo in notranjega očesnega kota, opazno spuščeno levo oko in povešeno veko (II Ips 265/2006).

21. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika glede višine dosojene odškodnine delno ugodilo in mu skupno priznalo odškodnino v višini 57.000,00 EUR. Pritožba prve toženke glede višine dosojene odškodnine je povsem pavšalna in glede na zgoraj navedene razloge o prenizko dosojeni odškodnini tudi neutemeljena.

22. Prvi toženec in druga toženka sta dolžni tako odmerjeno odškodnino plačati solidarno, vendar druga toženka le do višine zavarovalne vsote po zavarovalni polici, ki po odbitju 10% odbitne franšize (5.700,00 EUR, 7. točka 25. člena Splošnih pogojev v prilogi B3) znaša 51.300,00 EUR Razliko do prisojenih 57.000,00 EUR pa mora prvo toženec plačati sam.

Glede višine odškodnine za izgubljeni zaslužek in denarno rento

23. Podlago za odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka in mesečne rente predstavlja določba 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu (med drugim) povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo (prvi odstavek) ter mu plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas), kadar ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek (drugi odstavek).

24. Tožnikove delovne zmožnosti so zmanjšane. Zaradi tega trpi premoženjsko prikrajšanje. Prvi toženec zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti tožniku oporeka pravico do popolne odškodnine, a so pritožbeni očitki neutemeljeni. Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente namreč ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik že od julija 2011 brez zaposlitve oziroma da je tožnik od delovne nezgode dalje brezposeln (glej 35. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). To pomeni, da je bil zaradi škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

25. Res sicer iz odločbe ZPIZ z dne 11. 2. 2010 izhaja, da je sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom(14), zaradi česar je prvi toženec menil, da je treba pri izračunu izgubljenega zaslužka upoštevati minimalno plačo. Vendar tožnik (čeprav je sicer sposoben opravljati lažja dela z omejitvami) dela ne dobi. Zato tožnik utemeljeno opozarja, da ni podlage za odštevanje minimalne plače pri izračunu izgubljenega dobička, saj tožnik dela ne dobi brez lastne krivde zaradi slepote. Očitki, da bi se tožnik moral prekvalificirati in pridobiti zaposlitev s polnim delovnim časom ne morejo privesti do drugačne ocene. Ob upoštevanju, da je do škodnega dogodka ter poškodb tožnika prišlo pri njegovi starosti 46 let (ob zaključku glavne obravnave že 53 let), sledilo je obdobje zdravljenja, pa tudi prekvalifikacija bi terjala določen čas, ni življenjsko pričakovati, da se bi tožnik uspel prekvalificirati(15). Zlasti ni mogoče računati na ponovno zaposlitev tožnika glede na omejitve, ki jim je na podlagi odločbe ZPIZ v okviru delovnega procesa podvržen tožnik, saj so njegove (preostale) delovne zmožnosti praktično izničene. Ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja in starosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik praktično nezaposljiv. Možnosti prihodnje zaposlitve pa botrjujejo tudi slabe zaposlitvene razmere na trgu (gospodarski kriza) in njegove psihične težave (depresivne motnje), zaradi česar ni realno pričakovati, da bo tožniku uspelo pridobiti zaposlitev s polnim delnim časom. Splošno znano je namreč, da depresivna motnja povzroča težave tudi v vsakdanjem življenju - privede do izgube energije in utrujenosti oziroma zmanjšanja interesov in zadovoljstva pri domala vseh dejavnostih, kar pomeni, da so zaradi depresije tudi tožnikove zaposlitvene možnosti bistveno manjše.

26. Ob povedanem ni mogoče slediti pritožbi prvega toženca, da tožnikova dejanska nezaposlijvost ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, češ da slabe zaposlitvene situacije in tržnih razmer toženi stranki ni mogoče pripisati. Jasno je, da je tožnik prav zaradi delovne nezgode in posledične izgube vida izgubil zaposlitev. Zaradi telesne okvare, ki je povzročila omejitve pri opravljanju poklicev, tožnikove starosti in slabega zaposlitvenega stanja pa so njegove možnosti ponovne zaposlitve skorajda izničene. Tožnikova brezposelnost je torej v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in jo je mogoče pripisati toženi stranki. Ker je bil tožnikov poklic vir njegovega dostojanstva, na katerem je gradil svojo samopodobo in samospoštovanje, pa je zaradi izgube poklica prišlo tudi do razvoja depresivne motnje. Ob povedanem pritožbeni očitki, da depresija ni povezana z nezmožnostjo pridobiti zaposlitve in poškodbo očesa, ne zdržijo resne presojo.

27. Pritožbene navedbe o tem, da bi bilo treba pri presoji višine izgubljenega zaslužka upoštevati dohodnino, ki bi jo moral plačati tožnik, so materialnopravno neutemeljene. Prvi toženec mora plačati znesek ugotovljenega izgubljenega zaslužka. Kako bo tožnik napovedal svoj dohodek in kakšno dohodnino bo moral plačati, pa je odvisno od razmerja med njim in državnim organom in ne zadeva prvega toženca(16). Določila ZDoh-2, veljajo za plačilo davkov in ne predstavljajo matematičnega izračuna, na podlagi katerega bi si prvi toženec lahko zmanjšal obveznost iz naslova tožnikovega izgubljenega zaslužka, zato s pritožbenimi ugovori v tej smeri prvi toženec ne more uspeti.

28. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede višine izgubljenega zaslužka za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013 ugodilo in odmero izpadlega zaslužka spremenilo tako, da minimalne plače pri njegovem izračunu ni upoštevalo. Je pa upoštevalo nadomestilo za invalidnost, ki ga je izvedenka prištela k izračunu tožnikovega izpadlega zaslužka 17.856,12 EUR (glej list. št. 207 in 209). Pritožbeno sodišče je torej od tako ugotovljenega zneska izgubljenega zaslužka 17.856,12 EUR odštelo znesek invalidnine (497,51 EUR, dopolnitev izvedenskega mnenja list. št. 209), ki ga je izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja prištela izgubljenemu zaslužku, čeprav je invalidnino tožnik prejel. Tako je priznalo 17.358,61 EUR izgubljenega zaslužka za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013, kot ga je ugotovila izvedenka v izvedenskemu mnenju (pred prištetjem invalidnine, glej list. št. 173 in 209). Prav tako je pritožbeno sodišče za nadaljnje obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 5. 2015 priznalo celotni vtoževani mesečni izgubljeni zaslužek v višini 633,00 EUR (brez odštetja minimalne plače), saj po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nadomestila za invalidnost v tem obdobju ni prejemal. Pritožba prvega toženca glede višine dosojene odškodnine za izgubljeni zaslužek pa je ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov neutemeljena.

Glede rente

29. Pritožniku je bila mesečna renta zaradi izgubljenega zaslužka odmerjena kot razlika med zaslužkom, kot bi ga prejemal, če bi ostal zdrav (diskontiran seštevek bodočih denarnih tokov tožnika za obdobje od junija 2015 do leta 2022, ko tožnik izpolni pogoje za starostno upokojitev) in vrednostjo minimalne plače.

30. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je denarno rento prisodilo ob upoštevanju upokojitvene starosti tožnika. Omejitev prejemanja rente na določen datum (upokojitveno starost) je nesorazmerna glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka, saj takšna presoja ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje. Te okoliščine bodo sicer zagotovo znane v prihodnosti, sedaj pa so glede na spreminjajočo se pokojninsko zakonodajo negotove. Ko bodo znane in bo pritožnik dejansko izpolnjeval pogoje za (polno) starostno pokojnino, bo lahko prvi toženec uveljavljal spremenjene okoliščine, zaradi katerih do izgubljenega zaslužka več ne prihaja(17). Prvi toženec ima namreč možnost, da glede na določbo 175. člena OZ zaradi spremenjenih okoliščin (v smislu upokojitvenih pogojev) zahteva tudi odpravo rente (ali spremembo dosojene rente). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika glede višine denarne rente ugodilo in jo odmerilo kot razliko med prejemki iz naslova nadomestila za invalidnost (277,00 EUR(18), ni pa odštelo minimalne plače) in zaslužkom, kot bi ga prejemal, če bi ostal zdrav (910,10 EUR(19)). Tako je tožniku prisodilo celotni vtoževani znesek 633,00 EUR mesečne rente (izgubljeni zaslužek 910,10 EUR – 277,00 EUR invalidnine). Ko bo pritožnik izpolnil zakonske pogoje za starostno upokojitev (ki je sicer hipotetična), bo lahko prvi toženec uveljavljal spremenjene okoliščine, zaradi katerih se lahko mesečna renta tudi odpravi (175. člen OZ).

31. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer držijo pritožbene navedbe prvega toženca, da bi sodišče rento lahko prisodilo šele od zaključka obravnave, saj predstavlja odmeno za prikrajšanje, ki na dan zaključka glavne obravnave še ni nastopila. Tožnik je v tem delu vtoževano terjatev nepravilno kvalificiral kot mesečno rento (namesto pravilno kot izgubljeni zaslužek), čemur je sodišče pomotoma sledilo. Vendar sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano, navedeni zneski pa so bili utemeljeno prisojeni, ob upoštevanju, da tožniku mesečni zneski za obdobje od junija 2015 do septembra 2015 (ko je bila glavna obravnava zaključena) pripadajo iz naslova izgubljenega zaslužka. Zato so pritožbeni očitki o znižanju denarne rente v tem delu neutemeljeni.

Stroškovni sklep

32. Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s svojim zahtevkom po temelju v celoti uspel, po višini pa s 87%(20), skupno 93,5%. Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da pravdni stroški tožnika v celoti znašajo 9.707,72 EUR, stroški prvega toženca 2.891,40 EUR, stroški druge toženke 90,00 EUR, stroški stranskega intervenienta pa 3.082,90 EUR (pritožbe odmeri stroškov s strani prvostopenjskega sodišča niso oporekale). Glede na 93,5% uspeh tožnika, bi mu morale prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient povrniti 9.076,72 EUR pravdnih stroškov. Glede na 6,5% uspeh tožene stranke, bi moral tožnik prvemu tožencu povrniti 187,94 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki 5,85 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu 200,39 EUR pravdnih stroškov, skupaj tožnik dolguje 394,18 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna plačati tožniku 8.682,54 EUR pravdnih stroškov. Stroškovno odločitev je pritožbeno sodišče spremenilo, tako da se znesek pravdnih stroškov zviša s 3.714,36 EUR na 8.682,54 EUR in so prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient(21) tožniku solidarno dolžni plačati 8.682,54 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni (prvi odstavek 154. člena ZPP).

33. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prvega toženca, druge toženke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato so mu prvo toženec, druga toženka in stranski intervenient dolžni povrniti njegove pritožbene stroške, ki predstavljajo odvetniško nagrado za postopek na pritožbeni stopnji v priglašeni višini 1.259,20 EUR (tar. št. 3210)(22), povečano za davek na dodano vrednost (22%). Skupaj stroški tožnika za pritožbo znašajo 1.536,22 EUR, ki so jih prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient dolžni povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Prvi toženec, druga toženka in stranski intervenient s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženec, stranski intervenient in tožnik sami krijejo tudi svoje stroške podanih odgovorov na pritožbo, saj s temi pravnimi sredstvi niso prispevali k razjasnitvi zadeve pred pritožbenim sodiščem in si niso izboljšali procesnega položaja.

-------------

Op. št. (1): Ki se vsebinsko nanaša na od I. do vključno VII. Točke izreka izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Hude poškodbe očesa, ki je privedla do izgube očesa in vida, zaradi katere je bil dvakrat v splošni anesteziji, dvakrat hospitaliziran in trpel hude bolečine, saj je splošno znano da je že lažja poškodba očesa boleča, ker že najmanjši delec povzroča

Op. št. (3): Glede na dobiček 10.921 EUR bi moral tožnik plačati dohodnino 1.358,95 EUR, kar pomeni, da je mesečno neto zaslužil le 796,84 EUR mesečno in ne 910,10 EUR kot je ugotovila izvedenka.

Op. št. (4): Drugič zaradi odstranitve zrkla in nadomestitvijo z očesno protezo.

Op. št. (5): Pri odločanju se je pritožbeno sodišče oprlo na sodbo II Ips 265/2002, kjer je bila dosojena odškodnina v višini osmih povprečnih plač tožniku, ki je utrpel poškodbo levega očesa, zaradi česar je bilo to odstranjeno in všit implantat. Glede trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti sta zadevi povsem primerljivi, vendar pa je bilo v obravnavani zadevi tožnikovo zdravljenje bistveno dolgotrajnejše, saj se je pri tožniku razvila depresija, ki je terjala devet mesečno zdravljenje, kar narekuje višjo odškodnino.

Op. št. (6): opisani v knjižni izdaji Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010.

Op. št. (7): Primerjaj II Ips 387/2007. Gre za t. i. doktrino jajčne lupine (eggshell skull).

Op. št. (8): Dejstvo, da oškodovanec prejema invalidnino je treba (po prostem preudarku) upoštevati pri odmeri odškodnine za trajne posledice. Ker je ta okoliščina že inkorporirana v uporabo načela objektivne pogojenosti, še dodatno zmanjševanje siceršnje odškodnine ni pravilno.

Op. št. (9): Sodišče prve stopnje je namreč vpliv prejete invalidnine (mesečnih prejemkov invalidnine v znesku 40,77 EUR) izračunalo ob upoštevanju pričakovan čas prejemanje invalidnine (31 let). Tako je skoraj celotno pričakovano satisfakcijo iz naslova invalidnine (31 let mesečnih prejemkov po 40,77, kar znese 15.166,44 EUR) odštelo od priznane odškodnine 40.000,00 EUR in tožniku iz naslova zmanjšanje življenjske aktivnosti priznalo še 26.000,00 EUR, kar zgolj za 1.166,44 EUR presega znesek, ugotovljen na podlagi matematičnega izračuna.

Op. št. (10): Glej sodbo II Ips 446/2002 z dne 16. 10. 2003,

Op. št. (11): Povsem primerljivih zadev sodišče v sodni praksi ni našlo, pri odločanju se je oprlo na sodbo II Ips 7536/2000, kjer je sodišče 54 letniku prisodilo 6 povprečnih plač za hud primarni strah in sekundarni strah, ki je bil hud 2 tedna, srednje hud 4 in lahek 5 tednov, z bojaznijo, da se bo poslabšalo 12 tednov. Za intenziven kratkotrajni primarni strah ob nezgodi in 1 mesec intenzivnega sekundarnega strahu (ter še vedno prisoten strah pred popolno oslepitvijo) je sodišče v zadevi II Ips 416/2007 19 letni študentki prisodilo 6 povprečnih plač. Toliko je prisodilo tudi v zadevi II Ips 1042/2008 za 4 dni zelo hudega primarnega strahu, hudega sekundarnega 7 dni, srednje hudega 3 mesece in blažjega še danes, ker se lahko oškodovancu vid vsak trenutek poslabša. Bolj primerljiva je zadeva II Ips 427/2006, v kateri je poškodovani doživel zelo intenziven primarni strah, sekundarni strah ves čas zdravljenja in še danes kot bojazen, da se stanje poslabša - prisojene 3 povprečne plače. Za intenziven primarni strah 3-4 dni in nato sekundarni strah, ki obstaja še danes (kot skrb pred poslabševanjem stanja poškodovanega očesa) je sodišče priznalo 4,6 povprečne plače (II Ips 740/2005).

Op. št. (12): Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, da mu to povzroča nelagodje, odvračanje pogleda, neprijetna vprašanja in pomilovanje, kar se tožniku pogosto dogaja in ga prizadane. Res je sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da naj bi bil po namestitvi trajne proteze izgled obeh očes enak. Vendar v času tožnikovega zaslišanja, trajne proteze še ni imel nameščene, zato pritožbene navedbe v tem delu predstavljajo dopustne pritožbene novote.

Op. št. (13): Zoženje očesne špranje na desni strani in zmanjšanega, vdrtega desnega zrkla, ki ga je sodišče opazilo ob prvem zaslišanju, glej 24. točko izpodbijane sodbe.

Op. št. (14): Vendar iz omenjene odločbe izhaja, da svojega poklica in sorodnih poklicev, ki zahtevajo binokularni vid ne more opravljati.

Op. št. (15): Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske odločbe (21. točka izhaja), da je izvedenec dr. Oblak potrdil, da so posledice škodnega dogodka tožniku onemogočile opravljanje določenih poklicev, lahko pa opravlja določena dela, kjer izguba vida ne onemogoča izpolnjevanje delovnih obveznosti. Tako se lahko prekvalificira na primer v prodajalca, peka, slaščičarja, maserja, vrtnarja ipd., kar eksemplifikativno našteva.

Op. št. (16): Dodati velja, da sicer drži, da je moral tožnik od dobička, ugotovljenega s strani izvedenke, plačati dohodnino. Vendar pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da tudi odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek ni oproščena plačila dohodnine (skladno s 5. točko 27. člena Zdoh-2.) To pomeni, da se tudi prejeta odškodnina za izgubljeni zaslužek kot obdavčljivi dohodek uvršča med druge prejemke po 105. členu ZDoh-2.

Op. št. (17): Sodba VIII Ips 191/2012 in VSL sodba in sklep II Cp 3035/2012

Op. št. (18): Glej neizpodbijane dejanske ugotovitve v 37. točki izpodbijane sodbe.

Op. št. (19): Glej dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 33. točki obrazložitve

Op. št. (20): Tožnik je po spremembi tožbe (list. št. 219, 220) zahteval plačilo 176.169,52 EUR (ob upoštevanju vrednosti denarne rente ob dosegu upokojitvene starosti). Tožnik ni uspel zgolj glede 22.000 EUR nematerialne škode in 497,51 EUR izgubljenega zaslužka za obdobje od 15. 7. 2011 do 31. 12. 2013, 119,40 EUR potnih stroških in 216 EUR plačila prispevkov za ženino zdravstveno zavarovanje. Tožnik je tako uspel s 153.336,61 EUR od vtoževanih 176.169,52 EUR, kar predstavlja 87%.

Op. št. (21): Glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil (prvega toženca). Druga toženka pa v pritožbi ni nasprotovala solidarnemu povračilo pravdnih stroškov tožnika za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (22): Ob upoštevanju s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene vrednosti spornega predmeta, bi sicer tožniku pripadala nagrada za postopek 2.411,20 EUR (1,6 x 1.507,00 EUR) oziroma ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, kot je je ugotovilo pritožbeno sodišče (to je 176.169,52 EUR, oziroma 175.834,12 (zmanjšano za vrednost zavrnilnega dela, zoper katerega pritožba ni bila vložena 335,40 EUR), bi tožniku pripadla nagrada 1830,40 EUR (1,6 x 1.144,00 EUR).

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 119/99
• VSL Sodba II Cp 702/2018
• VSL sodba III Cp 2613/2014