VSL sklep I Cp 2000/2014

Jedro

Za uspešno uveljavljanje predloga za izdajo začasne odredbe s prepovednim zahtevkom po 134. členu OZ je potrebno dokazati z veliko verjetnostjo, da je bil storjen poseg v osebnostno pravico.

Fizične osebe imajo pravico do zasebnosti na delovnem mestu, vključno z uporabo elektronske pošte v zasebne namene.

Stališče tožeče stranke, da zadošča že, da posamezni tožnik sporočilo označi kot zasebno elektronsko pošto, ne vzdrži. Za kakšno elektronsko sporočilo gre, je odvisno od njegove vsebine ter okoliščin komuniciranja: od tega kje, kdaj in komu je bilo napisano in poslano. Golo dejstvo, da se nahaja med elektronsko pošto določene osebe, ni dokaz, da gre za zasebno pošto.

Izrek

I. Pritožba prvo do tretje tožeče stranke in peto tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožba četrto tožeče in šesto tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se toženi stranki prepovedalo vpogled, odpiranje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, širjenje, posredovanje tretjim osebam ali drugo dajanje ter kakršnakoli bodoča uporaba v zvezi z v izreku sklepa navedenima elektronskima sporočiloma, ki se nahajata v kateremkoli spisu pri toženi stranki, ki jih je tožena stranka pridobila tekom preiskave podjetja P. d.o.o. na osebnih računalnikih tožnikov ali drugi elektronski napravi med 11.8.2011 in 16.8.2011.

2. Tožniki v obsežni pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da višje sodišče v celoti ugodi njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ravnanju tožene stranke gre za poseg v osebnostne pravice tožnikov kot fizičnih oseb, že sam tak poseg pa predstavlja pravno zavarovano škodo, v zvezi s katero ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Zaradi vključitve vsebine zaseženih elektronskih sporočil v posamične upravne akte je omogočen dostop do vsebine elektronskih sporočil katerikoli fizični in pravni osebi. Ustavno sodišče je odločilo, da je 28. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) v nasprotju z ustavo. Čeprav je hkrati odločilo, da se to določilo uporablja do odprave neustavnega stanja, to ne pomeni, da takšna kršitev do tedaj ni v nasprotju z Ustavo. Sodišče bi moralo zaključiti, da so bila elektronska sporočila pridobljena na podlagi protiustavno izdanega sklepa o preiskavi ter ob kršitvi 37. člena Ustave. Da gre za zasebna elektronska sporočila, je izkazano s tem, da se vsa uradna poslovna dokumentacija družbe P. vodi v listinski obliki. Preko elektronske pošte se vodi izključno zasebna komunikacija. Sodišče je napačno uporabilo določbo 29. člena ZPOmK-1, ker ga ni mogoče aplicirati na konkretno dejansko stanje. Ni izvedlo pravne presoje dejanske situacije z vidika te zakonske določbe (absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zgolj pavšalno je podalo tudi stališče v zvezi z (ne)uporabo 33. člena ZPOmK-1. V sodbi Vrhovnega sodišča RS G 7/2013 se niso presojali očitki o posegu v osebnostne pravice fizičnih oseb, šlo je za drugačno pravno in dejansko situacijo. Stališče, da lahko tožena stranka tekom preiskave zaseže vso dokumentacijo, ki se nahaja v poslovnih prostorih preiskovanega podjetja, ne glede na njeno obliko (elektronsko ali fizično), je nevzdržno. Uradne osebe tožene stranke vpogleda v elektronske poštne predale niso izvedle ob sodelovanju in navzočnosti zaposlenih, nobenega elektronskega sporočila ali dokumenta niso izločile iz preiskave. Tožniki niso stranke ali stranski udeleženci postopka pred toženo stranko, v tem razmerju so „tretje osebe“, zato bi tožena stranka morala v razmerju do njih nujno uporabiti določilo 33. člena ZPOmK-1. Nepravilen in nezakonit je sklep VSL I Cp 896/2014, kateremu je sledilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Tuja in domača sodna praksa priznava fizičnim osebam zasebnost na delovnem mestu, vključno z uporabo elektronske pošte v zasebne namene. Vsa elektronska sporočila so „prima facie“ zasebna, zato je napačen zaključek, da bi morali tožniki za vsako posamično elektronsko sporočilo konkretno zatrjevati, da je zasebne narave. Poseg v komunikacijsko zasebnost je bil nezakonit in protiustaven, zato predstavlja kršitev osebnostnih pravic in je verjetnost obstoja vtoževane terjatve izkazana. Niso podali soglasja za pregled elektronske pošte in zaseg elektronskih sporočil svobodno, ampak pod grožnjo visoke denarne kazni. Samo fizične osebe, ki so udeležene v elektronski komunikaciji lahko odločijo oziroma ocenijo, ali je komunikacija zasebne ali poslovne narave. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožnikom naloži v plačilo stroške postopka. Postopek zavarovanja se nanaša le na S. D. in A. K., zato je potrebno pritožbo ostalih tožnikov zavreči. Predlog za izdajo začasne odredbe teh dveh tožnikov pa je potrebno zavreči, ker pravdno sodišče ni stvarno pristojno za ta spor. Za sodno varstvo je pristojno upravno sodišče. Vsebinsko gre za izločitev dokazov, zato bi se moralo sodišče izreči za stvarno nepristojno. To je razvidno iz samega tožbenega zahtevka. Gre pa tudi za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbo Vrhovnega sodišča G 7/2013. Stališča tožnikov ne vzdržijo, saj pravna oseba deluje samo preko oseb. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba prvega do tretjega ter petega tožnika ni dovoljena, pritožba drugega tožnika in šeste tožnice pa ni utemeljena.

O zavrženju pritožbe:

5. Predpostavka za obravnavanje pritožbe je pravni interes pritožnika. Pravovarstveni interes za pritožbo ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, to prineslo konkretno in neposredno pravno korist. Te pa prvi, drugi, tretji in peti tožnik glede obravnavane pritožbe nimajo, saj se dne 15.4.2014 vloženi predlog za izdajo začasne odredbe na njih ne nanaša. Sodno varstvo z izdajo začasne odredbe sta s tem predlogom zahtevala le četrti tožnik A. K. in šesta tožnica S. D. Zato je višje sodišče na podlagi določb prvega odstavka 346. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo ostalih tožnikov zavrglo.

6. V nadaljevanju tega sklepa bo sodišče z besedo tožnika označevalo četrto in šesto tožečo stranko.

O zavrnitvi pritožbe:

7. Ker mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (19. člen ZPP) ter ali je stvar že pravnomočno razsojena (319. člen ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev najprej preizkusilo z vidika navedb tožene stranke o stvarni nepristojnosti in že razsojeni zadevi, ker da se odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi G 7/2013 subjektivno razteza tudi na pritožnike.

8. Vrhovno sodišče RS ni obravnavalo morebitnih kršitev osebnostnih pravic tožnikov, kar je glede na trditveno podlago predmet te pravde, temveč je odločilo o tožbi zaradi odprave odločbe o zlorabi prevladujočega položaja, in tožniki niso bili stranke postopka. O morebitnih kršitvah njihovih osebnostnih pravic torej še ni bilo odločeno. Razloge, zakaj je pristojno za odločanje v tej zadevi, je prvostopenjsko sodišče navedlo že v sklepu z dne 6.2.2014 (sklep s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe), in pritrdilo jim je tudi višje sodišče v sklepu I Cp 896/2014 z dne 9.4.2014. Odveč so zato očitki tožene stranke, da se prvostopenjsko sodišče do tega ni opredelilo. Sodišče se ni dolžno v vsaki odločbi, ki jo izda tekom postopka, opredeljevati do vseh tekom postopka podanih ugovorov.

9. Vendar pa lahko v pravdnem postopku na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožeča stranka zahteva le prepoved nedopustnega posega v osebnostne pravice, ne pa poseganje v upravne spise tožene stranke. Zahtevek za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic po 134. členu OZ je preventiven (1). Tožbeni zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka v tej pravdi, pa vsaj delno zasleduje drug cilj, ne le prenehanje dejanj, s katerim naj bi se kršila osebnostna pravica tožnikov ali bi se preprečilo tako dejanje. Najmanj tožbeni zahtevek pod točko 2. je nesklepčen, ker iz navedb tožeče stranke ne izhaja posledica, ki jo zasleduje s tem tožbenim zahtevkom.

10. Neutemeljena je pritožbena kritika sklepa VSL I Cp 896/2014 – odločbe kateri je sledilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje tam zavzetim stališčem in argumentom zanje in jih ne bo ponavljalo. Zaradi odgovora na navedbe obravnavane pritožbe pa pojasnjuje:

11. Upoštevajoč vse okoliščine primera poseg v osebnostne pravice tožnikov ni izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti za izdajo začasne odredbe. Za uspešno uveljavljanje predloga za izdajo začasne odredbe s prepovednim zahtevkom po 134. členu OZ je potrebno dokazati z veliko verjetnostjo, da je bil storjen poseg v osebnostno pravico (2).

12. V obrazložitvi izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno obrazložilo ustavnopravno varstvo nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (točka 11 izpodbijanega sklepa). Zagotovljena je zasebnost posamezniku napram delodajalcu in državi. Vendar tožnika nista verjetno izkazala, da je prišlo do take kršitve.

13. Čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 ni (bil) v skladu z Ustavo (3), v konkretnem primeru pridobitev poslovne dokumentacije podjetja ni bila neustavna, saj je hkrati odločilo, da se do odprave protiustavnosti prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 uporablja, ker bi se sicer toženi stranki onemogočilo izvrševanje njenih pristojnosti. Te je tožena stranka izvrševala tudi v predmetni preiskavi, in sicer na zakonit način. Slednje izhaja iz pravnomočnih odločitev pristojnega (upravnega) sodišča: postopek, ki ga je vodila tožena stranka pri podjetju P. d.o.o. v dneh 11.8. do 16.8.2011 zaradi ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja, je bil zakonit (4). Sodna odločba je potrebna za zakonit poseg države oziroma represivnih organov v zasebnost fizične osebe. Poseg v dokumentacijo pravne osebe pa je bil v času, ko se je opravljala preiskava zoper podjetje za katerega sta delala tožnika, dovoljen že na podlagi sklepa, ki ga je izdala tožena stranka. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka za opravo preiskave, ki vključuje tudi elektronsko korespondenco, imela zakonsko podlago v 28. in 29. členu ZPOmK-1, je materialnopravno pravilen.

14. Ker družba lahko posluje le preko fizičnih oseb, se preiskava drugače kot z zasegom dokumentacije, ki se nahaja pri njih, vključno na njihovih računalnikih, ne more izvesti. Po naravi stvari gre zato lahko za poseg v osebnostno pravico pri taki preiskavi le, če se poleg poslovne dokumentacije uporabi tudi zasebna elektronska ali druga pošta.

15. Zasebna dokumentacija se mora torej iz take preiskave izločiti. Če bi tožnika ob preiskavi konkretno navedla katera pošta je zasebne narave, bi lahko utemeljeno zahtevala, da se iz preiskave izloči. Tožnika sta bila seznanjena, da bo pregledana njuna elektronska pošta. To potrjujejo v spis vložena soglasja za pregled elektronske pošte, ki niso bila pridobljena protipravno. Ni s stopnjo verjetnosti izkazano, da so bila pridobljena z nedopustno grožnjo tožene stranke, saj je izrek denarne kazni v primeru oviranja preiskave z zakonom predpisan. Torej ne gre za nedopustno grožnjo, pač pa zgolj za opozorilo na posledice oviranja preiskave.

16. Prav ima pritožba, da tuja in domača sodna praksa priznava fizičnim osebam zasebnost na delovnem mestu, vključno z uporabo elektronske pošte v zasebne namene. Zaključki izpodbijanega sklepa niso v nasprotju s tem. Kot je višje sodišče pojasnilo že v sklepu I Cp 896/2014, je sklicevanje tožnikov na konkretne odločbe ESČP neutemeljeno, saj ne gre za istovrstno dejansko in pravno podlago. V sporu med dvema subjektoma je sodišče tisto, ki presoja sporna dejstva in stališča. Stališče tožeče stranke, da zadošča že, da posamezni tožnik sporočilo označi kot zasebno elektronsko pošto, ne vzdrži. Za kakšno elektronsko sporočilo gre, je odvisno od njegove vsebine ter okoliščin komuniciranja: od tega kje, kdaj in komu je bilo napisano in poslano. Golo dejstvo, da se nahaja med elektronsko pošto določene osebe, ni dokaz, da gre za zasebno pošto. Z dosedanjimi navedbami in predloženimi dokazi tožnika tudi po mnenju višjega sodišča nista s stopnjo verjetnosti izkazala, da je šlo za zasebno komunikacijo. Po vsebini je obravnavana elektronska pošta izključno poslovne narave, iz nje ne izhaja nič zasebnega, ne vsebuje osebnega stila komuniciranja, osebnih podatkov, ipd., gre za komunikacijo med v preiskovanem podjetju zaposlenima oziroma na podlagi pogodbe z njim sodelujočima tožnikoma ter poslovnim partnerjem, elektronska pošta se nahaja na službenih računalnikih.

17. Stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 33. člena ZPOmK-1, je materialnopravno zmotno. Dokumentacija, ki je bila zasežena in uporabljena v upravnem postopku, se je nahajala v prostorih preiskovanega podjetja, 33. člen ZPOmK-1 pa se nanaša na pridobitev dokumentacije, ki se nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja. Četrti tožnik in šesta tožnica sta po elektronski pošti, ki je predmet predlagane začasne odredbe, komunicirala za račun podjetja, zato ju ni mogoče šteti kot tretji osebi in se sodišču prve stopnje do uporabe 33. člena ZPOmK-1 v izpodbijanem sklepu ni bilo potrebno posebej opredeliti.

18. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja vsa upoštevna zakonska podlaga in so očitki o zmotni uporabi materialnega prava ter kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženosti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ker ni izkazana že prva predpostavka za njeno izdajo: verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tudi nobene uradoma upoštevne, v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete kršitve, prvo sodišče ni zagrešilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo četrto in šesto tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroški zavarovanja z začasno odredbo so del stroškov postopka (151. člen ZPP) in bo o njih odločeno s končno odločbo glede na uspeh v postopku (154. in 163. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)

gl. komentar D. Jadek Pensa k 134. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga, izdala GV Založba leta 2003, str. 780 in 781

(2) gl. Nina Zidar-Klemenčič, Prepovedni zahtevek po 134. členu OZ – učinkovito varstvo

(3) Odločba US RS U-I-40/12 z dne 11.4.2013

(4) Sodbi Vrhovnega sodišča RS G 7/2013 - 10 z dne 3.12.2013 in G 10/2012 – 9 z dne 26.11.2013

Datum zadnje spremembe:

09.01.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2322/2014
• VSM Sklep V Kp 22241/2019
• Sodba G 10/2013