VSL sodba II Cp 3408/2011

Jedro

Ker je toženka s pretežno verjetnostjo dokazala, da je bila sila pri trčenju tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala, v izpodbijani sodbi pa ni drugih ugotovitev, ki bi povečevale verjetnost nastanka škode in obstoja vzročno-posledične zveze med trčenjem in škodo, niti ni toženec v zvezi s tem uveljavljal morebitnih pomanjkljivosti sodbe v odgovoru na pritožbo, je pravilen sklep, da tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženkine zavarovanke in uveljavljeno škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.750,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 01. 2004 zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 550,43 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 30 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini 1.750,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2004, višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.472,93 EUR z zahtevanimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 50,70 EUR od 26. 10. 2004 do 24. 11. 2004. Toženki je naložilo plačilo dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Toženka je zoper del sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku, in zoper odločitev o stroških postopka vložila pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Stališče izpodbijane sodbe, da je dokazan temelj terjatve, ker izvedenca nista izključila možnosti poškodbe tožnika, čeprav je do trka prišlo pri nizki hitrosti in majhnem delovanju sil na tožnika, je materialnopravno zmotno. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da je prišlo do trka pri maksimalni hitrosti 20 km/h in da je na tožnika deloval maksimalen pospešek 3,35 g, pri pospeških pod 5 g pa je verjetnost poškodbe vratne hrbtenice izredno majhna. Glede na to, da je bil tožnik voznik vozila z večjo maso in da je bil poškodovan zgolj zadnji odbijač, je možnost poškodbe še toliko manjša. Poleg tega je tožnik prikazoval veliko večjo intenziteto trka (večji obseg poškodb, da ga je vrglo ob vetrobransko steklo), kar kaže na neverodostojnost njegove izpovedbe. Poleg tega je tudi izvedenec medicinske stroke le dopustil možnost, da je tožnik utrpel določeno minimalno poškodbo vratnega mišičevja in pri tem določeno možnost minimalnih težav (navedbe tožnika je označil kot možne oziroma malo verjetne, nikakor pa ne kot zanesljive). Take ugotovitve ne dajejo podlage za ugotovitev obstoja poškodbe in trajanja bolečin, še manj pa obstoja strahu in trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je imelo ob upoštevanju vsega navedenega podlago v dejanskem stanju, da je gotovo oziroma da obstaja velika verjetnost, da vzročne zveze med prometno nesrečo in zatrjevanimi poškodbami tožnika ni. Podrejeno se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Odškodnina je prisojena v višini, ki se prisoja za zvine vratne hrbtenice, ne pa za možne natege vratnih mišic. Ni upoštevalo, da je šlo za izrazito minimalen trk. Izvedensko mnenje ne daje podlage za prisojo odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da so zatrjevane težave sicer možne, ne pa zanesljive, in da nateg vratnih mišic praviloma ne pušča trajnih posledic. Glede na navedeno tudi zatrjevana materialna škoda ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Odločitev o stroških je napačna, ker bi moralo sodišče uporabiti drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka, podrejeno pa naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet zahtevka je odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je po tožbenih navedbah nastala tožniku v škodnem dogodku 01. 07. 2004, ko je toženkina zavarovanka z vozilom Škoda Felicia zaradi prekratke varnostne razdalje trčila v zadnji del tovornega vozila, ki ga je vozil tožnik. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je podana vzročna zveza med tožničinim ravnanjem in poškodbami, ki jih zatrjuje tožnik.

6. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Po prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sledeč utrjeni razlagi določbe je tožnik dolžan dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze med njima, toženec pa mora za razbremenitev odškodninske odgovornosti dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde.

7. Ugotovitve izpodbijane sodbe, na katerih temelji stališče o obstoju vzročne zveze med ravnanjem toženkine zavarovanke in zatrjevano poškodbo vratne hrbtenice (sledeč izvedenskemu mnenju, kot ga povzema sodba, je bilo poškodovanje medvretenčnih vezi malo verjetno, lahko pa je prišlo do nategnitve vratnih mišic (1)), so naslednje:

- da poškodbe na vozilu ustrezajo testni hitrosti med 15 in 18 km/h in maksimalno 20 km/h,

- da je bila naletna hitrost osebnega vozila višja od hitrosti tovornega vozila in je v trenutku trka znašala med 15 in 20 km/h,

- da natančna korelacija med pospeškom, ki ga je je prejelo tožnikovo vozilo, in dolžino posledičnega giba telesa ni natančno znana, razdalje med položajem voznika v sedežu in vetrobranskim steklom pa znaša bistveno več kot 30 cm,

- da je ob upoštevanju hitrosti osebnega vozila v trenutku trčenja 20 km/h in mirujočega stanja tovornega vozila velikost maksimalnega pospeška tovornega vozila in s tem tožnikovega telesa znašala 3,35 g,

- da je verjetnost poškodbe vratne hrbtenice pri pospeških pod 5 g izredno majhna, vendar je lahko prisotna, verjetnost nastanka poškodbe pa je bistveno večja, če ima oseba zasukano glavo v levo, desno ali navzdol,

- da lahko le izvedenec medicinske stroke presodi, ali je pri tožniku zaradi trčenja prišlo do poškodbe vratne hrbtenice,

- da je poškodbo vezi mogoče ugotoviti s funkcionalnim rentgenskim preizkusom takoj po nesreči, vendar ta ni bil opravljen,

- da je poškodovanje medvretenčnih vezi malo verjetno, lahko pa je prišlo do nategnitve vratnih mišic.

8. Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bilo iz razloga, ker izvedenca nista izključila možnosti poškodbe tožnika, dokazno breme, da je do poškodb prišlo na drugačen način kot v obravnavani prometni nesreči, na tožniku. Navedeno stališče je zmotno. Toženka je dokaza z izvedencema cestnoprometne in medicinske stroke predlagala za dokazovanje svoje trditve, da zaradi ravnanja njene zavarovanke ni nastala škoda, torej tako za dokazovanje neobstoja škode kot za dokazovanje neobstoja vzročne zveze. Tožnik je na drugi strani ti dve predpostavki dokazoval z zdravniškim izvidom o pregledu po škodnem dogodku, dokumentacijo o zdravljenju, svojim zaslišanjem ter fizikalnim dejstvom, da trčenju sledijo poškodbe. Izvedenski mnenji, iz katerih izhaja majhna verjetnost poškodovanja medvretenčnih vezi in zgolj možnost nategnitve vratnih mišic, dajeta podlago za sklep, da je toženka s pretežno verjetnostjo dokazala svoje trditve, da je bila sila pri trčenju tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala. Verjetnost nastanka škode in obstoja vzročno-posledične zveze med trčenjem in škodo bi v takem položaju lahko povečal drug dokaz. Ugotovitev o tem v izpodbijani sodbi ni, niti ni tožnik morebitnih pomanjkljivosti sodbe zaradi odsotnosti teh ugotovitev zatrjeval v odgovoru na pritožbo. Ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu ugotovitve izpodbijane sodbe utemeljujejo le sklep, da tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženkine zavarovanke in uveljavljano škodo.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

10. Sprememba uspeha pravdnih strank je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje so toženki nastali stroški v višini 550,43 EUR. Glede na to, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je upravičena do povrnitve teh stroškov v celoti.

11. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je priglasila materialne stroške v višini 30 EUR, ki se ji v celoti priznajo.

12. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V presojo o pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da je tožnik glede na te ugotovitve izvedenca dokazal, da je v škodnem dogodku utrpel obe poškodbi, tj. zvin vratne hrbtenice in nateg vratnih mišic, se za odločitev v zadevi ni treba spuščati. Ugotovitve o vrsti poškodb so odločilne za presojo o obsegu škode, ta pa – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – za odločitev v zadevi ni pomembna.

Datum zadnje spremembe:

11.07.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 770/2009
• VSK sodba II Kp 49860/2014
• Sodba II Ips 177/2000