VSL sklep I Cpg 861/2010

Jedro

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot razliko med stanjem dolga ob razdrtju pogodbe in izkupičkom iz nadomestne prodaje prometa leasinga. Takšno pogodbeno določilo o vračunavanju koristi na strani leasingodajalca je skladno z določbo 3. odstavka 243. člena OZ, ki izključuje, da bi odškodnina presegala samo škodo oškodovanca.

Da bi tožena stranka z ugovorom iz 4. odstavka 243. člena OZ uspela, bi morala dokazati, da je tožena stranka z opustitvijo razumnih ukrepov preprečila zmanjšanje škode, ki ji je nastala. Odločilno dejansko vprašanje za utemeljitev tovrstnega ugovora torej ni kakšna je bila realna vrednost predmeta leasinga ob razdrtju pogodbe, temveč ali je tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri zagotovitvi vnovčenja predmeta leasinga.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 956,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 229.158,15 SIT od 30. 03. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 956,26 EUR od 01. 01. 2007 dalje (1. točka izreka). V presežku, to je glede plačila 10.770,90 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.428,48 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

V pritožbenem roku sta pritožbi vložili obe pravdni stranki in sicer tožeča stranka zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe, tožena stranka pa zoper 1. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno temu pa, da v izpodbijanem delu prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je s pritožbo uveljavljala kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pravdni stranki v pritožbah ne izpodbijata naslednje dejanske podlage prvostopenjske sodbe:

14. 04. 2004 je tožeča stranka z družbo I d.o.o. sklenila pogodbo o finančnem leasingu št. 0010308, s katero se je leasingojemalec za predmet leasinga, žerjav P IGO 18, zavezal plačati 60 mesečnih obrokov po 772,32 EUR, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 14. 04. 2004. Tožena stranka se je s poroštveno izjavo (priloga A8) zavezala, da bo poravnala vse terjatve tožeče stranke do leasingojemalca iz naslova pogodbe o leasingu,

zaradi neizpolnjevanja obveznosti leasingojemalca je tožeča stranka z dopisom dne 25. 01. 2006 odstopila od pogodbe in predmet leasinga prodala tretji osebi za znesek 25.000,00 EUR.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke kot solidarnega poroka uveljavljala plačilo obveznosti po obračunu po pogodbi o finančnem leasingu (priloga A11), s katerim je uveljavljala plačilo dolga po pogodbi o finančnem leasingu na dan 20. 02. 2006 v višini 36.330,26 EUR ter povračilo stroškov cenitve v višini 87.120,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo glede vtoževanih stroškov cenitve predmeta leasinga (87.120,00 SIT) oziroma 363,55 EUR kakor tudi glede zneska, ki naj bi predstavljal premalo upoštevano vrednost predmeta leasinga, saj bi namesto 25.000,00 EUR tožena stranka morala upoštevati tržno vrednost predmeta leasinga v višini 35.374,00 EUR.

Glede pritožbe tožene stranke

Pogodba o leasingu je oblika pogodbe, ki se je oblikovala znotraj pogodbene avtonomije gospodarskega prava. Sama pogodba ni urejena kot tipizirana oblika pogodbe znotraj kodifikacije obligacijskega prava, ki jo ureja posebni del Obligacijskega zakonika. Zato je pravni vir pogodbe o leasingu potrebno upoštevati vsakokratni zapis pogodbenih določil. Ko gre za finančni leasing je glavna obveznost leasingodajalca zagotovitev finančnih virov za nakup predmeta leasinga, glavna obveznost leasingojemalca pa je redno in pravočasno plačevanje leasing obrokov. V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki (tožeča stranka in leasingojemalec I d.o.o.) pogoje finančnega leasinga uredili v pogodbi št. 0010308 (priloga A2) katere priloga so tudi Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu, opreme (priloga A4). Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je tožeča stranka uveljavila enostransko odstopno upravičenje iz razlogov na strani leasingojemalca. V takem primeru je ustaljena sodna praksa že zavzela jasno stališče glede dopustnosti pogodbenih določil, ki leasingodajalcu v primeru razdrtja pogodbe zaradi kršitev na strani leasingojemalca daje upravičenje do povrnitve škode v višini še nezapadlih leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka leasing pogodbe (glej sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 104/2007 z dne 08. 07. 2009). Takšno pogodbeno določilo predstavlja pogodbeno dogovorjen način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa, ki ga zaradi razdrtja pogodbe ni dosegel leasingodajalec, zato le-tega lahko uveljavlja kot odškodnino od leasingojemalca. V tem smislu so torej neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke glede ničnosti dogovora o plačilu še nezapadlih obrokov v primeru razdrtja pogodbe. Ker gre v tem delu za vprašanje materialnega prava je zmotno sklepanje pritožnika, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti že v posledici neprerekanja teh navedb s strani tožeče stranke.

Glede na sklicevanje tožene stranke v pritožbi na določbo 111. člena OZ pa je potrebno pojasniti, da v posledici razdrtja pogodbe o finančnem leasingu ni prenehala podlaga tožeči stranki za uveljavljanje že zapadlih obveznosti do razdrtja pogodbe. Glede na podano trditveno podlago tožeče stranke je bil dolg leasingojemalca na dan razdrtja pogodbe sestavljen iz dveh delov in sicer neporavnanih pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe ter pogodbeno dogovorjeno škodo v višini vsote že zapadlih leasing obrokov ter stroškov, povezanih z razdrtjem pogodbe.

Glede upoštevanja dokaznega gradiva prvostopenjskega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve 309.a člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo med drugim tudi na ponudbo za plačilo pogodbe št. 0010308 (priloga A12). Ta določba namreč onemogoča pravdni stranki, da bi se v dokazne namene sklicevala na listino, ki jo je kot predlog za sporazumno rešitev spora podala nasprotna stranka. To pa seveda ne izključuje možnosti, da se na tovrstno listino sklicuje stranka, ki je tako ponudbo podala.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v tistem delu, v katerem očita prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do njenih ugovorov, ki so se nanašali na po višini neizkazane posamezne postavke, na katerih je tožeča stranka utemeljevala višino svoje terjatve na dan razdrtja pogodbe. Trditveno in dokazno breme glede višine terjatve ob razdrtju leasing pogodbe je na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo utemeljitvi tožeče stranke, ki je višino svoje terjatve utemeljevala na obračunu z dne 30. 03. 2006 (A11) ter na specifikaciji kot izhaja iz ponudbe za predčasno poplačilo pogodbe z dne 16. 03. 2006 (A12). Tožena stranka je vsaj glede prikazanih stroškov oziroma postavk, ki ne predstavljajo samih zapadlih in nezapadlih obrokov, po višini izrecno ugovarjala v okviru pripravljalne vloge z dne 07. 10. 2008 (stran 4 pripravljalne vloge). Ker se prvostopenjsko sodišče do teh ugovorov tožene stranke ni opredelilo, prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu s strani tožene stranke nima razlogov, ki bi omogočali preizkus s strani pritožbenega sodišča. S tem je podan pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

Glede pritožbe tožeče stranke

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot razliko med stanjem dolga ob razdrtju pogodbe in izkupičkom iz nadomestne prodaje prometa leasinga. Takšno pogodbeno določilo o vračunavanju koristi na strani leasingodajalca je skladno z določbo 3. odstavka 243. člena OZ, ki izključuje, da bi odškodnina presegala samo škodo oškodovanca. Sporno med pravdnima strankama pa je, ali je tožeča stranka storila vse potrebno, da bi dosegla višji prodajni izkupiček iz nadomestne prodaje. Takšni ugovori, ki jih je postavljala tožena stranka, predstavljajo uveljavljanje ugovora v smislu 4. odstavka 243. člena OZ, to je, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je je nastala zaradi razdrtja pogodbe z leasingojemalcem. Da bi tožena stranka s takšnim ugovorom uspela, bi zato morala dokazati, da je tožena stranka z opustitvijo razumnih ukrepov preprečila zmanjšanje škode, ki ji je nastala. Odločilno dejansko vprašanje za utemeljitev tovrstnega ugovora torej ni kakšna je bila realna vrednost predmeta leasinga ob razdrtju pogodbe, temveč ali je tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo pri zagotovitvi vnovčenja predmeta leasinga.

Dolžno ravnanje tožeče stranke kot leasingodajalca pri nadomestnem vnovčenju predmeta leasinga je določeno v 2. odstavku točke 9.3. splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu opreme (A4), ki se glasi: „Leasingodajalec si bo pri nadomestnem vnovčenju predmeta leasinga prizadeval, da bo dosegel čim višji prodajni izkupiček, s tem, da je leasingodajalec izpolnil svojo obveznost, če je zahteval od tretje osebe tisto ceno, ki ustreza vrednosti predmeta leasinga, ki jo je izračunal neodvisni izvedenec v času takega nadomestnega vnovčenja“. Sodišče prve stopnje je pretežni del tožbenega zahtevka zavrnilo z utemeljitvijo, da bi nepristranski izvedenec, ki bi ga tožeča stranka postavila po dogovoru z leasingojemalcem, tržno vrednost predmeta leasinga ocenil enako kot postavljeni sodni izvedenec, to je v višini 35.374,00 EUR. Iz takšne utemeljitve je sklepati, da tožeča stranka ni ravnala skladno s pogodbeno dogovorjeno skrbnostjo pri ugotavljanju cene, po kateri je nadomestno vnovčila predmet leasinga. Takšen očitek pa je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno oprlo na očitek, da bi morala tretjo osebo, ki je opravila cenitev predmeta leasinga, imenovati v soglasju z leasingojemalcem. Takšna dolžnost namreč ne izhaja iz zgoraj citiranega pogodbenega določila, ki od tožeče stranke ne terja usklajevanja z leasingojemalcem cene, po kateri lahko vnovči predmet leasinga. Opiranje tožeče stranke kot leasingodajalca na vrednost, izračunano s strani tretje osebe, je potrebno razumeti le v kontekstu, da gre za vprašanje, do katerega se tožeča stranka kot pogodbena stranka, ki je specializiranja za zagotavljanje finančnih sredstev leasingojemalcem, ni zmožna opredeliti. Zato se je s pogodbo zavezala, da bo pri nadomestni prodaji postopala v okviru ugotovljene vrednosti s strani tretje neodvisne osebe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu 4. odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana le v izbiri tretje osebe, ki bi opravila cenitev, v podajanju izrecnih napotkov glede višine vrednosti, ki naj jo ugotovi tretja oseba ali v kolikor bi ugotovljena vrednost odstopala od vrednosti, ki bi jo bilo glede na splošno znana dejstva mogoče doseči na trgu.

Trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri nadomestnem vnovčenju predmeta leasinga je na strani tožene stranke, ki uveljavlja ugovor v smislu 4. odstavka 243. člena OZ. Ker na neskrbno ravnanje tožeče stranke ni mogoče sklepati že iz okoliščine, da je tožeča stranka brez soglasja leasingojemalca pridobila cenitev predmeta leasinga, bi prvostopenjsko sodišče ugovore tožene stranke moralo preizkusiti tudi v smeri s strani tožene stranke zatrjevanih dogovorov med tožečo stranko in cenilcem o manjši vrednosti predmeta leasinga (glej navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo in v točki 4 pripravljalne vloge z dne 25. 09. 2008). V kolikor bi se izkazali za resnične tovrstni napotki tožeče stranke cenilcu, bi se utemeljeno tožena stranka sklicevala na opustitev dogovorjene skrbnosti iz 2. odstavka točke 9.3. citiranih splošnih pogojev pogodbe. Samo ob tako izkazani opustitvi tožeče stranke bi se lahko izkazala kot relevantna ugotovitev drugačne vrednosti predmeta leasinga, ki izhaja iz ugotovitev sodnega izvedenca I.K. v izvedenskem mnenju. Glede na to, da tožeča stranka v pritožbi izpodbija tudi dokazno vrednost tega izvedenskega mnenja, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 10. 02. 2010 umaknila dokazni predlog za zaslišanje navedenega izvedenca.

Iz zgoraj podanih razlogov izhaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kot je določeno v pogodbi med tožečo stranko in leasingojemalcem, dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovilo. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev, takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti pritožbeno sodišče, zato je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo izčrpati vso pravočasno trditveno podlago tožene stranke in izvesti potrebne dokaze tako v zvezi z ugovori glede višine izkazanih obveznosti leasingojemalca ob razdrtju pogodbe kot tudi glede ugovorov v smeri opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke pri nadomestnem vnovčenju predmeta leasinga.

V kolikor bo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo podlago za uveljavljeni tožbeni zahtevek pa bo moralo upoštevati, da je tožeča stranka s tožbo tožbeni zahtevek uveljavljala zoper dve toženi stranki na solidarno plačilo istega zneska. Ob tem, ko je bilo zoper družbo I d.o.o. (sedaj izbrisana iz sodnega registra) že izdana pravnomočna sodba, bo to moralo upoštevati tudi v tem postopku, saj bo v nasprotnem primeru prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, razen v primeru, da je tožeča stranka izgubila terjatev, ki izhaja iz delne zamudne sodbe VII Pg 131/2006 z dne 23. 01. 2007.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1020/2011
• VSL sodba I Cp 496/2010
• Sodba III Ips 69/96