VSK Sodba Cpg 42/2019

Jedro

V preostalem delu pa gre za odškodninsko terjatev, za katero velja splošno pravilo, da odškodnina ne sme presegati dejanske škode. Po odstopu od pogodbe namreč leasingodajalec obdrži lastninsko pravico na nepremičninah, nima pa več terjatve na plačilo nezapadlih obrokov na podlagi 6. člena Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 4213160490. Ker pa je leasingojemalec kršil pogodbo, je leasingodajalec upravičen do odškodnine v višini, ki ustreza vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršnega bi imel, če bi bila pogodba izpolnjena. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo opravljen končni obračun in šele takrat bi bila ugotovljena dejanska višina škode. Obračuna pa ni mogoče odlagati v nedogled, posebej še, ker je bil nad leasingojemalcem začet stečaj. Posledica stečaja je med ostalim tudi, da je treba ugotoviti višino vseh obveznosti, ki jih ima stečajni dolžnik na dan začetka stečaja. Višino obveznosti iz naslova poslovne odškodnine pa je mogoče ugotoviti le tako, da se opravi obračun na dan začetka stečaja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 520.023,11 EUR, višji zahtevek (razlika do 1.557.910,11 EUR) je zavrnilo, zavrnilo je tudi ugovor pobotanja in tožečo stranko obsodilo na plačilo 5.448,29 EUR pravdnih stroškov. Gre za terjatev iz naslova leasing pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in stečajnim dolžnikom M. d.o.o. - v stečaju, katere obstoj je v stečajnem postopku prerekal toženec kot eden od stečajnih upnikov (stečajni upravitelj je terjatev priznal).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sodišču najprej očita napačno uporabo materialnega prava glede leasing pogodbe. Meni, da prepoved komisornega dogovora velja in vztraja, da je dolg dolžnika pri leasing pogodbi in pri zastavni pogodbi vsebinsko enak. Napačno je zato stališče sodišča, ki skuša kreditno pogodbo ločiti od leasing pogodbe. Sodišče tako zaključi, da naj bi pri leasing pogodbi vrednost vseh obrokov presegala vrednost predmetov leasinga in zato napačno ugotovi, da naj bi ob prenehanju pogodbe leasingojemalec že plačal precejšnjo vsoto. Zato ne drži, da bi dolžnik plačal do prenehanja že 1.400.550,09 EUR. Napačno je stališče sodišča, da naj ne bi bil leasingodajalec po prenehanju pogodbe v ničemer omejen. Čeprav je navzven res neomejen lastnik, to ni v razmerju do leasingojemalca in mora stvar, ki jo je prejel na podlagi razvezane leasing pogodbe, prodati in po opravljeni prodaji narediti končni obračun. Položaj leasingodajalca je najbolj primerljiv s položajem fiduciarnega upnika, zato je na mestu uporaba pravil o fiduciarnih prenosih lastninske pravice. Napačno je tudi stališče, da naj bi začet stečaj zahteval nujno celovito ureditev vseh razmerij med upnikom in dolžnikom. Tožnik vztraja, da sicer drži, da ima toženec do njega potencialno terjatev iz naslova vrednosti predmeta leasinga, vendar ta terjatev še ni nastala. Nastala bo šele v trenutku izvedbe prodaje in končnega obračuna. Ni utemeljeno niti sklicevanje na načelo koncentracije, saj to načelo ničesar ne določa glede terjatve stečajnega dolžnika do svojih dolžnikov. Zakon taksativno določa pravne posledice začetka stečaja, ki se niti posredno niti neposredno ne nanašajo na pogodbo o leasingu. Poleg tega iz zakona izhaja cela vrsta položajev, ki se ne uredijo z začetkom stečaja, taka je tudi pravica do izvensodne prodaje. V nadaljevanju se pritožnik opredeli do argumenta potencialnih zlorab leasingodajalcev, po njegovem mnenju tako tveganje obstaja pri vseh upnikih. Poleg tega je mogoče opisano nevarnost odpraviti tudi na druge načine, ki bistveno manj invazivno posegajo v pravico do zasebne lastnine in ji ne vsilijo administrativne vrednosti poplačila, ki ga ni dosegla in s katerim se ne strinja. Le če bi tožnica zavrnila konkretnega kupca, bi to upravičevalo zmanjšanje njene terjatve. Prav tako ni utemeljen argument domnevnega neprizadevanja za prodajo, ki bi kvečjemu upravičeval drugačno pravno podlago (odškodninsko). Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča, da si ni dovolj prizadevala, da bi našla kupca, posebej ob odsotnosti toženčevih navedb, kako bi domnevno moral tožnik tržiti nepremičnine. V nadaljevanju pritožnik nasprotuje zaključkom sodišča glede višine koristi. Za tožnico namreč ni nastala nobena korist. Še več, tožnici ta korist ne bo nastala niti ob prodaji, saj bo takrat morala ustrezno znižati terjatev iz naslova leasing pogodbe. Ocene vrednosti so lahko izhodišče pri prisilni prodaji. Upnica nikoli ni izrazila soglasja za prevzem stvari po takšni ceni, kot to stori upnik v stečajnem postopku glede stvari, ki jih ni mogoče prodati. Takšen poseg ni nujen, primeren ali sorazmeren v ožjem smislu. To se vidi že pri pristopu k ocenjevanju, saj izvedenec ni znižal izhodiščne vrednosti 1,5 Mio EUR, čeprav je tožeča stranka predmet leasinga neuspešno podajala za znesek 1 Mio EUR. Test ocene cenilca v realnih tržnih razmerah je torej pokazal, da je ocena napačna. Izvedenec bi z odbitki moral množiti kvečjemu nižjo izhodiščno vrednost, da bi pričel do likvidacijske vrednosti. Tožnica napada tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je toženec prerekal celotno terjatev in trdil, da nima tožnica nobene terjatve več. Sodišče bi moralo ločeno upoštevati uspeh po temelju in uspeh po višini, saj bi le na ta način pravilno upoštevalo vse okoliščine primera.

4. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je tožeča stranka ob sklenitvi leasing pogodb razpolagala s cenitvijo predmetov leasinga. Ker tožeča stranka teh cenitev ni predložila, bi moralo sodišče šteti trditve tožene za dokazane, kar pa pomeni, da tožeča stranka do tožene nima nobene terjatve več. Prav iz tega razloga je tožeča stranka toženi prostovoljno izročila dva IOP obrazca ter 4 dobropise in na podlagi teh listin je leasingojemalec v poslovnih knjigah razknjižil vse obveznosti. Razlogi v zvezi z IOP obrazci so napačni, saj ju je podpisala upravičena oseba pri tožeči stranki. Tožeča stranka je še mnenja, da je cenilec vrednost nepremičnin ocenil prenizko. Tožena stranka je za pomoč zaprosila pooblaščenega cenilca, ki je ugotovil napake pri mnenju izvedenca B.. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo predlogu tožene stranke za imenovanje novega cenilca. Napačni so tudi razlogi glede okoljske onesnaženosti, saj izvedenec nima znanj kemijske stroke. Če bi bilo onesnaženje dejansko tako veliko, bi Okoljska inšpekcija odredila ustrezno sanacijo.

5. Pritožbi nista utemeljeni

Glede pritožbe tožeče stranke

6. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka od pogodbe o leasingu, sklenjene s stečajnim dolžnikom, katere predmet sta bila poslovni kompleks B. in obrat v R., formalno odstopila 10.5.2012, z učinkom od dneva prevzema predmeta leasinga v posest, to je z dnem 6.4.2012, da je bilo s pogodbo o leasingu dogovorjeno, da se osnova za končni finančni obračun v primeru odstopa od pogodbe določi tako, da stranki sporazumno določita pošteno tržno vrednost leasinga, če pa sporazuma ni mogoče doseči, se kot vrednost upošteva vrednost, za katero uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali v najem tretji osebi (ob upoštevanju dogovorjenega renditnega donosa) ter da bosta stranki končni obračun opravili v 10 dneh po prejemu plačila s strani tretje osebe, da stranki pogodbe o leasingu sporazuma o vrednosti predmeta leasinga nista dosegli, tožeča stranka predmetov leasinga do zaključka glavne obravnave (torej šest let) ni uspela prodati in da je bil nad M. d.o.o. 5.11.2012 začet stečajni postopek. Posledice odstopa od pogodbe so bile s pogodbo dogovorjene: leasingojemalec mora vrniti predmet leasinga in leasingodajalcu plačati dogovorjeno odškodnino ob upoštevanju vrednosti predmeta leasinga (ugotovljenega na v pogodbi dogovorjen način).

7. Drži, da leasing pogodba ni posebej urejena v našem pravu in da je pri razlagi treba uporabiti pravila tistih pravnih poslov, ki se najbolj prilegajo. Držijo tudi izvajanja tožeče stranke, da gre v bistvu za posel financiranja, ki je zavarovan z lastninsko pravico na predmetu leasinga, vendar je prav zato pogodbena svoboda strank leasing pogodbe omejena s prepovedjo komisoričnega dogovora. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s tožečo stranko, da tudi za leasing pogodbe velja prepoved komisoričnega dogovora, kar pomeni, da leasingodajalec ne more imeti upravičenja do plačila celotne obveznosti po leasing pogodbi in hkrati še obdržati lastninsko pravico na predmetu leasinga. Navsezadnje tudi za pritožnika ni sporno, da je pri izračunu obveznosti lizingojemalca treba upoštevati vrednost predmeta lizinga. Sporno je le, kdaj se to vrednost upošteva. V predmetni zadevi sta se stranki dogovorili, da se bosta o vrednosti sporazumeli, če pa sporazum ne bo uspel, se bo vrednost predmeta lizinga ugotovila šele po prodaji oziroma oddaji v najem. Tak dogovor je sicer dopusten, vendar ne, če ostane le na načelni ravni. Zato je treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Te pa so naslednje: nad leasingodajalcem je bil 5.11.2012 začet stečaj¹, nepremičnine niti v šestih letih niso bile prodane ali oddane v najem oziroma finančni leasing. Ob tako dolgem obdobju vztrajanje pri dogovoru iz leasing pogodbe torej dejansko pomeni, da so posledice takega dogovora enake posledicam prepovedanega komisoričnega dogovora. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba vrednost nepremičnin, ki so bile predmet leasinga, pri ugotovitvi višine terjatve upoštevati kljub temu, da tožeča stranka z njimi še ni uspela razpolagati.

8. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da naj "terjatev" iz naslova vrednosti predmeta leasinga še ne bi nastala. Gre namreč za neposredno posledico predčasnega prenehanja pogodbe. V prid temu stališču govori že sama leasing pogodba, po kateri je najprej predvidena sporazumna določitev vrednosti predmeta leasinga in šele če sporazuma ni mogoče doseči ali če stranki takega načina nočeta, se kot vrednost upošteva vrednost, za katero uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali v najem tretji osebi.

9. Tudi sicer pa ne gre za terjatev v pravem pomenu. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da je zahtevek sestavljen delno iz zapadlih, pa neplačanih obrokov z zamudnimi obrestmi², v večjem delu pa predstavlja pogodbeno odškodnino iz ob odstopu od pogodb še nezapadlih dikontiranih obrokov ter ostalih stroškov, ki jih je tožeča stranka imela s pogodbama. Glede zapadlih obrokov ni nobenega dvoma, da tožeča stranka terjatev v njihovi višini ima³. V preostalem delu pa gre za odškodninsko terjatev, za katero velja splošno pravilo, da odškodnina ne sme presegati dejanske škode. Po odstopu od pogodbe namreč leasingodajalec obdrži lastninsko pravico na nepremičninah, nima pa več terjatve na plačilo nezapadlih obrokov na podlagi 6. člena Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 4213160490 (priloga A10), oziroma 6. členu Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 4213160495 (priloga A10). Ker pa je leasingojemalec kršil pogodbo, je leasingodajalec upravičen do odškodnine v višini, ki ustreza vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršnega bi imel, če bi bila pogodba izpolnjena⁴. Način izračuna višine škode pa sta stranki dogovorili v pogodbah o leasingu in sicer je treba upoštevati korist, ki jo ima tožeča stranka od celotnega posla, to pa je nedvomno vrednost objektov. V zvezi s tem so le pavšalne in v nasprotju s povedanim v prejšnji točki te obrazložitve navedbe tožeče stranke, da naj od nepremičnin ne bi imela nobene koristi, saj je korist v premoženju, ki ga je s pravnim poslom pridobila.

10. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo opravljen končni obračun in šele takrat bi bila ugotovljena dejanska višina škode. Obračuna pa ni mogoče odlagati v nedogled, posebej še, ker je bil nad leasingojemalcem začet stečaj. Posledica stečaja je med ostalim tudi, da je treba ugotoviti višino vseh obveznosti, ki jih ima stečajni dolžnik na dan začetka stečaja. Višino obveznosti iz naslova poslovne odškodnine pa je mogoče ugotoviti le tako, da se opravi obračun na dan začetka stečaja. Tudi iz tega razloga je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede vrednosti predmetov leasinga, ki jo je ugotovilo sodišče. Kot rečeno, je v predmetnem postopku treba ugotoviti višino obveznosti tožene stranke iz naslova pogodbene odškodnine na dan začetka stečaja. Tožeča stranka niti takrat niti vse do zaključka glavne obravnave nepremičnin ni prodala ali z njimi na kakšen drug način razpolagala, prav tako stranki nista dosegli sporazuma glede vrednosti nepremičnin. Ob upoštevanju še dejstva, da je situacijo s kršitvijo pogodb zakrivil stečajni dolžnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tako imenovano likvidacijsko vrednost nepremičnin, to je vrednost, po kateri bi jih bilo mogoče prodati na dan začetka stečaja. S tako metodo se tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno upošteva upravičenja obeh strank, poseg v zasebno lastnino pa je glede na vse zgoraj opisane okoliščine zadeve primeren in sorazmeren. Izvedenec je zato pravilno od cene, po kateri bi bilo mogoče nepremičnine prodati, če se jih tožeči stranki ne bi mudilo prodati, upošteval številne odbitke vrednosti in na koncu ugotovil vrednost 962.887,00 EUR za objekte v B. in 75.000 EUR za objekte v R., oba zneska sta nižja od zneskov, za katere je tožeča stranka doslej skušala prodajati nepremičnine (in na katera se je sklicevala). Ravno v tem je namreč pomen odbitkov – zaradi konkretnih okoliščin, ki vplivajo na možnost prodaje, je treba ugotovljeno vrednost nepremičnine ustrezno znižati. Tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi neuspešno skušala prodati nepremičnine tudi po cenah, ki jih je ugotovilo sodišče.

12. Pravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Pri vtoževani terjatvi namreč ni možna delitev na temelj in višino. Terjatev v zavrnjenem delu že po temelju ni bila utemeljena, zato je sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank ocenilo pravilno.

Glede pritožbe tožene stranke

13. Toženec neutemeljeno vztraja pri svojih trditvah v zvezi s cenitvami, ki so bile izdelane ob sklenitvi leasing pogodb. Cenitev, ki je bila podlaga za sklenitev leasing pogodbe, namreč ni mogoče uporabiti za ugotovitev vrednosti predmeta leasinga ob odpovedi pogodbe. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede IOP obrazcev, ki ne pomenijo odpusta dolga. Obveznost namreč po določbi 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ) preneha le, če upnik dolžniku izjavi, da ne bo zahteval njene izpolnitve in če se dolžnik s tem strinja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bili IOP obrazci poslani že po začetku stečaja, ko je stečajnega dolžnika že zastopal stečajni upravitelj, ta pa je obveznost celo priznal.

14. Ugovori zoper s cenitvijo ugotovljeno vrednost nepremičnin ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, ki ne omogočajo preizkusa. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je sledilo mnenju izvedenca so jasni in prepričljivi, z njimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato imenovanje novega izvedenca ni bilo potrebno. Na procesno kršitev pa se tožena stranka po določbi 286.b člena ZPP ne more sklicevati, saj zavrnitvi dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca na naroku ni ugovarjala.

15. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je sledilo izvedencu glede odbitka vrednosti nepremičnin v R. zaradi onesnaženosti. Tudi s temi razlogi (točka 15. sodbe) se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Vprašanje, ali in koliko je območje dejansko onesnaženo, ni sporno, zato imenovanje izvedenca kemijske stroke ni potrebno. Nedvomno pa informacija o pretekli kemični dejavnosti na nepremičnini vpliva na možnost prodaje kupcem, ki se ne nameravajo ukvarjati s kemijsko proizvodnjo in s tem bistveno zožuje krog kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati ceno brez upoštevanja odbitka. Tožena stranka (konkretizirano) ne trdi, da taki kupci obstajajo, navsezadnje pa nepremičnine v šestih letih ni bilo mogoče prodati po ceni, ki ustreza ugotovljeni ceni brez odbitka zaradi onesnaženosti. Prav tako tožena stranka kakšnih konkretnih ugovorov glede višine odbitka zaradi onesnaženosti ni imela.

Glede odločitve

16. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je bila stečajna masa v višini 63.856 EUR unovčena, pri čemer so sredstva na računu ob zadnjem poročilu upravitelja znašala 11.020,50 EUR, stečaj pa še ni bil zaključen prav zaradi predmetne pravde.
² Kot izhaja iz prilog A 16 in A17 (informativni ponudbi za predčasen odkup) znaša terjatve iz naslova zapadlih obrokov po pogodbi št. 4213160495 19.640,42 EUR, po pogodbi št. 4213160490 pa 64.775,39 EUR.
³ To dejstvo ni odločilno, saj je ta terjatev nižja od s predmetno sodbo ugotovljene.
⁴ Ker je razmerje urejeno že s pravili o odškodnini in gre za nepremičnine, ni utemeljeno zavzemanje tožeče stranke za uporabo pravil o fiduciarnem prenosu lastninske pravice na premičninah.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 55/2019
• VSL sodba Cpg 1082/93
• VSM Sodba in sklep I Cpg 89/2021