VSK Sklep I Cpg 250/2018

Jedro

Po Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog je dopustno samo eno pravno sredstvo in to je zahteva za ponovno preučitev na podlagi 20. člena Uredbe. Za ugoditev predlogu za razveljavitev klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in potrdilo o izvršljivosti na evropskem plačilnem nalogu opr.št. Plg 1..Ugovor zoper plačilni nalog je bil namreč vložen pravočasno in v dobri veri pri italijanskem sodišču.

2. Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Ugovor zoper evropski plačilni nalog (v nadaljevanju: EPN) se vloži pri sodišču izvora, to je sodišču, ki je EPN izdalo. Tožena stranka je ugovor vložila po svojem pooblaščencu odvetniku pri nepristojnem italijanskem sodišču, zato vložitve ugovora pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati nevednosti toženca. Zadnji odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se uporablja le takrat, kadar stranka nima odvetnika. Poleg tega sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožena stranka predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti vložila pravočasno, saj po mnenju tožeče stranke veljajo roki iz 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Prav tako se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb, da se je tožena stranka še v novembru 2017 obrnila na tožečo glede dogovora o plačilu dolga, kar dokazuje, da se je svoje obveznosti po EPL zavedala. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da iz nobenega od predloženih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka ugovor vložila 16.10.2015.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je bilo 18.9.2015 zaradi odsotnosti toženca pisanje puščeno v poštnem nabiralniku. Po italijanskem pravu se šteje, da je bila pošiljka vročena v 10 dneh, to je 28.10.2015, kar pomeni, da je bil ugovor v vsakem primeru vložen pravočasno. V nadaljevanju pojasnjuje priložene listine, ki dokazujejo, da je bil ugovor na italijanskem sodišču vložen že 16.10.2018.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nacionalno pravo se uporablja le v primeru, da posamezno vprašanje v Uredbi (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju Uredba) ni posebej urejeno. Uredba ureja pravno sredstvo zoper izdan EPN in sicer je dopustno samo eno pravno sredstvo in to je zahteva za ponovno preučitev na podlagi 20. člena Uredbe. Za ugoditev predlogu za razveljavitev klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Sodišče evropske unije je v zadevah C-119/13 in C-120/13 sicer odločilo, da je v situaciji, ko v konkretnih okoliščinah ne gre za položaje iz 20. člena Uredbe, treba dopustiti tudi pravna sredstva po nacionalnem pravu. V predmetni zadevi bi to lahko bila situacija, ko je bil ugovor pomotoma vložen pri nepristojnem sodišču. Vendar pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zadevi napačno uporabilo določbo 10. odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je toženca zastopal odvetnik in ker ne gre za tožbo, bi lahko šteli dan vložitve ugovora na nepristojnem (italijanskem) sodišču kot dan vložitve ugovora le v primeru, da je šlo za očitno pomoto vložnika, to je pooblaščenca tožene stranke. Glede na jasen pravni pouk v EPN o očitni pomoti ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da se za dan vložitve ugovora lahko šteje le dan, ko je pisanje prispelo k pristojnemu sodišču. Tožena stranka pa je prvenstveno navedla drug razlog, zaradi katerega je treba šteti ugovor za pravočasnega, to je trenutek, ko se vročitev po 14. členu EPN po italijanskem pravu šteje za opravljeno. Sodišče prve stopnje se o tem ni opredelilo. Če bi se izkazalo, da bi moral rok za vložitev ugovora začeti teči kasneje kot 30 dni pred prispetjem ugovora na pristojno sodišče, bi bil lahko izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 20. člena Uredbe, kar hkrati pomeni, da je pravno sredstvo predvideno že z Uredbo in ni podlage za uporabo nacionalnih predpisov.

6. Na podlagi vsega povedanega je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), kjer bo predlog moralo obravnavati z vidika določb 20. člena Uredbe. Drži sicer, da je tožena stranka svojo vlogo napačno imenovala in se tudi sklicevala na napačno (procesno) pravno podlago, vendar je v predlogu navedla ustrezna dejstva, ki omogočajo presojo po 1. odstavku 20. člena Uredbe.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 86/2023
• VSM sklep I Ip 622/2015
• VSL sklep I Ip 2435/2015