VSK Sklep II Cpg 256/2018

Jedro

Kadar se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 1386/2018 z dne 24.9.2018.

2. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin) za zavarovanje denarne terjatve, ker tožnica v predlogu ni niti verjetno izkazala subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), prav tako pa ni izkazala, da bi tožena stranka z izdano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo.

3. Zoper tak sklep se tožnica pritožuje in opozarja, da je postopek zavarovanja postopek, v katerem se velja nižji dokazni standard. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin že sama po sebi ne pomeni le neznatne škode. Sodišče ni upoštevalo, da je razpolaganje tožene stranke omejeno že z vpisanimi hipotekami (višina zavarovanih terjatev je večja od vrednosti nepremičnin). Pri tem je treba upoštevati še relativno visoke čiste prihodke od prodaje, ki jih ima tožena stranka (1,74 Mio EUR), ki kažejo na to, da toženka za zagotavljanje likvidnosti ni odvisna od razpolaganja z nepremičninami. Ob ugoditvi predlogu bi prišlo le do začasne omejitve razpolaganja. Načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku (ki se uporablja tudi v postopkih zavarovanja) pa tako ali tako dolžniku daje možnost, da predlaga omejitev že dovoljene izvršbe oziroma določitev drugega sredstva.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja pa še, da tožnica sploh nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, saj tožeča stranka sama navaja, da ima tožena stranka relativno visoke čiste prihodke od prodaje, ki bi gotovo zadoščali za plačilo vtoževanih 26.392,39 EUR, predlaga pa zavarovanje z nepremičninami tožene stranke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen, ker ni bil izpolnjen niti pogoj iz drugega odstavka niti pogoj iz tretjega dostavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba konkretizirano napada le zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da bi z izdajo začasne odredbe toženki nastala le neznatna škoda.

7. Kadar se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma o neznatni škodi ni mogoče govoriti, saj gre za poseg v z ustavo zavarovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, mora predlagatelj posebej utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnici to ni uspelo. Iz podatkov zemljiške knjige res izhaja, da je na nepremičninah že ustanovljena hipoteka, vendar to samo po sebi (posebej ob dejstvu, da je bila hipoteka na treh nepremičninah ustanovljena že leta 2012, na preostalih petih pa leta 2016, tožeča stranka pa ne trdi, da bi imela tožena stranka kakršnekoli probleme z odplačevanjem kreditov), ne zadošča za zaključek, da tožena stranka nima možnosti nepremičnin vsaj dodatno obremeniti, če jih že ne odsvojiti. Če pa jih ima, o neznatni škodi ni mogoče govoriti. Zgolj sklicevanje na ustanovljeni hipoteki zato ne zadošča. S sklicevanjem na načelo sorazmernosti pa si tožnica prihaja sama s seboj v nasprotje. Če bi dolžnik moral uporabiti določbo, po kateri lahko predlaga drugo sredstvo ali predmet zavarovanja, to že samo po sebi kaže, da pred tem dovoljena izvršba zanj ne pomeni samo neznatne škode. Tožnica poleg tega ni izkazala subjektivne nevarnosti za realizacijo izvršbe, hkrati pa navaja podatke o relativno uspešnem poslovanju toženke (iz priloženih listin izhaja, da je imela toženka v letu 2017 čisti poslovni izid obdobja 101.039,17 EUR, bilančni dobiček pa 353.770,17 EUR). Vse našteto kaže, da v predmetni zadevi pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve niso podani.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

22.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3401/2014
• VSL sklep II Cp 3179/2011
• VDSS sklep Pdp 285/2013