VSK Sklep II Kp 21583/2017

Jedro

Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki I (glede obtoženega A. M.) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I izreka izpodbijane sodbe obtoženega A. M. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izvršena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 140,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca M. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je zoper obtoženega M. M., na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 ter glede stroškov kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe je vložil pritožbo zagovornik obtoženega A. M., ki navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim predsednikom senata oz. sodnikom posameznikom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski znaki hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Pritožnik trdi, da so dejstva in okoliščine v tej zvezi v nasprotju z izvedenskim mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete iz Ljubljane (v nadaljevanju: Komisija), slednje pa je v nasprotju z izvedenskim mnenje prim. dr. S. M.. Nadaljnje pritožbene trditve so, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo potek obravnavanega dogodka (način storitve obravnavanega kaznivega dejanja). Pri tem pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je v izpovedi oškodovanca in njegove žene ter brata podana skladnost. Pritožnik trdi, da iz izpovedbe priče I. M. izhaja, da naj bi med obtožencem in oškodovancem najprej prišlo do vzajemnega ruvanja, pri katerem sta v nekem trenutku oba „telebnila po tleh“, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Nadaljnja bistvena pritožbena navedba je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženec ravnal z eventualnim naklepom, to je, da se je zavedal, da ob naklepnem podrtju oškodovanca le-temu lahko povzroči hudo telesno poškodbo in je vanjo privolil. Po oceni pritožnika se je treba vprašati, ali je obtoženec, „z uporabo teže svojega telesa oškodovanca naklepoma podrl na tla, ali pa ga je objektivno gledano sicer res podrl, vendar ne naklepoma, pač pa v posledici svoje lastne izgube ravnotežja“, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje vzeti v obzir tudi domnevno obtoženčevo opitost.

5. Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti zadeve, glede očitkov, ki se nanašajo na obtoženega A. M., povzema sledeče:

Postopek je najprej tekel pred Okrajnim sodiščem v Sežani, kjer je obtožni predlog obtožencu očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki naj bi ga storil s tem, da je „v prepiru z oškodovancem, slednjega žalil in pozival k pretepu, nato pa ga je zgrabil okrog vratu, mu podstavil nogo in ga zbil na tla, kamor je tudi sam padel“. V posledici izvedenskega mnenja izvedenca S. M. je bila nato vložena obtožnica na okrožno sodišče, ki je obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, s tem, da je obtožencu očitala sledeči način storitve: „da je zagrabil oškodovanca okrog vratu, mu podstavil nogo in ga zbil na tla, kamor je tudi sam padel“. Državna tožilka je na glavni obravnavi 10.10.2018, potem, ko je bil izveden tudi dokaz z izvedenskim mnenjem Komisije, spremenila obtožnico, tako da je obtožencu očitala način storitve, ki ga je tudi sodišče prve stopnje sprejelo v izrek izpodbijane sodbe, to je, da je obtoženec oškodovanca „zagrabil okrog vratu, mu podstavil nogo tako, da ga je zavrtel na obremenjeni levi nogi in ga s težo svojega telesa podrl na tla, pri tem pa je pri obračanju prišlo do torzijske obremenitve levega kolena ...“.

6. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ki povzema izpovedbo oškodovanca M. M., kar naj bi potrdili tudi priči I. in D. M., je do obravnavanega dogodka prišlo tako, da je obtoženec „planil na oškodovanca, ga zagrabil okrog vratu, podstavil nogo in oba sta treščila na tla“, I. M. pa naj bi izpovedal, da je obtoženec oškodovanca „prijel za vrat, nakar je slednji padel, A. M. pa je padel nanj“. Prej navedeni opis načina storitve se torej sklada z načinom, kot ga je obtožnica očitala obtožencu pred spremembo obtožnice na glavni obravnavi 10.10.2018. Spisovni podatki kažejo, da je do spremembe prišlo v posledici izvedenskega mnenja Komisije (listovna št. 213 do 221) iz katerega izhaja, da je oškodovanec M. M. tak način storitve opisal izvedencu ob pregledu 21.6.2018 (l. št. 217), to je, da ga je obtoženec „od spredaj z desno roko zagrabil čez levo ramo, mu podstavil nogo in ga zasukal na obremenjeni levi nogi, tako da je padel po tleh“ (listovna št. 217). Temu opisanemu načinu je očitno sledil izvedenec Komisije, saj je na vprašanje, na kakšen način je bila prizadejana vsaka posamezna poškodba, podal mnenje, da je lahko nastala tako, da je obtoženec oškodovanca „prijel za vrat, mu podstavil nogo tako, da je oškodovanca zavrtel na obremenjeni levi nogi in ga s težo svojega telesa podrl na tla“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to, kar je oškodovanec povedal izvedencu, ni skladno s tem, kar je povedal, ko je bil zaslišan kot obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je izvedencu ob pregledu povedal več (in drugače), to je, da ga je obtoženec, potem, ko mu je podstavil nogo, „zasukal na obremenjeni levi nogi, tako da je padel po tleh“, kar pa iz njegovega zagovora in iz izpovedb zaslišanih prič, tako kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne izhaja. Navedena okoliščina, ki se nanaša na „zasukanje“, „zavrtenje“ pa je bistvena, saj izvedensko mnenja Komisije ravno takemu načinu („zasukanju na obremenjeni levi nogi“) pripisuje posledico in zaključek, da je s tem „prišlo do tipičnega mehanizma hkratnega poškodovanja meniskusa in križne vezi, ker je bila leva noga oprta v tla z oškodovančevo in obtoženčevo skupno težo ter je prišlo ob obračanju do torzijske obremenitve“. Glede na navedeno se pokaže, da je državna tožilka spremenila obtožnico na podlagi tega, kar je oškodovanec povedal izvedencu ob pregledu in je temu sodišče prve stopnje tudi sledilo v izreku izpodbijane sodbe, čeprav očitanega načina storitve ne potrjujejo izvedeni dokazi, kot jih tudi povzema in razloguje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

7. Glede poteka dogodka oz. glede načina nastanka telesnih poškodb oškodovanca M. M. ima pritožnik prav, da izpovedba priče I. M. ni v celoti skladna z izpovedbo oškodovanca kot to ugotavlja sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe. Prav ima, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče I. M. v delu, ki jo izpostavlja pritožnik v pritožbi in glasi, da „v tistem času sem jih jaz poskušal narazen izvleč, samo jih nisem mogel, ker so tiste roke in noge tako letele, da sem videl, da jih bom dobil in sem se mogel odmakniti in počakati toliko časa, da je to zgrmelo po tleh, da sem potem lahko M. vlekel gor“. Ni mogoče odreči utemeljenosti navedbi, da taka izpovedba kaže, da je lahko prišlo do vzajemnega prerivanja med oškodovancem in obtožencem, preden sta oba padla na tla, še posebej, ker je priča I. M. tudi povedal, da naj bi fizični kontakt med njima sicer trajal kratek čas, vendar je še vedno ta čas ocenil na manj kot 5 minut (l. št. 181). Pritožnik ima zato prav, da so podana nasprotja med opisom obtoženčevega ravnanja iz izreka izpodbijane sodbe ter izvedenimi dokazi kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega pa ni zanesljivo razjasnjeno, glede na izpovedbo zgoraj navedene priče, ki je sodišče prve stopnje ni v celoti ocenilo, kako je dogajanje dejansko potekalo. To pa je po oceni pritožbenega sodišča pomembno, ne samo iz vidika načina nastanka poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, ampak tudi z vidika subjektivne strani obravnavnega kaznivega dejanja ter sklepanja, da se je obtoženec zavedal nastanka prepovedane posledice (hude telesne poškodbe) in je vanjo privolil, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Glede na stanje stvari po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiv (in je pomanjkljiv) sklep, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom. Ni namreč zanemarljivo, da se je obtožencu sprva očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter da sta tudi obe izvedenski mnenji v tem delu (res sicer iz medicinskega stališča), nasprotujoči. Kot izpostavlja pritožnik, poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec po izvedenskem mnenju Komisije izpolnjuje kriterije za lahko telesno poškodbo, po izvedenskem mnenju S. M. pa kriterije hude telesne poškodbe, pri čemer je tudi po oceni slednjega med tema dvema poškodbama „malo manjša razlika kot sama beseda pove (izpoved izvedenca na l. št. 64). Nenazadnje tudi iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je šlo pri poškodbi oškodovanca za poškodbo na „spodnji meji hude telesne poškodbe“ (točka 20 izpodbijane sodbe).

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je obtoženec zavedal, da glede na samo silo, ki jo je uporabil, nenazadnje tudi na razliko v telesni konstrukciji oz. teži, oškodovancu lahko povzroči hudo telesno poškodbo, torej, da se je obtoženec zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice. Vendar pa zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene. Končno ni zanemarljivo, da se je tudi obtoženec ob dogodku (ko je padel na tla skupaj z oškodovancem) telesno poškodoval, zato bi lahko bil indikativen odgovor na vprašanje, ali se je tega zavedal ter ali je v posledico privolil.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP). V novem sojenju bo potrebno razčistiti in odpraviti zgoraj navedena protislovja ter pomanjkljivosti. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na vprašanje načina nastanka poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec bo potrebno zaslišati izvedenca Komisije ter s ponovnim zaslišanjem prič in drugih izvedenih dokazov razjasniti, kaj se je dogajalo preden sta oškodovanec in obtoženec padla na tla (obtoženčevo in oškodovančevo ravnanje ob tem) ter nato upoštevajoč vse izvedene dokaze sprejeti ugotovitve in zaključke pomembne za presojo tako objektivne kot tudi subjektivne strani obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

10. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožniku, ki je predlagal, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim predsednikom senata oz. sodnikom posameznikom. Pritožnik ocenjuje, da je bila predsednica senata sodišča prve stopnje pristranska, ker je zavrnila predlog obtoženčeve obrambe za zaslišanje izvedenca Komisije na glavni obravnavi, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da ta očitek zapolnjuje le „izpodbojne“ razloge, ki se preizkušajo z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Pravilo je, da se po razveljavitvi sodbe nova glavna obravnava opravi pred istim predsednikom senata sodišča prve stopnje, razen če obstajajo tehtni razlogi, da zadeve ne obravnava isti predsednik senata oz. senat. Razlogi, ki jih navaja pritožnik v pritožbi pa niso tehtni.

Datum zadnje spremembe:

28.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 44296/2015
• VSM Sklep IV Kp 29208/2014
• VSM Sklep II Kp 58932/2011