VSK Sodba II Kp 53121/2016

Jedro

S podajo predloga za pregon oškodovanec izrazi svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga za pregon ne predpisuje, pomembno pa je, da je volja za pregon prepoznavna iz vsebine, tako da je izražena jasno in nedvoumno. Res je, da se skladno z drugim odstavkom 53. člena ZKP kot predlog za kazenski pregon storilca šteje tudi ovadba oškodovanca. Vendar pa je ugotovitev, ali je bil z ovadbo podan tudi predlog za pregon, odvisna od konkretnih okoliščin primera (tč. 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 227/09 z dne 10. 9. 2009). Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obtoženega A. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in mu izreklo kazen 3 (tri) mesece zapora ter mu ob upoštevanju navedene kazni in kazni 3 (tri) mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 323/18, pravnomočni dne 31. 8. 2018, izreklo enotno kazen 5 (pet) mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Hkrati je sodišče z izpodbijano sodbo pod točko II. izreka obtoženca oprostilo obtožbe za poskus storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, kot tudi potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje, proračun.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu izreče kazen pet (5) mesecev zapora ter enotno kazen po pravilih o steku.

3. Zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrožna državna tožilka v pritožbi poudarja, da se sicer strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi, da obtožencu niso dokazani vsi zakonski znaki poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Prav tako soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da kljub ugotovljenim zakonskim znakom (poskusa) kaznivega dejanja prisiljenja v ravnanju obtoženca, poskus tega kaznivega dejanja ni kazniv. Graja pa odločitev sodišča prve stopnje, ko je to kljub ugotovljenim zakonskim znakom kaznivega dejanja kvalificirane grožnje v ravnanju obtoženca, slednjega skladno s 3. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje, saj je zmotno menilo, da predlog oškodovanke D. R. za pregon kljub njeni ovadbi ni bil podan, v ravnanju obtoženca pa tudi ni našlo zakonskih znakov drugega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

6. Pritožbene navedbe, da je bil že s podajo ovadbe D. R. podan predlog za pregon za kaznivo dejanje grožnje, niso utemeljene. Predlog za pregon je procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon za tista kazniva dejanja, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca. S podajo predloga za pregon oškodovanec izrazi svojo procesno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga za pregon ne predpisuje, pomembno pa je, da je volja za pregon prepoznavna iz vsebine, tako da je izražena jasno in nedvoumno. Res je, da se skladno z drugim odstavkom 53. člena ZKP kot predlog za kazenski pregon storilca šteje tudi ovadba oškodovanca. Vendar pa je ugotovitev, ali je bil z ovadbo podan tudi predlog za pregon, odvisna od konkretnih okoliščin primera (tč. 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 227/09 z dne 10. 9. 2009). Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec.

7. Iz uradnega zaznamka o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon z dne 26. 9. 2016 izhaja, da je D. R. poklicala policijo in naznanila, da je mlajši fant, star 25 let, oblečen v črno jakno s kapuco prišel v lekarno in zahteval zdravila za živce, čeprav zanje ni imel recepta. Ko mu je povedala, da jih brez recepta ne more dobiti, je iz žepa vzel manjši nož in zagrozil, da mu morajo dati zdravila ali pa da jih bo sam vzel. Glede na opis dogodka, kot ga je podala oškodovanka, so policisti (in kasneje državno tožilstvo) ocenili, da je šlo v ravnanju obtoženca za elemente kaznivega dejanja poskusa ropa, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bila za tako kaznivo dejanje tudi vložena obtožba. Iz že povzetega opisa dogodka, kot ga je oškodovanka naznanila policistom pa ni moč zaključiti, da je bil z ovadbo avtomatično podan tudi predlog za pregon za kaznivo dejanje grožnje, saj iz vsebine ovadbe izhaja le oškodovankino videnje in opisovanje dogodka, ni pa razvidna nikakršna njena iniciativa v smeri, da se v zvezi z dogodkom storilca tudi kakorkoli preganja. Prav tako za ugotovitev njene volje, da se sproži kazenski pregon zoper storilca ni dovolj, da je oškodovanka nemudoma po dogodku poklicala policijo. Njena volja za pregon storilca bi morala biti jasno prepoznavna in nedvomno izražena, zgolj sklepanje o tem pa je ne more nadomestiti. Ker torej ni mogoče z gotovostjo ugotoviti oškodovankine volje za pregon storilca za kaznivo dejanje grožnje, ni podana procesna predpostavka za kazenski pregon tega kaznivega dejanja.

8. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ob odsotnosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ter zakonskih znakov drugega ravnanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, kot tudi ob odsotnosti predloga oškodovank za pregon, obtoženca v tem delu oprostilo obtožbe.

9. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Kp 4489/2012
• VSC Sklep II Kp 38885/2017
• Sodba I Ips 146/2005