<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sodba in sklep I Cpg 135/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:I.CPG.135.2018
Evidenčna številka:VSK00016564
Datum odločbe:11.10.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gorazd Hočevar (preds.), Nada Škrjanec Milotič (poroč.), mag. Jana Petrič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o poslovnem sodelovanju - pogodba o trgovskem zastopanju - preprečitev izpolnjevanja pogodbenih obveznosti - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nedopustna pritožbena novota - trditveno in dokazno breme v pravdnem postopku - informativni dokaz - nedovoljenost informativnih dokazov - možnost preizkusa sodbe - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje

Jedro

Tožnik, ki se je odločil, da uveljavlja svoj zahtevek tudi na podlagi prvega odstavka 833. člena OZ bi moral pred takšno odločitvijo imeti podatke, ali je s svojim delom, kot igralniški zastopnik, občutno povečal obisk igralnice tožene stranke. Zato bi moral navesti, kdaj in koga je pripeljal v igralnico kot svojo novo stranko, koliko in kdo so bili tisti, ki so več hodili zaradi njegovih prizadevanj in podobno. Gre za podatke, ki izvirajo iz njegove sfere, in ki bi jih moral poznati in zato tudi zatrjevati. S seznamom, ki naj bi ga predložila nasprotna stranka, bi te njegove trditve zgolj preverjali.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi za znesek 530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2016 dalje do plačila in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 60.530,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.000,00 EUR od 23.12.2016 dalje do plačila, od zneska 30.000,00 EUR od 31.1.2017 dalje do plačila in od zneska 530,00 EUR od 11.11.2016 dalje do plačila. Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15-ih dneh povrne 2.056,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek v višini 7.500,00 EUR (iz naslova neupravičene preprečitve izpolnitve pogodbe v oktobru, novembru in decembru), ker prisotnost tožnika v igralnici ni bila nujno potrebna in ni imela vpliva na višino njegove provizije, gostje pa so kljub njegovi odsotnosti igralnico obiskovali; odškodnino v višini 12.500,00 EUR (iz naslova „bodoče izgube poimensko določenih gostov po izteku odpovednega roka“) je zavrnilo, ker so vsi poimensko določeni gostje igralnico obiskovali že pred zastopanjem tožeče stranke, v letih 2015 in 2016, ko je zanje skrbel tožnik, pa se ti obiski niso povečali; odškodnino v višini 10.000,00 EUR (zaradi „kršitev načela poštenosti in dobrovernosti“) je sodišče zavrnilo, ker je bil zahtevek glede te škode pavšalen in nekonkretiziran; odpravnino v višini 30.000,00 EUR je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da so vsi gostje iz pogodbe predhodno že obiskovali igralnice, tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi bili s temi gosti občutno povečani posli; vračilo zneska, ki je bil odštet od provizije v mesecu septembru v višini 530,00 EUR pa je sodišče zavrnilo na podlagi ugotovitve, da bi moral tožnik v skladu z interesi tožene stranke rezervirati za gosta namestitev v hotelu, ki je bil zanj predviden v skladu s kriteriji za določitev bonitet gostom igralnice in ne v predragem hotelu.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Soglašala je, da je sodišče razmerje med strankama presojalo na podlagi določb o trgovskem zastopanju, vendar pri tem ni upoštevalo specifik tožnikovega dela. Pogodbeno določilo o enomesečnem odpovednem roku je potrebno spoštovati v smislu šestega odstavka 830. člena OZ. Ker je odpovedni rok pričel teči z vročitvijo, se je iztekel 31.12.2016. V zvezi s plačilom provizij za mesece oktober, november in december 2016 iz naslova neupravičenega preprečevanja izpolnitve pogodbe je napačen zaključek, da prisotnost tožnika v igralnici za izpolnitev njegovih pogodbenih obveznosti ni bila nujno potrebna. Sodišče je spregledalo, da je moral za poimensko določene goste zagotoviti določeno število obiskov igralnice, česar logično ne bi mogel v nedogled zagotavljati, če bi jih na primer vabil v igralnico zgolj telefonsko in jim pri tem ne bi delal družbe. Selektivno je upoštevalo njegovo izpoved in ni upoštevalo njegove natančne obrazložitve, zakaj je bila njegova prisotnost v igralnici obvezna (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP). Pri delu igralniškega zastopnika je izrazit poudarek na osebnem pristopu, določeni gostje so izrecno želeli biti v igralnici z njim, česar sodišče ni upoštevalo in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede zahtevka iz naslova bodoče izgube poimensko določenih gostov po izteku odpovednega roka je zmotna ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik le pavšalno zatrjeval, da gre za goste, katerih obiski v igralnici so rezultat njegovega dela in truda, saj je zatrjeval, da niti ni relevantno, kdaj je kakšen od gostov prvič obiskal igralnico, ampak kakšna je bila njegova izguba v času, ko je za njih skrbel. Pri ugotovitvi, da so vsi poimensko določeni gostje igralnico obiskovali že pred zastopništvom tožnika, je spregledalo, da je še prej delal v igralnici tožene stranke kot inšpektor v salonu igralnih avtomatov. Navedel je, da gosta C. pozna že iz let 2001 do 2004, prek njega je povabil v igralnico tudi gosta C. in gosta B. Tudi v zvezi s tem je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke. Enako se ni opredelilo do vseh navedb v zvezi s škodo in naslova kršitve načela poštenosti in dobrovernosti. Upoštevalo ni, da bi bila sklenitev pogodbe z igralniškim zastopnikom za poimensko navedene goste nepotrebna, če bi bilo normalno, da zaposleni v igralnici te goste sami vabijo in z njimi komunicirajo. Nepotrebno bi bilo tudi, da jih ob vsakem prihodu predhodno najavi z vsemi osebnimi podatki in jih predstavi pooblaščenim osebam v igralnici. Opredelilo se ni do njegovih navedb, da so zaposleni v igralnici brez vednosti tožnika osebno obiskali gosta C. in ga povabili v igralnico, in da je tožena stranka sama vabila goste na njegovo rojstnodnevno praznovanje, kar predstavlja zavestno ravnanje v škodo tožeče stranke. Zmotni so tudi zaključki, da glede odpravnine tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede občutnega povečanja gostov, saj je med postopkom izpostavila, da s seznamom gostov in višino njihove izgube v posameznem obdobju razpolaga zgolj tožena stranka, zato je zahtevala, naj ta predloži seznam gostov z višino njihove izgube za obdobje 2013 do 2017. Sicer tožeča stranka svojih navedb niti ni mogla dokazati. Ne gre torej za dokaz informativne narave, kot zmotno trdi sodišče (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP). Glede zahtevka v višini 530,00 EUR je prvostopenjsko sodišče popolnoma nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izpovedi R.B. Pritožnik je nato ponovil svoje trditve, da je najprej imel dogovor z direktorjem o plačilu polovice vrednosti nastanitve, drugo polovico pa naj bi krili gostje sami, in da se je nato zaradi incidenta v igralnici tožena stranka odločila, da krije tudi preostali del stroškov nastanitve v hotelu K.. Tudi v zvezi s tem je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP.

3. Na to pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritrdila razlogom prvostopenjskega sodišča in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede zneska 530,00 EUR, ki ga je tožena stranka pobotala s provizijo tožeče stranke za mesec september 2016. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje v zadevi, razen glede zadnjega zahtevka v višini 530,00 EUR, ugotovilo pravilno in popolno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede izteka odpovednega roka1, kar pa na siceršnje odločitve ni imela nobenega vpliva. Svoje razloge je podalo jasno in izčrpno, tako da se je opredelilo do vseh, za odločitev relevantnih trditev tožeče stranke. Sodba zato ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ji očita pritožba na več mestih, pa tudi ne s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je prav tako pritožbeni očitek, vendar zgolj posplošeno navržen in tudi povsem nejasen2.

6. Spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbenega razmerja, ki sta ga stranki uredili v Pogodbi o poslovnem sodelovanju, z dne 30. 5. 2016 (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba). Z njo se je tožeča stranka, kot izvajalec, zavezala, da bo za toženo stranko, kot naročnika, opravljala storitve, povezane s pridobivanjem igralniških gostov in sicer, da bo v času trajanja Pogodbe (od 1.6.2016 do 31.5.2017) za tri poimensko navedene goste zagotovila točno določeno število obiskov (1. člen Pogodbe). Ob vsakem prihodu gosta je bil toženec dolžan slednjega predhodno najaviti, praviloma v pisni obliki en dan pred prihodom, predstaviti gosta pooblaščenim osebam v igralnici, poskrbeti, da gostje dosegajo najmanj 500,00 EUR dnevnega THW3, lahko pa je v seznam svojih gostov vključil tudi druge goste, ki v zadnjih 12 mesecih niso imeli nobenega obiska v igralnici (2. člen Pogodbe). Stranki sta se dogovorili, da se provizija tožencu obračunava na podlagi ugotovljene izgube gostov, za kar tožnik izstavi toženi stranki račun, ki temelji na podlagi ocene inšpektorjev in video nadzora (5. in 6. člen Pogodbe). Pritožbeno sodišče se ob takšni vsebini Pogodbe pridružuje pravnemu stališču prvostopenjskega sodišča (čemur pritrjuje tudi pritožba), da se za presojo tega pogodbenega razmerja uporabijo določbe XIX. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ) o Pogodbi o trgovskem zastopanju, s katero ima obravnavano razmerje pravdnih strank, četudi vsebuje specifičnosti4, največ skupnih značilnosti.

7. Tako bi se v skladu z določbami 830. in 831. člena OZ moralo obravnavati tudi vprašanje, kdaj je Pogodba prenehala. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da bi se moralo s smiselno uporabo šestega odstavka 830. člena OZ šteti, da je Pogodba prenehala z 31.12.2016, to je z zadnjim dnem meseca decembra, glede na to, da je bila tožniku odpoved vročena 15.11.2016 (neprerekana trditev tožene stranke), in je odpovedni rok začel teči s 1.12.2016. V tem delu torej pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da se navedena določba ne more uporabiti, ker ureja prenehanje Pogodbe, sklenjene za nedoločen čas. Pravdni stranki sta namreč v okviru pogodbene avtonomije dogovorili (čeprav je bila Pogodba sklenjena za določen čas) kot možnost prenehanja Pogodbe tudi z odpovedjo in enomesečnim odpovednim rokom (tretji odstavek 9. člena Pogodbe). Zato se za ugotavljanje začetka teka odpovednega roka uporabi tista določba, ki edina v okviru določb o Pogodbi o trgovskem zastopanju ureja to vprašanje.

8. Vendar pa bi bilo vprašanje, kdaj je Pogodba prenehala, pravno relevantno le, če bi tožeča stranka svoje zahtevke temeljila na izpolnitvi sklenjene Pogodbe, česar pa ni, kot je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo. Tožnik, ki je vtoževal zneske treh provizij (v pavšalni višini 2.500,00 EUR mesečno), ni tega zahtevka postavil zaradi izpolitve pogodbe in plačila za opravljeno delo za tri mesece, ko je bila pogodba še vedno v veljavi, ampak je zaradi neupravičene preprečitve izpolnitve pogodbe (ker mu je tožena stranka z 31.10.2016 prepovedala nadaljnji vstop v igralnico) zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve Pogodbe. Pritožbeno sodišče v zvezi s to odškodnino najprej ugotavlja, da za mesec oktober 2016 tožnik do nje ni upravičen že zaradi enostavnega razloga, ker v tem mesecu prepovedi vstopa v igralnico s strani tožene stranke še ni bilo. Do tedaj torej tožena stranka ni kršila Pogodbe, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost. Za mesec november in december pa bi tožnik moral poleg zatrjevanja nedopustnega ravnanja tožene stranke zatrjevati še (in tudi izkazati), da je bila med tem nedopustnim ravnanjem, to je prepovedjo vstopa v igralniške prostore in med nastankom škode, vzročna zveza. Tako bi na primer moral tožnik v okviru tistih obveznosti, ki jih je s Pogodbo prevzel, določno navesti, pri katerem gostu se je zgodilo (kdaj in kolikokrat), da zaradi njegove odsotnosti iz igralnice gost slednje ni obiskal ali pa jo je predčasno zapustil, tako da ni dosegel dnevnega THW. Tožnik bi torej moral podati konkretne trditve o tem, kako je njegova odsotnost iz igralnice vplivala na nižjo provizijo, ki jo je v mesecu novembru dosegel5, oziroma zakaj v mesecu decembru, ko je bil še v odpovednem roku, sploh ni mogel (ali hotel) svojega dela več opravljati. Pritrditi pa je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da iz nalog, ki jih je tožnik s Pogodbo prevzel, ne izhaja, da je bila njegova prisotnost v igralnici obvezna, razen glede predstavitve gosta osebju igralnice. Zato bi moral tožnik določno navesti, kako je njegova odsotnost vplivala na višino provizije, ki jo je v teh dveh mesecih dosegel. Razliko do tistega, kar je sicer povprečno dosegal s svojim delom, in kar bi predstavljalo odškodnino (izgubljeni dobiček), bi moral utemeljiti s trditvami o vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in med škodo6, ki naj bi mu nastala. Samo s splošnim zatrjevanjem, da mu je bila zaradi te prepovedi onemogočena „izpolnitev“, nadalje, da naj bi bilo razumsko logično, da dolžnik gostov ni mogel predstaviti pooblaščenim osebam v igralnici, in da ni mogel poskrbeti, da bodo dosegli najmanj 500,00 EUR dnevnega THW, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da je zaradi prepovedi vstopa v igralnico upravičen do odškodnine za izgubljeni dobiček.

9. Za odškodnino, ki jo je tožnik vtoževal v višini 12.500,00 EUR, in za katero je navedel, da je iz naslova „bodoče izgube poimensko določenih gostov po izteku odpovednega roka“, bi moral v smislu četrtega odstavka 823. člena OZ zatrjevati (in izkazati), da so bili nadaljnji obiski vseh štirih poimenskih gostov posledica njegovega prizadevanja v času trajanja Pogodbe. Izkazati bi torej moral, da so vsi štirje še naprej hodili v igralnico zaradi njegovih prizadevanj v času sklenjene Pogodbe. Tega pa tožnik tudi zatrjeval ni, saj je zgolj polemiziral z ugovori tožene stranke, češ da sploh ni pomembno, kdaj je kateri od gostov prvič obiskal igralnico, ampak kakšna je bila njegova izguba v času, ko je za njih skrbel tožnik. V pritožbi pa je poskušal (s sicer nedopustno pritožbeno novoto) ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so vsi poimenski gostje igralnico obiskovali že pred zastopništvom tožnika izpodbiti s trditvami, da je še pred zastopniškim razmerjem, delal v igralnici tožene stranke kot inšpektor v salonu igralnih avtomatov. Iz te trditve izhaja, da nadaljnji obiski igralniških gostov niso bili posledica prizadevanj tožnika v svojstvu zastopnika, kar bi bila edina možna pravna osnova za uveljavljanje zastopnikove provizije tudi po prenehanju pogodbenega razmerja.

10. V zvezi z odškodnino, ki jo tožeča stranka vtožuje v znesku 10.000,00 EUR „zaradi kršitve načela poštenosti in dobrovernosti“, pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb, vendar ne konkretizira, katerih tožbenih trditev, ki bi izkazovale upravičenje do odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, sodišče ni upoštevalo. Kot pri odškodnini zaradi izgubljenega dobička, je tudi tokrat tožnik zgolj opisal nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je bilo v tem, da je tudi sama vabila njegove goste v igralnico in z njimi komunicirala ter jih celo povabila na njegovo praznovanje rojstnega dne. Vendar je s tem izkazoval le nedopustnost ravnanja tožene stranke, ni pa ničesar navedel glede škode, ki mu je zaradi tega nastala (npr. ali gostje sploh niso prišli, ali pa so v igralnico prišli, vendar mu tega tožena stranka pri sestavi obračuna ni upoštevala). Tudi glede same škode ni tožnik podal nobenih trditev o tem, kako se je kazala, ampak je zgolj zatrjeval, da mu je nastala v višini 10.000,00 EUR.

11. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja zavrnitev zahtevka na plačilo odpravnine v višini 30.000,00 EUR. Ta bi v skladu s prvim odstavkom 833. člena OZ tožniku šla, če bi zatrjeval in izkazal, da je pridobil naročitelju pri dotedanjem izpolnjevanju Pogodbe nove stranke, ali da je občutno povečal posle z dotedanjimi strankami, in da ima naročitelj tudi po prenehanju Pogodbe s temi strankami znatne koristi, ali pa da bi plačilo odpravnine terjale posebne okoliščine, zlasti zaradi izgubljene provizije pri poslih s temi strankami. Sodišče je ta zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so vsi gostje iz Pogodbe predhodno že obiskovali igralnico, in da tožeča stranka ni izkazala občutnega povečanja poslov z dotedanjimi strankami. To ugotovitev poskuša pritožba izpodbiti z zatrjevanjem, da sama s seznamom gostov in višino njihove izgube ne razpolaga, saj ima to evidenco zgolj tožeča stranka, in da bi zato sodišče moralo zahtevati od tožene stranke, da ta seznam gostov predloži, ker drugače svojih trditev niti ne more dokazati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tudi v tem delu pomanjkljiva trditvena podlaga tožeče stranke, in da bi izvedba dokaza s seznamom, ki naj bi ga pridobili od tožene stranke, v konkretnem primeru res predstavljala nedopusten informativni dokaz. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnik, ki se je odločil, da uveljavlja svoj zahtevek tudi na podlagi prvega odstavka 833. člena OZ, moral pred takšno odločitvijo7 imeti podatke, ali je s svojim delom, kot igralniški zastopnik, občutno povečal obisk igralnice tožene stranke. Zato bi moral navesti, kdaj in koga je pripeljal v igralnico kot svojo novo stranko, koliko in kdo so bili tisti, ki so več hodili zaradi njegovih prizadevanj in podobno. Gre za podatke, ki izvirajo iz njegove sfere, in ki bi jih moral poznati in zato tudi zatrjevati. S seznamom, ki naj bi ga predložila nasprotna stranka, bi te njegove trditve zgolj preverjali, dopustno pa bi iz tega dokaza pridobili zgolj podatke o izgubah gostov8. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog tožnika, da se toženi stranki naloži predložitev seznama, tožnik pa s svojimi pomanjkljivimi trditvami te oblike škode ni izkazal.

12. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na znesek 530,00 EUR, katerega je tožena stranka odštela pri izplačilu tožnikove provizije za mesec september. Tožnik je v zvezi s tem zneskom zatrjeval, da mu je bil neutemeljeno odtegnjen, saj se je z direktorjem tožene stranke dogovoril glede namestitve gostov v hotelu K. (ker je bil hotel M. že zaseden) sprva tako, da bi polovico vrednosti nastanitve plačal gost sam, ker pa je nato prišlo do incidenta v igralnici in je gost C. zagrozil, da v igralnico ne bo več vstopil, je tožena stranka v zameno ponudila plačilo še preostalega dela stroškov nastanitve v hotelu K. Tožena stranka je v zvezi s temi dogodki podala povsem drugačne trditve9, vendar se je prvostopenjsko sodišče pri sporni odločitvi oprlo zgolj na podatek o tem, kakšne kriterije za določitev bonitet gostov igralnice je tožena stranka sprejela, in kakšna je bila ustrezna namestitev za goste glede na njihov status. Do nasprotujočih se trditev pravdnih strank se prvostopenjsko sodišče torej ni opredelilo.

13. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo 530,00 EUR, pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, ker se je zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V preostalem delu pa je na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. V novem sojenju naj se prvostopenjsko sodišče opredeli do nasprotujočih si trditev obeh pravdnih strank o tem, kaj sta se dogovarjali glede nastanitve gostov v hotelu K. in na podlagi dokazne ocene že izvedenih dokazov nato presodi, ali je tožena stranka utemeljeno tožnika bremenila s polovičnim zneskom hotelske namestitve za igralniške goste. Pri odločitvi, da se v izpodbijanem delu sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je vse dokaze prvostopenjsko sodišče že izvedlo, in da je potrebno zgolj narediti dokazno oceno izvedenih dokazov, pa tudi, da glede na čas trajanja pravde (tožba je bila vložena pred enim letom) ne bo vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper to odločbo je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge (drugi odstavek 357.a člena ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Odločbo se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 več o tem v nadaljevanju
2 pritožba ne pove, katera ugotovljena dejstva so v nasprotju z vsebino listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov
3 tehnična zmaga
4 npr.: tožnik ni zagotavljal, da bodo tretje osebe s toženo stranko sklepale pogodbe, ampak, da bodo poimensko določeni igralniški gostje obiskovali igralnico in v njej dosegali najmanj 500,00 EUR dnevnega THW
5 tožeča stranka v svojih trditvah ne razkrije, kolikšno provizijo bi na podlagi podatkov, ki jih je od tožene stranke prejel (kot je tožena stranka zatrjevala, česar tožnik ni prerekal) za opravljeno delo v mesecu novembru lahko obračunal
6 ki je prav tako ni določno definiral glede na to, da je v mesecu novembru delo še opravljal
7 in prav zaradi takšne odločitve
8 kar bi bilo relevantno za dokazovanje višine odškodnine
9 da takšnega dogovora sploh ni bilo


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/2, 355, 355/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 823, 823/4, 830, 830/6, 831, 833, 833/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDU5