<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep II Cpg 164/2018

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2018:II.CPG.164.2018
Evidenčna številka:VSK00016315
Datum odločbe:05.10.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Jana Petrič (preds.), Nada Škrjanec Milotič (poroč.), mag. Gorazd Hočevar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:pridržna pravica - začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - ugotovitvena tožba - pravni interes - pravni interes za ugotovitveno tožbo - verjetnost obstoja terjatve

Jedro

Ker ima upnik na podlagi zakona samega svojo denarno terjatev zavarovano s pridržno pravico, bi njegov zahtevek, če bi ga hotel zavarovati z začasno odredbo, lahko glasil le, da se ta njegova pravica ugotovi. Vendar pa bi v takšnem primeru moral tožnik kot posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati, da ima za vložitev takšne tožbe pravni interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog upnika za izdajo sklepa o zavarovanju z začasno odredbo njegove nedenarne terjatve, to je terjatve, da mu dolžnik dopusti prodajo premičnin (osnovnih sredstev dolžnika), na katerih ima zaradi svoje denarne terjatve (iz naslova neplačanih najemnin) pridržno pravico. Upnik je predlagal, da se z začasno odredbo dolžniku prepove odtujitev in obremenitev teh premičnin, ter da se v primeru neupoštevanja prepovedi dolžnika kaznuje z denarno kaznijo. Prvostopenjsko sodišče je to svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da ima dolžnik materialno upravičenje na podlagi 166. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki je že oblika zavarovanja terjatve, in da zato te pravice ni mogoče enačiti s terjatvijo, ki se lahko zavaruje z začasno odredbo. Preverjalo je tudi, ali so podani pogoji za zavarovanje denarne terjatve in ugotovilo, da ni izkazana subjektivna predpostavka za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper to odločitev se je pritožil upnik in jo izpodbijal iz vseh treh pritožbenih razlogov. Izpostavil je, da je želel s predlagano začasno odredbo doseči zavarovanje svoje nedenarne terjatve, saj namerava vložiti tožbo na dopustitev prodaje premičnin, na katerih ima pridržno pravico. Takšen njegov zahtevek je primerljiv s tožbenim zahtevkom na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj oziroma na podlagi zastavne pravice, za katere je sodna praksa enotna, da se lahko zavarujejo kot upnikova nedenarna terjatev. Upnik od dolžnika zahteva, da nekaj dopusti. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi lahko upnik s prodajo premičnin njegovo pridržno pravico izigral. S tem bi ga postavil v enak položaj z vsemi ostalimi nezavarovanimi dolžnikovimi upniki. Četudi bi imel dolžnik trenutno dovolj premoženja za poravnavo svoje obveznosti, pa je vprašanje, ali bi to premoženje imel še takrat, ko bo upnik zoper njega izposloval pravnomočno sodbo. Zato mu edino varstvo nudi predlagana začasna odredba.

3. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS), na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča SR, Su 1386/2018, z dne 9.7.2018, prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil upnikov predlog jasen1: zahteval je zavarovanje nedenarne terjatve, to je terjatve, da dolžnik dopusti prodajo premičnin, na katerih ima upnik pridržno pravico. Zato se pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni ukvarjalo s tistimi trditvami, s katerimi upnik polemizira z razlogi prvostopenjskega sodišča, ko je njegov predlog obravnavalo tudi kot predlog za zavarovanje denarne terjatve.

6. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da upniku nudi zavarovanje njegove denarne terjatve že pridržna pravica. V skladu z 264. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ima namreč upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice v rokah dolžnikovo stvar, pravico, da se iz njene vrednosti poplača na enak način kot zastavni upnik. Za to poplačilo je postavljen le pogoj, da predhodno pravočasno svoj namen sporoči dolžniku in nato se v skladu s prvim odstavkom 167. člena SPZ poplačilo opravi tako, da se lahko v takšnem primeru, kot je obravnavani, ko sta stranki pogodbenega razmerja gospodarska subjekta2, prodaja pridržane stvari opravi tudi izvensodno, torej brez intervencije sodišča3 .

7. Ker ima torej upnik na podlagi zakona samega svojo denarno terjatev zavarovano s pridržno pravico, bi njegov zahtevek, če bi ga hotel zavarovati z začasno odredbo, lahko glasil le, da se ta njegova pravica ugotovi. Oblikovati bi torej moral ugotovitveno tožbo v smislu prvega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa bi v takšnem primeru moral tožnik kot posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati, da ima za vložitev takšne tožbe pravni interes. Izkazati bi torej moral, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede pravnega razmerja, v katerem je z dolžnikom, in da je takšna ugotovitvena tožba edino primerno sredstvo za odpravo te negotovosti, ker da nima možnosti drugačnega pravnega sredstva, s katerim bi lahko učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj4. S temi razlogi bi tudi moral izkazati verjetnost svoje terjatve v smislu prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar je predpogoj za izdajo začasne odredbe.

8. V obravnavanem predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi upnik zavaroval svoj ugotovitveni zahtevek o obstoju pravice, pa slednji ni navedel relevantnih razlogov, da dolžnik ne bi priznaval njegove pravice, ali da bi mu jo onemogočal, pa tudi ne, da naj bi bila takojšnja prodaja pridržanih stvari ogrožena. Zgolj navedba, da je direktor dolžnika zagrozil, da bo v prihodnosti svoje stroje odstranil iz upnikovih prostorov, kar je upnik navedel v predlogu, in v pritožbi omenjena hipotetična možnost, da bi dolžnik lahko razpolagal s temi pridržanimi premičninami, za izkaz ogroženosti njegovega pravnega položaja5 ne zadošča.

9. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da upnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da njegova nedenarna terjatev obstoji Iz tega razloga je pritožbeno sodišče potrdilo sicer pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
1 kar je ponovno izpostavil tudi v pritožbi
2 v smislu 13. člena OZ
3 saj se obstoj dogovora o izvensodni prodaji domneva (prvi odstavek 167. člena OZ)
4 Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, stran 148 in naslednje, GV Založba, LJ 2006
5 tako, da bi s tem izkazal pravni interes za ugotovitveni zahtevek


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 166, 167
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 264
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMjAy