VSK Sodba II Cpg 156/2018

Jedro

Kot velja za vsak pravdni postopek, velja tudi za odškodninsko tožbo zoper poslovodjo, da je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da toženec pri opravljanju svojih nalog ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika v dobro družbe, bi morala navesti, katero je bilo njegovo škodno ravnanje, opredeliti škodo in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. Poslovodja, toženec, pa bi moral za očitana škodna ravnanja zatrjevati in dokazati, da je v zvezi z njimi pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.278,14 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 193.168,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2011 dalje, in sicer iz naslova toženčeve odškodninske odgovornosti po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Svojo odločitev je temeljilo na ugotovitvi, da je toženec glede na okoliščine, ki so obstojale v času nastanka spornega razmerja, prevzel tveganje za tožečo stranko, ki je bilo razumno, in ki je narekovalo, da se v posel s podjetjem K. d.o.o. gre.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ponovila je svoje tožbene trditve, jih še dodatno utemeljevala in tudi razširila.

Izpostavila je, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala, da bi moral toženec narediti takšno analizo kot izvedenka. Ni pa sodišče odgovorilo na temeljni očitek tožeče stranke, da ni toženec pridobil nobenih informacij, tiste, ki jih je imel, pa jih ni upošteval. Toženec ni predstavil niti enega elementa skrbnosti, da se je prepričal, da bo terjatev dobil poplačano.

Kot kršitev razpravnega načela je pritožba opozorila, da „sodbo preveva obrazložitev z dejstvi, ki jih niti tožena stranka ni navajala, kot na primer podražitev posla z dodatnimi zavarovanji (tč. 39), dejstvo, da je šlo za tekočo gradnjo (tč. 35), pomembnost rokov gradnje (tč. 27)“. Tožena stranka ni navajala niti tega, da bi „te okoliščine (prihodke, dobiček, izgubo...)“ preverjala, kajti preverila ni ničesar, kar pa je v neposrednem nasprotju z njeno dolžnostjo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj tega ne bi bila dolžna, ker „se vedno mudi, to podraži in podobno“. Vendar takšni zaključki predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava. Poslovodja, ki ne zbere vsaj osnovnih informacij za sprejem poslovne odločitve, ne izpolni zahtevane skrbnosti. Še sploh v primeru, ko se je odločal za nove dobave, medtem ko je obstajal nepoplačan dolg iz prejšnjega posla.

Napačen je tudi vtis iz izpodbijane sodbe, da je za staro dobavo prišlo do prostovoljnega dodatnega zavarovanja z nepremičnino, pri čemer sodišče zanemari dejstvo, da je bil dogovor o zavarovanju posledica pritiskov tožeče stranke in tudi dejstva, da finančnih sredstev za poplačilo dolga K. ni imela, kar izhaja tudi iz tega, da je bila predložena menica plačana le v višini 13,44 EUR. Na zavarovanje je slednja pristala šele po sproženih pravnih postopkih in s prodajo nepremičnin. Toženec torej ne le, da bi moral vedeti, da tožečo stranko izpostavlja velikim tveganjem, ampak je to očitno tudi vedel.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, pritrdila razlogom prvostopenjskega sodišča in izpostavila med drugim, da tožeča stranka v pritožbi prvič očita tožencu opustitev pridobitve osnovnih informacij o poslovanju družbe, pa tudi, da je med postopkom zatrjevala, da je družba K.d.o.o. ponudila tožeči stranki dodatno zavarovanje, ki pa ga novi zastopnik tožeče stranke ni sprejel.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost toženca se v skladu z šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) presoja na podlagi 263. člena ZGD-1. Ta določa, da mora organ vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati njeno poslovno skrivnost (prvi odstavek); če tako ne ravna, je odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti (drugi odstavek). Zakon kaj več od zgoraj povzetega o dolžnem ravnanju v dobro družbe (s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika) določno ni uredil. Zato je potrebno ravnanje poslovodje presojati v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika na podlagi objektivnega merila, in sicer, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje¹. Da lahko sodišče presoja, ali je bilo ravnanje poslovodje v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika, mora glede na konkretno situacijo, torej na okoliščine, v katerih je in s kom je bil posel sklenjen, presoditi, ali je poslovodja ravnal v dobro družbe in s kvalificirano skrbnostjo gospodarstvenika. V zvezi s to presojo je najprej potrebno zapisati, da pritožbeno sodišče povsem soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da prestroga razlaga navedenega kriterija lahko pripelje do negativnih posledic v smeri omejevanja podjetniške iniciative. Pravna teorija in sodna praksa sta si namreč enotni, da vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje, s potekom časa, izkaže za škodljivo, ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Kot je pravilno zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče, je potrebno ravnanje poslovodje presojati glede na čas, v katerem je odločitve sprejemal. To pomeni, da je treba obravnavani stanje, v katerem se je nahajal poslovodja v trenutku, ko je sprejemal odločitev, to je stanje, ko so bili učinki njegove odločitve še negotovi. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da praviloma uprave in poslovodstva delujejo v okolju, ki je negotovo, in ki ne omogoča popolnega racionalnega odločanja, predvsem pa jim ne dopušča, da bi opravili pred odločitvijo natančne analize in preverbe stanja, s katerim bi odpravili vsa tveganja, ki jih lahko odločitev prinese. Zato obveznost članov uprave in poslovodij gospodarske družbe tudi ni obveznost rezultata, ampak obveznost (skrbnega) prizadevanja².

6. Kot velja za vsak pravdni postopek, velja tudi za odškodninsko tožbo zoper poslovodjo, da je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Tožeča stranka, ki je zatrjevala, da toženec pri opravljanju svojih nalog ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika v dobro družbe, bi morala navesti, katero je bilo njegovo škodno ravnanje, opredeliti škodo in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. Poslovodja, toženec, pa bi moral za očitana škodna ravnanja zatrjevati in dokazati, da je v zvezi z njimi pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Obseg njegovih ekskulpacijskih trditev je torej odvisen od obsega in vsebine obremenilnih trditev tožeče stranke. Toženec se lahko brani s konkretnimi trditvami o njegovem vestnem in poštenem izpolnjevanju dolžnosti le za tiste kršitve, ki mu jih tožeča stranka očita.

7. Dejanje, zaradi katerega tožeča stranka bremeni toženca z odškodninsko odgovornostjo, je bila sklenitev posla v sredini leta 2010 s podjetjem K. d.o.o., kateri je tožeča stranka dobavila material za gradnjo objekta v vrednosti okoli 200.000,00 EUR. Glavni očitek tožeče stranke je bil, da je toženec nadaljeval poslovanje s tem podjetjem, še preden je dolžnik plačal stare terjatve, kar naj bi bilo ravnanje v nasprotju z potrebno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Poleg tega je tožeča stranka zgolj pavšalno še navedla, da je bila s tem tožeča stranka izpostavljena kreditnemu tveganju, da bi morali podatki iz prejšnjega sodelovanja s tem podjetjem biti alarm za toženca, pa tudi da ni poskrbel za zavarovanje in s tem za zaščito interesov tožeče stranke³. Toženec je na te očitke odgovoril in se branil tako, da je zatrjeval in tudi izkazal, da je bila stara terjatev tožeče stranke, ki jo je imela do družbe K. d.o.o., zavarovana z ustreznim zavarovanjem, to je s hipoteko⁴ na nepremičnini tega podjetja, in da je šele nato, ko je to zavarovanje bilo vzpostavljeno, sklenil posel, ki je predmet te odškodninske tožbe. Tega pritožba ne izpodbija. Pravilnega stališča, da se njegovi odločitvi o nadaljnjem poslovanju s to družbo ob tako kvalitetnem zavarovanju predhodnega posla, ne more očitati neskrbnosti, ne more omajati pritožba niti z zatrjevanjem, da je do poplačila predhodne dobave prišlo šele s prisilno prodajo zastavljenih nepremičnin. Kot je bilo zgoraj že navedeno, je potrebno ravnanje poslovodje presojati v časovnih okvirih odločanja. Enako velja tudi glede očitka tožeče stranke o tem, za koliko je bila menica (za obravnavani posel) uspešno vnovčena.

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bila nova terjatev podjetja K. d.o.o. zavarovana z menicami. Poslovodja je torej (v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem) predvidel zavarovanje, in sicer takšno, kot je bilo tedaj običajno⁵. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je podjetje K. d.o.o. terjatev priznavala in se jo trudila poplačati. Kot je zatrjevala tožena stranka (in tožeča tega ni prerekala), je to podjetje tudi ponudilo zavarovanje z nepremičninami, ki jih je imelo v lasti⁶, kar je tožena stranka v odgovoru na pritožbo še posebej izpostavila.

9. Glede očitka, da bi moral upoštevati pridobljene izkušnje, ki jih je imel iz poslovanja s to družbo, je potrebno izhajati iz zgoraj že zapisanih neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se podjetje K. d.o.o. ni izmikalo plačilu svojega dolga, in da je pristalo v kvalitetno zavarovanje tega dolga, ter da je priznavalo tudi terjatev iz novega posla. Ni torej šlo za tako slabo izkušnjo, ki bi, umeščena v tedanje dogajanje⁷, zahtevala od toženca tolikšno previdnost, da bi se odločil, da v nov posel ne gre. V zvezi s tem je mogoče povsem slediti argumentom, ki jih je prvostopenjsko sodišče zapisalo glede tega, na kakšen način in v kakšnih časovnih okvirih se je lahko toženec odločal, ali naj gre ponovno v poslovno razmerje s podjetjem K. d.o.o., ali ne⁸. K temu je pripisati še, da ugotovitve, ki jih pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, češ da jih tožena stranka ni navajala, kot je na primer ugotovitev, da bi dodatna zavarovanja podražila posel, da je šlo za posel v zvezi z gradnjo večstanovanjskega objekta, pri katerem se je bilo potrebno odločati zelo hitro in ipd., ni sodišče ugotavljalo kot dejstva, ki naj bi jih stranki navedli, in ki naj bi se ugotavljala v postopku, ampak jih je potrebno jemati kot razmislek sodišča, narejen na izkustvenih merilih in za pravno presojo ugotovljenih dejstev o tem, ali je bil toženec pri odločanju o vstopu v posel dovolj skrben, ali ne.

10. Toženec je torej na vse konkretizirane očitke o njegovem škodnem ravnanju pri sprejemanju odločitve za nadaljnje poslovanje z družbo K., d.o.o. odgovoril in tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazal, da očitano ravnanje, to je odločitev, da opravi podjetju K. d.o.o. še eno dobavo materiala, ni bilo v nasprotju s tisto skrbnostjo, ki se je od njega zahtevala. Materialno pravo je torej prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo.

11. Temeljni očitek, ki ga pritožba naslavlja na ravnanje toženca, je, da se ni prepričal o možnostih poplačila družbe, s katero je posel sklenil, ker ni zbral nobenih informacij pred sklenitvijo tega posla. Ta očitek je tožeča stranka prvič navedla šele v pritožbi. Če bi tožeča stranka med očitke o škodnem ravnanju toženca vključila tudi ta očitek, bi bilo tožencu omogočeno, da zatrjuje in dokazuje, da je tudi glede zbiranja informacij⁹ ravnal pošteno in vestno. Ker pa tega ni zatrjevala, predstavlja ta očitek nedopustno pritožbeno novoto, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, saj tožeča stranka ni navedla nobenega razloga, zakaj ni že ob vložitvi tožbe brez svoje krivde podala trditev, da je škodno ravnanje toženca bilo (tudi) v tem, da ni pridobil informacij o finančnem stanju poslovnega subjekta, s katerim je sklepal posel (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Iz obrazloženega je mogoče zaključiti, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni mogoče tožencu očitati, da ni pri sklepanju posla z družbo K. d.o.o. v letu 2010 v okviru tedanjih pogojev poslovanja ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela, priznalo pravico do povrnitve 1.278,14 EUR stroškov, ki predstavljajo izdatke za nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21 OT) in za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22% DDV (drugi odstavek 11. člena OT). Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov, bo dolgovala še zakonite zamudne obresti.

-------------------------------
¹ tako sodba VS RS III Ips 72/2016
² npr. sodba VS RS III Ips 80/2010
³ glej trditve tožeče stranke na list. št. 5, 30 in 47
⁴ v prvem vrstnem redu
⁵ tako priča Sardon Pahor
⁶ česar pa nov poslovodja ni sprejel
⁷ to je leto 2010, ko je bila gospodarska kriza najhujša, in ko so bile poslovne priložnosti (zaradi splošno znane stagnacije v gradbeni dejavnosti) omejene
⁸ v točkah 27, 28, 35 in 36 obrazložitve
⁹ pritožba izpostavlja informacije o plačilni sposobnosti sopogodbenice

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 209/2015
• VSK sklep Cpg 344/2014
• VSC Sklep I Ip 170/2020