VSK Sklep I Cp 249/2018

Jedro

Ob odločanju o dovolitvi sodnega depozita sodišče ne presoja obstoja predpostavk za omejitev lastninske pravice nasprotne udeleženke. Njene navedbe v zvezi s tem, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega postopka kot nujnega, ali je izkazana javna korist po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1, ali je predlog vložila upravičena oseba, ali je služnost pravilno predlagana, ali je bila nasprotna udeleženka o upravnem postopku že obveščena, ali je znesek položenega depozita kot odškodnina ustrezen, in, ali je dejavnost predlagateljice, v zvezi s katero je predlagana ustanovitev služnosti v javno korist, zdravju škodljiva, za odločitev v obravnavani zadevi zato niso odločilne. Nasprotnega udeleženca se pozove, da se izjavi o depozitu, šele, ko je ta dovoljen in položen, do izdaje sklepa o dovolitvi sodnega depozita pa je postopek enostranski.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagateljici dovolilo položiti na sodni depozit v korist nasprotne udeleženke 160,19 EUR, pri čemer znesek 106,79 EUR predstavlja odškodnino za nepremičnino s parc. št. 1104/2 k.o. .... (v nadaljevanju obravnavana nepremičnina), znesek 54,40 EUR¹ pa predstavlja varščino za morebitno škodo, povzročeno z nujnim postopkom, v višini polovice navedene odškodnine. Nasprotna udeleženka lahko znesek 106,79 EUR prevzame po predložitvi pravnomočne odločbe o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist oz. po predložitvi sporazuma o odškodnini, znesek 53,40 EUR pa po predložitvi dogovora med udeleženkama oz. po predložitvi ustrezne sodne odločbe, sicer pa oboje najkasneje v roku desetih let po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Po preteku tega roka pravica ugasne in deponirani znesek pripade Republiki Sloveniji. Hkrati je odločilo, da je predlagateljica dolžna plačati sodno takso v višini 24,03 EUR, nadaljnje sodne takse pa krijeta obe udeleženki, in sicer predlagateljica od vrednosti pologa 106,79 EUR do pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist na obravnavani nepremičnini oz. sporazuma o odškodnini, kar nastopi prej, in od vrednosti pologa 53,40 EUR do podpisa dogovora med udeleženkama oz. pravnomočnosti sodne odločbe o višini odškodnine iz postopka razlastitve, kar nastopi prej, nasprotna udeleženka pa krije sodne takse po pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice oz. po podpisu sporazuma in po podpisu dogovora med udeleženkama oz. po pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode.

2. Zoper sklep v celoti se po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka. Obravnavani predlog je nesklepčen in bi ga sodišče moralo zavrniti. Predlagateljica je sodišču namreč predložila le kopijo predloga za omejitev lastninske pravice in kopijo povratnice z dne 18.10.2017, kar ne dokazuje, da ga je na UE N. G. res vložila. S strani slednje do danes predloga še ni prejela, kot tudi ni bila kakor koli drugače obveščena, da naj bi bil zoper njo sprožen postopek. To kaže, da dejansko ni bil. Ustrezen dokaz bi bilo lahko le potrdilo UE N. G., da je bil postopek sprožen in da teče. Iz predloženega predloga za omejitev lastninske pravice je tudi razvidno, da je predlagateljica v njem navedla, naj jo upravni organ po izdaji sklepa o začetku postopka pozove k položitvi sodnega depozita v ustrezni višini, kar pomeni, da sklep o začetku postopka pred UE N. G. še ni bil izdan in s strani upravnega organa tudi ni bila pozvana k predložitvi depozita. Iz predloga je tudi razvidno, da predlagateljica predlaga ustanovitev služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča s parc. št. 330/12 k.o. ....., kar je sedaj ravno sama, kar pomeni, da ne predlaga omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ampak v svojo korist. V zvezi z zneskom 53,40 EUR se navaja predložitev ustrezne sodne odločbe, pri čemer ni jasno, za kakšno odločbo gre - kazensko, civilno, upravno, pravnomočno, nepravnomočno, kako se mora glasiti izrek, ipd. Tudi navedba v zvezi z desetletnim rokom za prevzem sodnega depozita je nejasna in neizvršljiva, saj rok veže na pravnomočnost sklepa o depozitu, odločba o omejitvi lastninske pravice pa bi lahko postala pravnomočna šele po izteku desetletnega obdobja. Depozit bi tako zapadel v korist Republike Slovenije še preden bi ga sama imela možnost prevzeti. Sodišče se sklicuje na določbo petega odstavka 473. člena Energetskega zakona, ki pa jo tolmači popolnoma napačno. V tretjem odstavku 93. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-1) je namreč določeno, kdaj se šteje, da je izkazana javna korist za nepremičnine, to, kar zahteva predlagateljica (postavitev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcija ter v zvezi s tem neoviran dostop ter hoja in vožnja), pa tega ne utemeljuje. Tudi zato nujnost postopka ni izkazana. Poleg tega šesti odstavek 473. člena govori o notarskem zapisu ali zapisniku o prevzemu denarja v hrambo, kjer mora biti določeno to in to, v konkretnem primeru pa ni ne notarskega zapisa, niti kakršnegakoli drugega (sodnega) zapisnika o sprejemu denarja v hrambo. Sodišče je kršilo njeno pravico do izjave in določbo, ki govori o roku 30 dni, v katerem naj se nasprotni udeleženec izreče o predlogu, ker je sklep izdalo, ne da bi pred tem pridobilo njeno izjavo. Zakon tudi določa, da mora biti za nujnost v hrambo položen znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka omejitve, in varščina v višini polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, pri čemer pa ni jasno, kdo je določil, da so predlagane višine sploh prave. Sama ni imela možnosti angažirati svojega cenilca in izvedenca ali na njih podati pripombe. Kršene so ji bile zato ustavne in procesne pravice. Zneski v predloženem izvedeniškem mnenju so več kot petkrat prenizki, saj cenilec ni upošteval in tudi ni mogel upoštevati vseh relevantnih dejstev, glede na to, da je ni o ničemer vprašal in tudi ni preučil številk in poslovanja ter namenov nepremičnin. Sama v tako kratkem pritožbenem roku ni uspela angažirati drugega cenilca, saj so ti zelo zasedeni. Sicer pa je kakršna koli nujnost postopka popolno sprenevedanje sodišča in predlagateljice. Slednja številnim ob sporni trasi ni podala nobene ponudbe, kaj šele sprožila kak postopek. Edina uredba, ki je bila sprejeta v zvezi s tem, tj. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 x 110 KV G. - D. (odsek R.) z dne 27.1.2017, se izpodbija pred Ustavnim sodiščem RS. Predlog je nepopoln in bi ga moralo sodišče zavreči. Gre za ogrožanje zdravja nje same in njene družine ter otrok, saj je elektromagnetno sevanje zdravju dokazano škodljivo. V nadaljevanju pritožba podrobno in obsežno povzema ugotovitve stroke v zvezi s škodljivostjo navedenega sevanja. Napačna je odločitev, da naj bi udeleženki trpeli vsaka svoje stroške nepravdnega postopka, saj zakon jasno določa, da mora v takih primerih vse stroške nositi predlagatelj. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

3. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 168. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) sodišče sprejme v sodni depozit denar, dragocene kovine in izdelke iz teh kovin ter vrednostne papirje, ki se lahko vnovčijo, če je tako določeno s posebnim predpisom. Tak poseben predpis je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, EZ-1, ki v petem odstavku 473. člena določa, da se postopek za omejitev lastninske pravice šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi.² Bistveno za odločitev o predlogu je torej, da je možnost sodnega depozita v situaciji, kot jo opisuje predlagateljica, zakonsko predvidena. Zato in ker je predlagateljica s predložitvijo predloga za omejitev lastninske pravice z dne 9.10.2017 in kopijo povratnice, ki kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v povezavi s 37. členom ZNP), izkazala, da je pri Upravni enoti N. G. dne 17.10.2017 sprožila upravni postopek za omejitev lastninske pravice na obravnavani nepremičnini nasprotne udeleženke v smislu petega odstavka 473. člena EZ-1³, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem denarja v sodni depozit in je predlogu utemeljeno ugodilo.

6. Ob odločanju o dovolitvi sodnega depozita sodišče ne presoja obstoja predpostavk za omejitev lastninske pravice nasprotne udeleženke. Njene navedbe v zvezi s tem, ali so izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega postopka kot nujnega, ali je izkazana javna korist po tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1, ali je predlog vložila upravičena oseba, ali je služnost pravilno predlagana, ali je bila nasprotna udeleženka o upravnem postopku že obveščena, ali je cenitev, ki je bila podlaga za izračun odškodnine, ustrezna, ali je znesek položenega depozita kot odškodnina ustrezen, in, ali je dejavnost predlagateljice, v zvezi s katero je predlagana ustanovitev služnosti v javno korist, zdravju škodljiva, za odločitev v obravnavani zadevi torej niso odločilne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).⁴

7. Pri odločanju o predlogu za sodni depozit sodišče prve stopnje ni kršilo pravice nasprotne udeleženke do izjave in obravnavanja pred sodiščem, kot zmotno trdi pritožba. Postopek o sodnem depozitu, ki ga urejajo določbe 168. člena do 177. člena ZNP, je namreč urejen tako, da sodišče najprej odloči o predlaganem depozitu, nato pa povabi osebo, v korist katere je položen, da se o njem izjavi (174. člen ZNP). Nasprotnega udeleženca se torej pozove, da se izjavi o depozitu, šele, ko je ta dovoljen in položen, do izdaje sklepa o dovolitvi sodnega depozita pa je postopek enostranski.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nejasnosti izpodbijane odločitve v zvezi z zneskom depozita v višini 53,40 EUR, češ, da iz izreka sklepa ne izhaja, ob predložitvi kakšne oz. katere sodne odločbe je nasprotna udeleženka upravičena do njegovega prevzema. V sklepu, in sicer tako v izreku, kot v obrazložitvi, je namreč pojasnjeno, da znesek 53,40 EUR predstavlja varščino za morebitno škodo, ki bi utegnila biti povzročena z nujnim upravnim postopkom, zato ni dvoma, da je „ustrezna sodna odločba“, ki jo sodišče v II. točki izreka navaja kot pogoj za prevzem depozita, lahko le sodna odločba o višini škode, povzročene v upravnem postopku. To izhaja tudi iz III. točke izreka, v kateri sodišče izrecno navaja, da je predlagateljica sodno takso od vrednosti pologa 53,40 EUR dolžna plačati „....do pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode iz postopka razlastitve“, nasprotna udeleženka pa nosi to sodno takso „.... po pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode“.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve v zvezi z rokom 10 let po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, v katerem mora nasprotna udeleženka prevzeti obravnavani depozit. Tako določen rok je namreč skladen z določbo šestega odstavka 473. člena EZ-1 v povezavi s 177. členom ZNP.

10. Končno pritožba neuspešno problematizira domnevno odločitev sodišča prve stopnje, da udeleženki trpita vsaka svoje stroške predmetnega nepravdnega postopka. Te odločitve v izreku izpodbijanega sklepa namreč ni, kar pomeni, da o tem ni bilo odločeno. V izreku (III. točka) se nahaja le odločitev o tem, katera udeleženka je dolžna kriti katero sodno takso, česar pa pritožba (konkretizirano) ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da po zakonu mora biti o stroških, ki so nastali v zvezi z depozitom in o tem, kdo jih je dolžan trpeti, odločeno s sklepom, s katerim je predmet iz depozita izročen upravičencu (prvi in tretji odstavek 175. člena ZNP).

11. Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ S sklepom z dne 27.2.2018 je sodišče prve stopnje znesek 54,40 EUR nadomestilo z zneskom 53,40 EUR in pojasnilo, da je s tem popravilo očitno pisno pomoto.
² Glede na to, da povzeta določba EZ-1 (ki je v tem oziru ključna) izrecno določa, da razlastitveni upravičenec da pri sodišču v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino in varščino, ni nobenega dvoma, da pride v primerih, ki jih ureja, v poštev sodni depozit. Okoliščina, da zakon v šestem odstavku istega člena omenja (tudi) notarski zapis, tega v ničemer ne spreminja in pritožba sodišču prve stopnje s tem v zvezi neutemeljeno očita kršitev materialnih in procesnih pravil.
³ Ne drži pritožbena trditev, da bi to lahko izkazala le s predložitvijo potrdila UE N. G. o teku ustreznega upravnega postopka, saj niti ZNP, niti EZ-1 tega ne zahtevata, pa tudi sicer v pravdnem postopku - kar smiselno velja tudi za nepravdni postopek (37. člen ZNP) - dokazne prepovedi niso določene in so dopustna vsa dokazna sredstva, pod pogojem, da ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre in tega tudi pritožba ne trdi.
⁴ Ta vprašanja bodo predmet presoje v drugih upravnih in sodnih postopkih.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 743/2008
• VSM Sklep I Cp 603/2019
• VSL Sklep III Ip 1625/2017