VSK Sklep I Cp 173/2018

Jedro

Namen določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 je v tem, da sodno takso po delnem uspehu v pravdi plača zgolj stranka, ki je to takso zmožna plačati brez težav za svoje preživljanje. Vendar pa sodišče takšne presoje ne opravi ob odločanju o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, temveč mora sodišče prve stopnje že pred izdajo (ob izdaji) plačilnega naloga za plačilo sodne takse ugotoviti obstoj predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper izdani plačilni nalog P 113/2017 z dne 9. 1. 2018 začneta teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrže predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse (I. točka izreka), in da je tožeča stranka dolžna odmerjeno sodno takso po plačilnem nalogu z dne 9. 1. 2018 plačati v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se njeno premoženjsko stanje kljub prejemu sredstev po sodbi sodišča prve stopnje ni spremenilo. S sodbo ji je bil sicer prisojen znesek 12.243,00 EUR, vendar ji je bil po pobotu s toženo stranko nakazano zgolj znesek 7.401,00 EUR. Od tega zneska je vrnila sredstva iz naslova brezplačne pravne pomoči v višini 2.388,39 EUR in 737,18 EUR, zato ji je ostalo zgolj 4.200,00 EUR. Ta sredstva pa je uporabila za vračilo posojila za stroške najemnine. Edini njen prihodek je pokojnina v višini 350,00 EUR, drugega premoženja pa nima. Plačuje najemnino v višini 300,00 EUR in potrebuje dodatna zdravila za sladkorno bolezen, ki so zelo draga. Zato si denar izposoja in brez pomoči prijateljev ni sposobna pokriti življenjskih stroškov. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi upoštevalo le, da je pridobila sredstva v pravdi, ni pa opravilo presoje, ali je tudi sicer zmožna plačati odmerjeno sodno takso brez težav za preživljanje. Namen določbe četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je ravno v tem, da takso plača tisti, ki jo je zmožen plačati, brez da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožeča stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku oproščena plačila sodne takse (sklep z dne 12. 11. 2009, 11. 4. 2016 in 30. 5. 2017). S sodbo sodišča prve stopnje P 113/2017 z dne 21. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 413/2017 z dne 15. 11. 2017 ji je bil prisojen znesek 12.243,59 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na delni (30%) uspeh tožeče stranke v pravdi, na podlagi četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), dne 9. 1. 2018 izdalo plačilni nalog, s katerim je tožeči stranki naložilo v plačilo sodno takso za tožbo in pritožbo v višini 1.159,11 EUR. Tožeča stranka je v nadaljevanju postopka zaprosila za oprostitev plačila sodne takse po izdanem plačilnem nalogu z dne 9. 1. 2018¹, sodišče prve stopnje pa je njen predlog z izpodbijanim sklepom zavrglo.

5. Pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da predstavljajo vse pritožbene navedbe, vezane na materialno stanje tožeče stranke po pridobitvi premoženja z izvršilnim naslovom, nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Tožeča stranka namreč ni navedla opravičenega razloga, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

6. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo, da je bila tožeča stranka v postopku že oproščena plačila sodnih taks, zaradi česar ne more ponovno predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila naložena na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Omenjena zakonska določba namreč predvideva odmero sodne takse prav za primer, ko je bila stranka že oproščena plačila sodne takse, pa je v postopku delno uspela in na podlagi izvršilnega naslova pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če njenega plačila ne bi bila oproščena. Ker gre v konkretnem primeru za enake okoliščine², je sodišče prve stopnje ponovni predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrglo. Takšen zaključek je povzet tudi v odločbi VSL II Cp 963/2017, na katero se v konkretnem primeru sklicuje pritožba.

7. V zvezi s citirano sodno odločbo pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je namen določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 v tem, da sodno takso po delnem uspehu v pravdi plača zgolj stranka, ki je to takso zmožna plačati brez težav za svoje preživljanje, vendar pa sodišče takšne presoje ne opravi ob odločanju o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, kot to napačno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje mora namreč pred izdajo (ob izdaji) plačilnega naloga za plačilo sodne takse ugotoviti obstoj predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1³. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila in ali je iz tega premoženja mogoče plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo strankino preživljanje. Zoper takšno odločitev sodišča pa ima stranka, kateri je bila sodna taksa naložena v plačilo, na voljo ustrezno sodno varstvo, ki ga lahko uveljavlja z ugovorom zoper izdani plačilni nalog (34.a člen ZST-1), iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala.

8. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka v konkretnem primeru podala zgolj predlog za oprostitev plačila sodne takse, s katerim ni uspela, ima še vedno možnost izpodbijati taksno obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 z ugovorom zoper izdani plačilni nalog z dne 9. 1. 2018. V tem okviru bo lahko sodišče prve stopnje tudi vsebinsko preizkusilo trditve tožeče stranke o dejanski pridobitvi premoženja po izvršilnem naslovu in njeni zmožnosti za plačilo odmerjene sodne takse.

9. Glede na obrazloženo torej pritožba ni utemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku, pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

10. Skladno s 14.a členom ZST-1 začneta v primeru, ko sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ne ugodi, rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper že izdan plačilni nalog teči naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju ali zavrnitvi predloga. V konkretnem primeru začne ta rok (8 dni) teči naslednji dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

--------------------------------

¹ Z obrazložitvijo, da prejema pokojnino v višini 340,00 EUR mesečno, plačuje mesečno najemnino 300 EUR ter dodatna zdravila za sladkorno bolezen, zaradi česar ima mesečno na voljo zgolj še 40,00 EUR za hrano.

² Tožeča stranka je bila oproščena plačila sodne takse, v pravdi je uspela v deležu 30%, z izvršilnim naslovom pa je pridobila premoženje, ki presega del takse, ki bi jo bila dolžna plačati, če ne bi bila njenega plačila oproščena.

³ Prim. VSL sklep I Cp 1186/2016, VSL sklep II Cp 2549/2017, VSL I Cp 679/2015.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 568/2017
• VSL Sklep II Cp 2129/2018
• VSL sklep I Cp 2109/2013